tag, karou rocher

bil je izredno zaskrbljen, in kadar je bil zaskrbljen, je potreboval vse - prav vse - samo dela ne. freska, ki jo je naročila družina medičijevcev, in naj bi bila dokončana do naslednjega tedna, ko bodo sobane v vatikanu povsem preurejene in dostopne kardinalskemu zboru, je nastajala zgolj v grobih skicah in čas je tako močno pritiskal nanj, da mu je skorajda zastajalo srce ob misli, kaj vse bo moral storiti v tako kratkem času. da se ne bi popolnoma izmuznil vsem svojim obveznostim, je sklenil, da bo njegov sprehod povsem versko usmerjen in da se bo sprehajal od cerkve do cerkve, dokler ne bo nekje zapazil detajla, ki mu bo dal dovolj velik zagon, da svojo skico dokonča hitreje, kot bi bilo pričakovati. s seboj je v usnjeni torbi nosil nekaj papirovja in nekaj oglja, da bi lahko začel kadarkoli; in vendar je bil slehern list prazen, ogljena paličica neiztrošena. o bog, po njem bo, če ne uredi tega, prekleto, prekleto. dobival je na imenu, šlo mu je tako zelo dobro, zdaj pa.. o bog, zdaj bo.. gotovo ga bo sveti oče nagnal iz njegovih prostorov v prvem nadstropju palače, kjer je bival v sobah za služnjičad, gotovo.. gotovo bo ostal brez strehe nad glavo in nihče ga več ne bo hotel zaposliti, ker bodo vsi vedeli, kako zelo nezanesljiv umetnik da je. rekli bodo, da je dober, a kaj jim bo dobro, ko se ne zna držati zastavljenega roka. vsi ga bodo odpisali brez pomisleka in na koncu bo umrl zaradi izstradanosti, ker ne bo imel več ničesar. prav to se bo zgodilo. izstopil je iz velike santa maria maggiore in na ves glas zavzdihnil. kaj mu bodo navdih nosile te preklete cerkve, po obisku treh so se mu vse zdele iste! vsaka marija je jokala za svojim jezusom, vsak uporobljen papež je izgledal zavaljeno in povsem enako; vsak je imel prevelik nos, nenavadne oči, ki so zijale v prazno. vsi angeli so bili debela bitjeca z majhnimi krilci in zloveščimi nasmeški; skorajda kot bi ga želeli opomniti, da bo tako globoko v konjskem dreku, če se ne spravi k sebi, da ne bo več nikoli dosegel slovesa artista, kakršnega si je želel doseči in je bil sedaj na dobri poti do njega. zavlekel se je v eno stranskih ulic in se naslonil na kamnito steno; počasi se mu je srce umirilo, stres, ki ga je doživel pred nekaj trenutki, ko je stal pod prestižnim zlatim križem, na katerega je bil pripet gromozanski jezus, je minil. nato se je ozrl okrog sebe; nekaj debelušnih žensk nižjega sloja je šlo mimo njega in si ga z zanimanjem ogledovalo. pogled mu je šinil za njimi, ko je mimo njih prikorakala.. zakaj se mu je ta obraz zdel tako znan? "gospodična," je bil hipoma ob njej in ji sledil, kajti očitno ga sprva ni opazila in tudi ustavila se ni. "gospodična," je ponovil veliko glasneje, da je ujel njeno pozornost. "ali se.. morda poznava?" popolne obrazne linije. velike oči, svetli kodri, ki so nežno valovili ob njenih licih. o bog. njegova osebna marija magdalena.

ottavio
naslikala je še zadnji del slike, ki je prikazoval pokrajino v njeni okolici. spravila se je z okna njene sobe, zavzdihnila in sliko na tojali umaknila v kot sobe, ob posteljo, da se vse skupaj v miru posuši. snela si je srajco, ki jo je nosila vedno, no lahko bi rekli da ponavadi, ko je slikala. namesto te si je nadela preprosto tuniko, ki je bila primerna za tako sončen dan, ko je imela deklina namen oditi na tržnico s slikarskimi pripomočki.

korakala je počasi, brez da bi se ozirala, koga sreča na ulicah, ali to, koga ni pozdravila. na bližnjem trgu se je ustavila na manjšem sejmu, kjer je že na samem začetku naletela na stojnico, ki jo je krasila vrsta barv in palet, tukaj so bili še čopiči in srajce, pa tudi platna za slikanje in stojala. oboževala je veliko izbiro vsega. kupila je dve barvi, zeleno in črno, novo paleto in nekaj čopičev različnih debelin. vse skupaj je spravila v majhno vrečko iz blaga, ročno izdelano. zadovoljno se je obrnila in korakala proti domu, celotna v pričakovanjih, da bo slikala. na poti je namreč videla čudovit motiv vrisan v neko staro hišo, ki se bo kmalu nahajal na njeni sliki. kasneje je opazila še skupino žensk bolj močne postave, vse oblečene v vintage oblačila, sploh pa so hodile na prazni ulici, zato bi lahko rekli, da so jo samo še polepšale. in bonus - še en nov motiv.

zagledala vanje jim je sledila, ter bila popolnoma odklopljena od okolice. zmedeno je pogledala na levo in priprla oči. ''hm, ne bi vedela, gospod.'' je končala poved popolnoma spoštljivo in se nekoliko nasmehnila. njegov obraz jo je za hipec spominjal na tistega fanta pri mojstru umetnosti, a ni vedela, če tista oseba še sploh obstaja. in kako neki bi sedaj naletela nanj? ni bilo možno. zato je ostala tiho, brez da bi izrekla kakšno neumno besedo in se osmešila.

tag, karou rocher

obrazne poteze je prepoznal in četudi je postala drugačna - bolj ženstvena, veliko lepša, veliko slajša kot tedaj, ko jo je uspel spoznati - jo je lahko razločil med množico mimoidočih obrazov. bila je naravnost krasna, s polnimi ustnicami, s temi velikimi očmi, z izrazitimi ličnicami, ki bi jih lahko zlahka uporabil za nedolžno devico na freski, ki jo je bilo potrebno realizirati, čeprav se je njemu samemu zdela bolj greha vredna marija magdalena, kakor pa sama mati božja. o bog, da, prav zares je bila ona. "ne, ne," je zmajal z glavo, ko je zavrnil njene besede, njegove oči se med tem niti za trenutek niso odlepile od njenih; nato pa je s pogledom zdrsel po njenem telesu, preko vratu, samo bežno je ošinil prsi in nato je zdrsel še niže, dokler se pod tuniko niso izrisale njene tenke noge, obute v preproste čevlje, kakršne so nosili povprečni meščani. "ne," je ponovil, ko se je njegov pogled znova srečal z njenim. "poznava se, gospa, vi ste.." dolgo bi lahko brskal za imenom, in vseeno se ga ni bil sposoben spomniti, pa je dobro vedel, da se poznata, četudi je od takrat minila vrsta let. bila je zgolj otrok, med tem je bil sam že moški, kolikor si moški pač lahko bil pred dvajsetim - in navaden podložnik. "poznava se," je ob navdušenju zaradi te ugotovitve, ki je preplavilo njegovo telo, ujel njeno dlan, da bi ji še toliko močneje nakazal, kako srečen je, da jo je takole nenapovedano našel. "pri mojstru augustu, se mar ne spomnite?" vedel je, da njegove besede naključnemu mimoidočemu ne bi dajale enega samega smisla na širnem svetu, a on je razumel, kar je hotel povedati, in ona - če je bila - morala je biti! - tista, za katero jo je imel, je morala prav tako razumeti, pa čeprav je zvenel prej kot blebetajoč bedak, kakor uglajen moški. navsezadnje pa je bila uglajenost zmeraj zadnje, s čimer si je dajal skrbi. ni spadal v tisti rang in presrečen je bil lahko, da se mu na to ni bilo potrebno ozirati. "mojster augusto vas je vzel pod svoje okrilje.. jaz sem takrat ravno odhajal, vi ste morali biti.. oh, kako ste bila mlada!" spomnil se je, da sta nekajkrat govorila, a takrat je bila samo otrok, ki ga izprašuje nenavadna vprašanja; enega samega se ni mogel spomniti, a spomnil se je nje. "nekajkrat sva govorila, preden sem šel, se me res ne spomnite?" bil je.. skorajda razočaran.

ottavio 
opazovala ga je, kako jo je gledal. kako so njegove oči švigale po njenem obrazu, po njej. suho se je nasmehnila in čakala, kaj bo rekel. razmišljala je, če bi lahko to bil on. oseba, ki ji je bila všeč tako dolgo časa nazaj. vendar ne, ni bilo mogoče, da bi bil to on. niti predstavljati si ni mogla, da bi ga videla ponovno. ob besedah je bila osupnjena. ''od kod se bi lahko potem poznala?'' je rekla s tihim, malce manj slišnim glasom, ki ga je uporabila takrat, ko je bil trenutek napet ali pa je bila na robu obupa. zdaj je bil to zanjo napet trenutek. ''mojster august.. ste torej vi tisti deček, ki..'' in že je poslušala njegove besede. spomnila se ga je tako živo, kot bi bilo včeraj. ''no, potem pa imate prav. da, saj res! kot bi bilo včeraj!'' njene besede so bile glasne, in bila je vsa presenečena, da je bil to on, oseba, ki ji je bila nekoliko všeč. tako se je spremenil. le nekatere obrazne poteze je prepoznala na njegovem obrazu in prav te so jo prepričale, da je verjela, kdo je ta oseba. ''spomnim se vas - dokaj živo.'' še vedno ji je obraz krasil majhen nasmeh, ki je lahko pokazal, da je dovolj vesela. ''in.. se še vedno ukvarjate s slikanjem? vaše umetnine so bile nekoč čudovite. spomnim se nekaterih, ki so se sušile pod tisto majhno okno,..'' se je začela spominjati vsega skupaj. bilo je okoli njenega štirinajstega, trinajstega leta, med tem, ko je bil sogovorec dokaj starejši, a ne toliko, da bi mu lahko rekla.. no, da je star. vsakič znova je počasi odprla vrata mojstrove delavnice, previdno pogledala skoznje in se vedno nasmehnila najprej ottaviu, kasneje še augustu. ''ste kaj videli augusta? od mojih šestnajstih ga več nisem nikoli videla.''

tag, karou rocher

Preko njegovega obraza se je izrisoval vedno bolj zadovoljen nasmešek, ko mu je postajalo jasno, da ga lepa rjavolaska vendarle počasi uvršča v svoj spomin. Kako se ga vendar potem ni spomnila? Že res, da tudi on ni več vedel, kako ji je bilo ime – nekaj francosko zvenečega, le toliko se je spomnil –, toda obrazov ni nikdar pozabil. Kako bi pozabil njenega? Bila je vendar prelepa! In nato, ko mu je dala vedeti, da zdaj ve, kdo je on, se je prisrčno nasmejal, zadovoljen, da se ga je končno spomnila. Čudovita gospodična – kakor on, se je tudi ona najbrž izgubila nekje v tem velikem življenju. Iskreno ga je zanimalo, kje se je potikala, kaj je počela, kakšno je bilo njeno življenje sedaj, a z vsemi temi vprašanji ni imel namena drezati vanjo. Vsaj ne še zdaj. Radoživo je prikimal, ko se je pozanimala o tem, če še vedno ustvarja. »Da, zdaj so me najeli kot Vatikanskega umetnika.« Morda je zvenel poln samega sebe, a kako tudi ne bi bil – takšna priložnost se med stotinami ljudi ni pripetila nikomur, edinole njemu. Vedel je sicer tudi, da njegov talent ne bi bil prepoznan, če ne bi bilo v igri še drugih faktorjev, predvsem njegovega pokojnega očeta – toda o tem ni pretirano rad govoril. Očeta je iskreno pogrešal. »in vi.. mislim, ali tudi vi še ustvarjate?« je vrnil vprašanje; trudil se je, da ne bi bil preveč poskočen, in vendar ga je preprosto tako zelo zanimalo, kam je zavilo življenje te bežne znanke, ki se je nekoč zdela simpatično dekletce, ki je danes odraslo v pravcato žensko. »Oh, mojster Augusto je..« pogled mu je pobegnil po tleh, kajti spomin na prijetnega starca mu je bil pri srcu. »Mojster je pred nekaj leti umrl. Na stara leta se je odselil v Ostio, tam pa je menda staknil pljučnico. Njegov sin je prevzel njegovo delavnico,« je kratko pojasnil. Med tem, ko mu je bil Augusto v čudovitem spominu, vsekakor ni enako čutil do sina. Sin je bil majhen, predrzen spaček, ki je pljuval po pravi umetnosti in si ni zaslužil mojstrove zapuščine. »Bi se želeli sprehoditi z menoj?« se je nato pozanimal in ji ponudil komolec, da bi se lahko sprehodila kot gospod in gospa, četudi sta oba vedela, da to nikoli ne bosta. Toda bil je zapeljiv, vljuden, očarljiv, in hotel je očarati tudi njo. Tako dolgo nazaj sta se spoznala, da sta imela popolnoma drugačno vizijo drug o drugem. morda ji bi bilo dobro predstaviti pravega Ottavia.