odi et amo je slovenski rapidfire rpg forum brez word counta in brez cenzure. dogajanje je postavljeno v renesančno italijo in se centrira na šestih velikih družinah. trenutno na forum sprejemamo samo canon like. za morebitno pomoč in vprašanja se obrnite na administratorko rose.
januar 1520, 10 - 17°C
dobrodošli na odi et amo! piše se leto 1520. mestne države so razdrobljene med seboj, še vedno pod idejnim vodstvom svetega rimskega prestola in papeža leona X. sklepajo in razdirajo se politične naveze, več stoletne zamere obljubljajo nove vojne in v vsem tem kaosu vztrajno cveti italijanska renesansa. življenje še nikoli ni bilo tako sočno.
none as of yet
osnovna ideja foruma odi et amo je nastala v sodelovanju z almo in klavdijo. forumska grafika, skin, zasnova, pravila in canon lista so delo rose. posebna zahvala gre reckless iz ptb, brez katere bi kode tega foruma zares zgledale porazno. tisočkrat hvala!
reputation : 46 hometown : rome character age : 30
Naslov sporočila: malatesta, ottavio giuliano 6/6/2013, 00:56
ottavio giuliano malatesta
25 / ROME / CHARLIE CARRICK
rosemary / 19 / none atm
konico tenkega čopiča za fine poteze je hipoma ustavil in jo odtegnil od stenske površine. čopič je zasukal v prstih; nato ga je obdržal med sredincem in prstancem, z od barve umazanim kazalcem in sredincem je segel k ustnicam, ko je naredil nekaj korakov nazaj, da bi videl veliko umetnino, ki jo je ustvarjal. bila je velika freska, ki je zavzemala ogromen kos stene v sveže urejenih papeških sobanah, ki so jih menda plemiči uporabljali, ko so na obisk povabili koga visokega kova. sam je v sobane prvič vstopil pred nekaj dnevi; semkaj ga je pospremil vatikanski parton umetnosti, ki mu je ponudil sedemdeset dukatov za naročeno fresko. sedemdeset - to je bilo več kot vse, kar je v življenju zaslužil, je pomislil in z nasmeškom na obrazu sprejel ponudbo. zdaj ga je bilo strah, da morda svetemu očetu freska ne bi bila povšeči.
sedem angelov se je spuščalo od device marije, ki je nosila obraz papeževe ljubimke, ki so jo klicali 'madonna', tako nebeška naj bi bila njena lepota. in angeli, vsak od njih je nosil v rokah obilno modrosti in bogastva, so se spuščali k papežu leonu x, ki je bil v tej veliki gruči obkoljen z rodbino medičijevcev. večino njihovih obrazov je poznal, ker jih je pogosto srečeval v vatikanu, več jih je tudi že portretiral za dva ali tri dukate. nekaj jih je slikal iz spomina na čas, ko je še bival v firencah. spomnil se je otrok približno njegove starosti, s katerimi se mu je bilo nekaj časa dovoljeno družiti, četudi ni bil na njihovem nivoju. če ne bi bilo njegovega očeta, to je vedel, bi bil zdaj potepuški pes, taval bi po umazanih ulicah in spal v cestni svinjariji, med kugo, iztrebki, svinjarijo, kakršno je bilo mogoče videti le v najbolj zakotnih rimskih ulicah.
njegov oče, giovanni malatesta, je bil svojčas velik vojak in je nenazadnje postal tudi condottiere v firencah. nekoč je, tako se je govorilo, rešil življenje svetega očeta, in v zameno za to dobro dejanje mu je tedaj premožni medičijevec ponudil uslugo. tako je zaprosil, da omogoči njegovemu edincu najodličnejše šolanje v umetnosti, kajti njegov oče je že takrat - ottavio je bil nemara star pet ali šest - opazil njegovo nadarjenost. in tako je tudi pristal tukaj, ne pa na umazanih cestah; zdaj je bil del nečesa, sicer bi ostal nihče.
pomislil je, da bi nemara lahko kje v kotu, v množici, katerih obrazi so se zdaj že medli z drugimi, upodobil svojega preminulega očeta, pustil njegov pečat v teh presvetih sobanah. tako je razmišljal, ko je za seboj zaslišal glas. "čudovito delo," je rekel sveti oče z globokim, a jasnim glasom, ottavio pa se je zasukal in se nemudoma priklonil, da bi pokazal svoje spoštovanje. papež se je zasmejal; pogosto ga je pojmoval za enega od svojih, zato mu je že nekajkrat rekel, da se mu ni potrebno priklanjati, ko sta sama. "res menite tako?" se je temnolasec zdaj ponižno pozanimal, njegov pogled je nehote ujel prišite dragocene rubine na papeškem pokrivalu. en sam je bil vreden več, kot je sam premogel. papež se je nasmejal, stopil bliže in ga potrepljal po ramenu. pritrdil mu je in mu povedal, da je vedel, da je fant nadarjen, nikoli pa ni vedel, da do te mere. "tvoj oče bi bil ponosen nate," je nazadnje rekel, preden se je obrnil in odkorakal. tako je ottavio sklenil, da bo v množici vseeno naslikal očeta, da ga bodo videle tudi prihajajoče generacije - in četudi ne bodo vedele, kdo je, bo ostal tam, morda dlje kot katerikoli med njimi.
