»najljubši moj artista, postajaš predvidljiv.« besede so z njenega jezika spolzele tik preden so njene roke gladko zdrsnile prek napetih prsi temnolasca, zatopljenega v karkoli že je počel in obrnjenega s hrbtom proti njej. nekako je slutila, da ga bo našla tam, kajti dan je bil vse preveč lep, da ne bi vsaj ure ali dve preživel v enemu od božanskih rimskih vrtov, ali bolje rečeno, paradižev. prevzetna signora, če se ji je sploh lahko tako reklo ob vsem njenem vztrajnem upiranju temu klasičnemu nazivu, je imela že za samoumevno, da bo nemudoma prepoznana v kateremkoli delu italije, pa najsi še tako osovraženem s strani njene družine. zvenko se je zasmejala, s težko pogrešljivim smehom, ki je odlično pristajal njeni osebnosti; ta se ni marala kakorkoli potuhniti in se tudi ni morala – po smrti orsa marina so ona, njeni bratje in sestre očarali in ljudstvo na svojo stran pridobili ravno s svojo prirojeno neposredno vedrostjo, ki je nepremišljeno obljubljala večno razkošje in zabavo, pa čeprav je najbrž marsikdo vedel, da to ni realna možnost, sploh ne v tamkajšnjih razmerah in ne z zamudnim rivalstvom s castaniji. »bojim se, da me boš začel dolgočasiti... ne znam si predstavljati, kakšna tragedija bi bila to.« nadaljevala je ob njegovem ušesu in se, še vedno za njim, bližala desnemu kotičku njegovih ustnic, a tod pustila le dolg izdihljaj – nato se je sunkovito vzravnala, se izmuznila mimo njega, se nekaj korakov zatem zopet obrnila ter z zamahom roke odrinila komaj kaj koristno tančico iz čipk, odkrivajoč igriv nasmešek, ki je izpodbijal vsakršno sled resničnosti njenih besed. morda bi bilo bolj varno, če bi naokrog hodila bolj zakrita. zagotovo bi to bilo bolj, kako se reče, primerno, a kaj ko se je požvižgala na šušljanje povsod okoli nje in prav gotovo je uživala v vsej pozornosti ter smešnih govoricah, ki so znale biti absurdne celo za žensko kot je bila ona. občasno se je potikala izven milana, ravno iz tovrstnih razlogov – da je lahko sprožala vsesplošen nered - in preprosto ni mogla zaiti v rim brez da bi se spomnila na enega svojih najljubših umetnikov, ki se ji je zdel kot nekakšen slasten zalogaj vseh še česa vrednih sladkih grehov življenja; vulgarna umetnost, vulgarna domišljija, vulgaren seks, on pa tako strasten in šarmanten, spreten z besedami in tako prekleto privlačen s svojim romantičnim pristopom. bil je odlično razvedrilo, ona pa je živela od pozornosti očarljivih moških.

že sam njegov glas, v katerem je čutila sled naklonjenosti, ji je laskal. nek sprijen čar je bil v njenem oboževanju direktnih, surovih moških, a na romantičnem umetniku je bilo nekaj, kar jo je kljub njegovi poetični vljudnosti neizmerno privlačilo. bil je slikar, da, toda že s svojim načinom govora je v njej vzbudil strast, ki je ni znala pojasniti, je pa bila povod za njeno pogosto zadrževanje v njegovi neposredni bližini. vendar pojasnjevati svojeh nagnjenj in instinktov niti ni želela; omejiti nekaj tako fascinatnega z besedami, z razlagami, bi bilo kruto, celo za njo. njeno oko je ujelo kos papirja med moškimi dlanmi in brez opozorila se je ponovno znašla tik pred umetnikom, mu tokrat izmaknila še neodkrito skico in zopet živahno odskočila. pogled ji je prebodla zaigrana bolečina, ko je ta preletel skico in je lucrezia spoznala, da ga je najbrž zmotila med pozornim senčenjem in orisovanjem ljubkega bitja, ki pa ni bilo ona. »vse sladke besede, način, kako si me gledal med najinimi urami... kakšna bolečina me prevzema ob misli, da sem le ena od tvojih lutk, predragi ottavio,« je naznanila s tresočim glasom in globokim izdihljajem, nato je njena dlan našla njeno čelo, list papirja pa je bil dramatično odvržen na tla. bila je velika pristašica gledališča in vsekakor se ni mogla upreti, da ne bi svojih darov kdaj preizkusila tudi izven kulis. »kako dolgo ostanem?« je skorajda kriknila. »oh, pri priči grem. ne prenesem pogleda nate, ko pa vem, da zate nisem nič posebnega.« še trenutek je postala z navidez pretreseno grimaso nato pa planila v krčevit smeh, celo toliko, da se je morala prijeti za trebuh in se sesesti v mehko travo pred klopjo. rada si je lastila stvari in ljudi, to je res, vendar pa sama ni marala biti last, še zdaleč ne in posledično je razumela potrebo po svobodi in umetnike na sploh. počutila bi se grozno, če bi dejansko zahtevala dragoceno vlogo njegove ene in edine muze, za njegovo dušo bi to bil kot poskus umora, bila je prepričana. izognila se je vprašanju o njenem obisku, kajti njunega snidenja ni želela kvariti s tako smešnim vsiljivcem, kot je bil čas. raje kot po času se je ravnala po svojemu vrednotenju dogajanja; bila je pripravljena pozabiti na vrnitev še za kakšen dan, če bi le našla primerno razvedrilo. in zdelo se ji je, da ga, kot vselej, je. še zmeraj na tleh je pomignila proti odloženemu listu, se ottaviu približala, komolce naslonila na njegova kolena in glavo radovedno nagnila vstran. »saj nisi jezen, da sem ti uničila skico, mar ne?« njena dlan je našla linijo njegove čeljusti in čutno pričela drseti po njej. »želela sem te le presenetiti, sploh pa ti lahko pomagam ustvariti še tisoč novih,« je ljubeznivo ponudila, čeprav je vedela, da je ponudba samoumevna ter da ni bilo nikakršnega razloga, da bi se jezil nanjo. tudi če bi se, bi to znala obrniti v svoj prid in se primerno odkupiti.