leandra de medici
 reputation : 19
hometown : rome
character age : 22
![garden [cornelia fonte, karou rocher] Empty](https://2img.net/i/fa/empty.gif) |  Naslov sporočila: garden [cornelia fonte, karou rocher] 17/6/2013, 05:26 | |
| this post is for lovingly sweet karou i've got no idea how many words is in this post and my beginnings suck, most of the time.
ura je odbila poldne, in svetlolaso dekletce se je skupaj s skupinico dveh svojih sližabnic že kolikor hitro je bilo mogoče, odpravljala na prizorišče, kjer naj bi se srečala z dokaj ugledno rimsko slikarko, katero je njen oče poklical po imenu karou, ter naposled še dve uri hvalil njeno izjemno umetniško nadarjenost in ugled, ki ga je njena družina požela v cerkveni prestolnici. za njihovo družino naj bi narisala njen portret sedaj ko je končno odrasla, ali nekaj podobnega. zanjo sicer čisto navadno - čeprav v nekoliko nenavednem zvenu - ime, pa je cornelii zvenelo nekoliko sumljivo. ponavadi je po imenih skupaj s svojo najljubšo služkinjo že poskušala označiti človeka, a tokrat resnično ni vedela, kaj naj pričakuje in večina njene sužnjičadi se je strinjala z njo. morda je korakala k spoznanstvu še kakšne ošabne razvajene dekline, katerih se je kar trlo po mestnih državicah in jih nikoli ni bilo premalo, kar ji je šlo gladko malo izjemno na živce, a je vedela, da proti temu ni morala storiti prav nič. niso vsi imeli tako zelo velikega srca, denar pa je vsem pomenil več, kot karkoli drugega. tako je bilo, in s tem se je morala sprijazniti, ne glede na to, kako zelo je temu nasprotovala. bila je le ena proti nešteto ostalih. no, morda le ne ena, vedela je, da bi njen ljubi brat s svojo vojsko zanjo šel tudi preko trupel, a tega nikakor ni imela namena izkoriščati. ni bila takšna.
še nekaj korakov jo je ločevalo od tistega dela vrta, na katerega je bila namenjena in kjer naj bi jo prav ta karou tudi čakala. zagotovo so jo izjemno lepo postregli, kajti to jim je tudi sama naročila, še preden se je dan sploh začel - in vesela je bila, da ji je njen oče dovolil sami organizirati sprejem zanjo. tako jo je tudi lahko čisto gladko odlovila, če ji slučajno karakterno ne bi bila po godu, če pa bi bil poleg nje njen oče, bi se kakor zmeraj, morala ugrizniti v svoj jezik in potrpeti, dokler temu ne bi bilo konca. ah, kako zelo je bila včasih izbirčna, a zadnje čase je bilo preveliko takšnih, ki so ji zagrenili vsakdan. želela si je vsaj enega umirjenega dne, a zdelo se je, kot da se je celotni stres nabral v njej skozi celotne mesece poprej. ampak, vsaj njen brat je bil živ in zdrav, in je sedaj počival v svojih sobanah. temu je bila hvaležna, in prav tako je bila hvaležna bogu, da njenega brata spremlja kamorkoli že gre.
izza vogala je že lahko videla silhueto dekleta, ki je sproščeno sipala požirke iz čajne skodelice, in njen prvi pogled nanjo jo je že navdal z nekakšno sproščenostjo. zanimalo je le, ali imajo prav vsi umetniki takšno sposobnost, te tako zelo umiriti? ali pa je bila ona, karou, nekaj posebnega. kmalu jo je ena izmed njenih spremljevalk najavila, in jo naposled tudi predstavila, in takrat cornelii ni bilo več potrebno gledati le njenih kretenj, pač pa se je zazrla v njene oči. “gospodična rocher. me veseli. sem cornelia fonte,” se je uradno predstavila in se nekoliko priknolila, nato pa sedla na stol pred rjavolaso lepotico “moj oče vas je opeval kot izjemno lepoto rima - lahko rečem, da se ni motil, izgledate čudovito, jo je postregla s prvim komplimentom, medtem ko je nakratko pokimala eni izmed spletičen, ki so ji postregle z opoldanskim čajem. “zelo lep dan je, moram reči,” je načela že tisto izjemno popularno temo o vermenu, medtem ko je k ustnicam prislonila skodelico čaja “vam je tukaj všeč?” |
|
