grand hall [ottavio malatesta & eulalia de medici]

tag, eulalia de medici pinky

izredno ga je veselilo, da je poslala ponj; gospo je poznal od svojih rosnih let, poznal jo je, še preden je prestopil vrata večnega mesta in se naselil pri tujcih, da bi nekoč postavl veliki umetnik. poznal jo je, ko je bila še majhna, njeni zlati kodri so se, spuščeni, vili ob njenem majhnem telesu in njen obraz je bil vedno znova nasmejan. zdaj se je spomin nanjo zdel kot spomin na angela iz davnih dni, kajti videl je ni že leta. v firence se ni vračal; tukaj ni imel nikogar, ki bi ga bilo vredno obiskati in njegovo življenje je bilo v rimu. tako jo je nazadnje videl pred leti, ko je uzrl njeno obličje; gospa se je sprehodila skozi veliko vatikansko halo v spremstvu neštetih plemičev iz firenc, ni ga opazila.. bil je le nihče, dvorni umetnik, ki se je lahko prosto gibal po prostoru, ker je imel ravno tedaj naročeno izdelavo tiste velike freske. in ko se je vzpela po stopnicah so njeni lasje, le delno spuščeni - drugi so bili namreč speti pod mrežico, okrašeno s tisoč sijočimi biseri - še vedno lahno plapolali, kot bi pričali o njeni iskrenosti in nedolžnosti, ki jo je zmerom izžarevala tiste dni. tedaj, ko je obiskala rim, je ni več videl, prav tako je več ni uzrl kasneje, pa čeprav je vsake toliko iztegoval vrat, če se je mimo sprehodila svetlolaska v bogato okrašenih oblačilih. nikoli ni bila ona; noben obraz ni bil tako žareč, nobene oči tako iskrene, kakor so bile njene. spoznal je mnogokatero lepo žensko, a prav nikdar ni spoznal nekoga tako sijočega, kot je bila gospa eulalia; bila je boginja med ljudmi, utelešenje italijanske lepote. predvidevati si je upal, da ve, čemu ga je hotela videti. njen stric, vatikanski papež, glava svetovne cerkve, je bil z njegovim delom zmerom izredno zadovoljen; zdelo se je, da ne zgolj zato, ker mu je fant prirasel k srcu, marveč tudi zato, ker je znal izraziti lepoto posameznika. zdelo se je, da je tako on, kot tudi morda družina medičijevcev v firencah, želela portretirati sad svoje družine, najlepšo cvetlico mesta. da bi njena lepota, prav zares, ostala večna. in sam se ni branil - gospa je bila prav zares čudovita in v čast mu bo, da jo naslika, kot si nedvomno zasluži. tako so ga, s spoznanjem, da je tukaj z razlogom, spustili skozi glavna vrata v hladno sprejemnico. četudi je zunaj zavijala poletna vročina, je bilo v veliki dvorani prijetno mrzlo. nekaj ljudi je hodilo sem ter tja, a njo bi opazil z zvezanimi očmi. stala je ob stopnišču, izza nje je skozi fino steklo sijala svetloba od zunaj, ki je osvetlila njene svetle kodre in jim dodala na zlatem sijaju. "gospa," je rekel, ko je bil dovolj blizu, in se priklonil do tal.

tag here is ottavio, pinky

and i wrote around 434 words.

ni vedela, koliko časa že ni slišala nič o njem. sploh ni vedela kako je z njim ali je sploh že živ, ali pa ga je kdo spravil pod rušo. ob tem se je zdrznila. ne, ni mogla misliti na to. sploh ni mogla misliti na samo dejstvo, da bi ottaviu kdo storil kaj slabega. bil je tako… pa saj niti ni vedela, le vedela je to, da ga je imela v najlepšem spominu, da je bil tisti, kateremu je kot otrok zaupala največ, pravzaprav ga je imela tako prekleto rada, pa čeprav je komaj shodila, vendar kljub temu, njena naklonjenost njemu ni nikoli usahnila. ni bila kot ostali voditelji ali pa njihove družine – nikoli ni ne nanj, ne na nobenega drugega gledala kakor na nekaj manj. vsi so bili zanjo ljudje, preprosto vsi. že res, da se je po zgledu videlo, da si niso povsem enaki, vendar sama se ni ozirala na to, prej bi lahko rekla, da je bila slepa za te stvari. hja no, morda je celo res bila. vendar ne glede na vse, razlike ni hotela in tudi ni nameravala delati. preprosto je vztrajala pri svojih načelih, ne glede na vse ostale, ki so trdili nasprotno. in ravno zato, zaradi straha, da ga ni več in da je to le en slikar z njegovim imenom, hkrati pa zaradi same želje po tem, da bi znova uzrla njegov obraz, je poslala ponj v rim. pa saj niti ni vedela ali je on, ali je poslala po pravega, vendar poskusiti ni bil greh, kajne? tako se ji je od takrat nasmešek preprosto avtomatsko risal na obraz. zaradi tistega malega upanja, ki je kalil v njej, da ga bo zopet videla, da bo zopet ujela njegov obraz, tisti obraz, ki ga je tako zelo pogrešala, ki ga je v bistvu imela tako zelo rada. seveda je vedela, da bo trajalo da pride, vendar kljub temu, se ji je zdelo to čakanje še daljše kot ponavadi in z ničemer se preprosto ni mogla zalotiti, vse je trajalo tako mnogo dlje, kakor bi ponavadi. pa vendar je dočakala, da so ji oznanili njegov obisk ter tako se je odpravila v salon, da ga pričaka. da se prepriča, da je res on. stala je ob stopnišču ko je prišel notri ter na obraz se ji je zarisal iskren, otroški nasmeh. res je bil on. prav takšen, kot se ga je spominjala. no, ne ravno takšen. še lepši, še boljši je deloval, naenkrat ga je imela še raje kot nekoč. »lahko odidete,« je pomignila ostalim, nato pa mu pomignila naj pride bližje. »še vedno sem eulalia, ottavio.«

tag, eulalia de medici pinky

z zanimanjem je dvignil obraz, ko je naročila služnjičadi, naj odide; njegov pogled je skočil od enega do drugega, vsi so bili fino oblečeni, v rokah so nosili najrazličnejše stvari, če bi morda njihova gospa utegnila kaj potrebovati. najmlajša, njena spletična z velikimi očmi, je delovala tako prestrašena, kakor da bi bila na dvoru prvič, kakor da ne bi vedela, kaj naj zares počne sama s seboj. potem so se počasi obrnili in eden za drugim so odšli, ottavio pa se je vzranal, njegov pogled je znova ujel pogled čudovite gospe, ki je bila veliko lepša, kakor jo je imel v spominu. v trenutku si jo je želel naslikati, ovekovečiti lepoto tistega samcatega trenutka, a ko se je nasmehnila ob naslednjih besedah, je postala še toliko lepša. "morda je tako," je hudomušno prikimal, ko je stopil korak bliže, ujel njeno dlan, se znova priklonil in jo nežno poljubil na roko, "toda zdaj ste tudi gospa." v njegovem glasu ni bilo sledu kakšnegakoli neodobravanja; od nekdaj je vedel, da bo postala gospa, vojvodinja v nekem bližnjem kraju, da se bo slej ali prej poročila s kakšnim premožnim vojvodo in navsezadnje tudi zavladala v enem velikih italijanskih krajev. sam bo, tačas, ostal na svojem mestu, med svojo rajo - in tako je pač bilo. ni zameril bogatašem njihovega premoženja, prav tako ni trpel, ker ga sam ni imel. razumel je, kako svet funkcionira in zadovoljen je bil s tem, kar je imel. "čudovita gospa, če smem tako reči," je dodal in se v šali ozrl po prostoru, kakor da bi pričakoval, da ga bo iz zasede napadel kakšen vojščak medičijeve garde in ga pokončal, ker si drzne tako govoriti z draguljem njihove družine. toda svojo gardo je odgnala - bila sta sama, kolikor sama sta pač lahko bila v tej veliki hali, ki so jo uporabljali mnogoteri zaupniki, člani družine, služnjičad, vsi pač, ki so imeli karkoli opraviti v tej gromozanski palači, ki se sicer ni mogla kosati z vatikanom, je pa prišla prekleto blizu. nič čudnega; gotovo so jo morali preurediti od tedaj, ko je bil tukaj nazadnje, kajti sijala je v vsem svojem bogataštvu. "mi boste zdaj zaupali, gospa eulalia," je znova ujel njen pogled in se znova nasmehnil, kajti njene velike oči so mu dajale nekakšno nepopisno radost, "zakaj ste poslali pome? je mar moj sloves dosegel tudi firenška ušesa?" iskreno je dvomil, toda sama misel ga je izredno zabavala.

tag here is ottavio, pinky

and i wrote around 421 words.

»nisem še postala gospa, moje srce še vedno ni oddano nobenemu gospodu,« se je zahihitala ob njegovih besedah, ko ji je poljubil hrbtno stran dlani. zares ga je imela rada. in občudovala ga je, zares ga je občudovala. bil je tako… pa saj niti ni znala opisati. čudovit, edinstven in zato je bila tako vesela, da je bil tu, tako vesela, da ga je v bistvu imela v svojem življenju ter še posebej je bila navdušena zaradi dejstva, da je bil po vsem teh letih sedaj pred njo, da je stal pred njo in da je zopet začutila dotik njegove kože in ko se je zazrla vanj, se je zavedala, da je bil še mnogo lepši, kakor je bil v njenem spominu. narahlo je zardela ob njegovih besedah ter sklonila pogled, na njenem obrazu pa je kljub temu še vedno počival rahel nasmešek. »lahko mi rečeš eulalia, res« je zamrmrala nato pa poškilila navzgor proti njemu, se zahihitala ter obdržala sklonjen pogled, ob tem pa čutila, da ji lica rdijo. ni bila navaljena takšnih besed, ni bila navaljena moške bližine sploh, razen tistih starcev, ki so jih hoteli označiti za njene može, vendar njim do sedaj še ni uspelo. pri ottaviu pa je bilo preprosto drugače, iz njegovih ust se je vse slišalo tako… drugače. lepše. ja, definitivno je bilo mnogo lepše. in prav tako se ni mogla upreti, da se ne bi zahihitala ob njegovi šali, sploh pa ne bi dovolila, da kdorkoli njemu stori kaj žalega. »nikar me ne vikaj, sicer bom jaz morala začeti tebe« se je sramežljivo nasmehnila, ko sta se njuna pogleda ujela, pa čeprav je mislila resno – res ga je nameravala začeti vikati, če on ne bo odnehal s tem. bog, zares se je počutila kakor neka osivela gospa, če je tako govoril z njo, ne pa kot dekle, ki je bilo v bistvu mlajšo od njega. »poslala sem pote, ker sem te želela videti« je dejala ter ob tem z rokami za hrbtom, začela stopati okoli njega. »hotela sem se prepričati, da je moj ottavio še vedno živ,« se je zahihitala ob teh besedah, vendar še vedno hodila okoli njega. »in morda, morda je res tvoj sloves prišel do nas. boš lahko prerisal mojo podobo s temi tvojimi čarobnimi rokami, na tisto čudovito platno? pravijo, da si najboljši v tem, kar počneš. in jaz v to sploh ne dvomim, vedno sem ti povsem zaupala in vedno ti bom. in ne samo umetniško delo, še kaj drugega bi ti bila sposobna zaupati, tebi lahko, kajne?«

» alley [ottavio malatesta & karou rocher]
» courtyard [gasparo fonte, eulalia de medici]
» the garden of eden [lucrezia marino & ottavio malatesta]
» piazzetta [ottavio malatesta & gaia bronzino]
» marker [ottavio malatesta & clarice mengoni]

grand hall [ottavio malatesta & eulalia de medici]

grand hall [ottavio malatesta & eulalia de medici]

Similar topics

Similar topics