Rdeče vino, zlatniki in tanka svila ki obdaja golo žensko telo. Sence sužnjev. Glasba, smeh. Tema.

Tišina. Molitve in bela svetloba ki se preliva skozi stotine barv na freskah. Boleča kolena in utrujene oči.

Nosim kardinalsko pokrivalo, sem med tistimi, ki mu papež najbolj zaupa in sem eden največjih razvratnikov v Vatikanu. Teh besed se ne bi nikoli smelo slišati v enem stavku. Ne od človeka, ki je sin neapeljskega kralja, ima bogastvo ki bi lahko nahranilo revni del rima in se je zaobljubil čistosti. Ampak svojih malih grehov ne obešam na velik zvon, ko porivam kurtizane pa tudi ne nosim kardinalskega krila. Moje življenje nikoli ni bilo lepše.
Že ko sem se rodil so mi vse položili v zibelko. Denar, videz in najbolj koristno, karizmo. Kasneje sem se z njeno pomočjo naučil okoli prsta vrteti vse po vrsti, od mame pa do služinčadi in ko sem bil malo starejši, ženske.  Podkrepljen z samozavestjo, očarljivostjo in jezikom, ki te je lahko med hvaljenjem žalil, sem sledil ukazom očeta in se znašel v središču sveta, Vatikanu. Moja starost ni bila ovira, kar sem jim dokazal takoj ko sem bil enako preračunljiv in pohlepen kot vsi starci skupaj.
V vsem tem se je pojavila samo ena težava. Da se nisem mogel ukloniti pravilom cerkve. Besede kot sta pokornost in čistost nisem poznal, nisem jih želel razumeti. Če ne bi bilo moči, zlatnikov in vile, bi raje beračil. Še vedno me včasih prevzame ta želja. Nisem bil ustvarjen za tiho služenje bogu, v njemu nikoli nisem našel takšne utehe kot med ženskimi stegni, sla in težave so mi v večji užitek kot molitev.