piazetta [lorenzo castani & cornelia fonte]

Naslov sporočila: piazetta [lorenzo castani & cornelia fonte] 16/6/2013, 00:51

tag, cornelia fonte pinky

ob prihodu v benetke je svojega konja privezal k eni izmed staj in ga pogladil po obrazu med tem ko je čakal, da njegovi vojaki - pet jih ga je pospremilo - storijo enako. nadvse je cenil tega žrebca, bil je prav gotovo najboljša žival, ki so jo premogli vsi hlevi v milanu, in z največjim veseljem ga je okrasil v svoje barve, preden so zapustili rodno mesto. zdaj ga je pustil tukaj in enako so naredili njegovi vojaki, preden so se odpravili do najbližje krčme, da bi se osvežili in preoblekli. oprema, ki jo je imel na sebi med jahanjem, vsekakor ni bila tista, v kateri bi želel pričakati svojega dolgoletnega prijatelja, lorda gaspara fonteja, in iz samospoštovanja ter iz spoštovanja do lorda je imel namen nase navleči nekaj veliko primernejšega. nekaj, kar je izžarevalo milanske barve ob prihodu. tako je nase navlekel že od prej skrbno pripravljena oblačila in s svojo gardo izpil kupico vina, preden so se vrnili h konjem, da bi se končno odpravili naravnost do palače, kjer jih bodo nedvomno lepo sprejeli, če ne zaradi drugega, pa zaradi politične naveze, ki je predstavljala trdo vez med tema dvema mestoma. trdno vez, ki bi nekoč lahko postala kaj več kot samo vez. vez, ki bi lahko nekoč tvorila kraljevino pod vodstvom fontejev in castanijev. kar oči so se mu zasvetile, ko je vedno znova sanjaril o tem. s svojimi možmi se je vrnil na majhen trg ravno dovolj hitro, da je zapazil nekega umazanega dečka, nedvomno kakšnega kmečkega otroka, ki se je smukal okrog njegovega konja, prijemal za barve, ki jih je konj nosil, in jih nemara želel celo odstraniti. "ti!" je v trenutku zarohnel preko trga, z nekaj koraki je bil pri fantu, ki ni mogel šteti več kot deset let; zagrabil ga je za ovratnik umazane srajce in ga povlekel k sebi, stran od konjev, ki so se zaradi dogajanja nekoliko razburili. grobo ga je postavil na noge in ga udaril po obrazu, še preden se je jecljajoči mladec lahko spravil k sebi. nemudoma so se mu nato po licih usule solze in samo zato, ker je bil takšna ženska, ga je udaril še enkrat, potem pa ga je potisnil, da se je skotalil po umazani luži, kjer je bilo najbrž še nekaj konjskega dreka; prav tja, kamor je ta mali ničvrednež spadal. "kdo je skrbnik tega pankrta?" je zaklical, njegov glas je zadonel od sten - takrat je do njega pristopil nek starec, ki je nemudoma pričel izgovarjati svojega umazanega otroka, češ da so mu starši umrli in mu ga prepustili in da ni želel nič žalega, prav zares da ne. najraje bi udaril še starca, pa ga je nekaj zadržalo na mestu. "ta pankrt, če ga še kdaj vidim, da se smuka okrog mojih konjev, ga bom pokončal," je skorajda umirjeno zagrozil starcu, ki je pričel z novimi izgovori. kako da je želel konja nahraniti ali nekaj podobnega. "ne zanima me, starec, me razumeš," se mu je znova dvignil pritisk, kajti enemu samemu izgovoru ni verjel. "in če ga ne boš naklestil za tole, ga bom jaz še enkrat. veliko močneje."

this post is for amazingly charming lorenzo i've got no idea how many words is in this post, i'm listening to flyleaf and ohmygod she's gona be soooo mad at him :3

še en čudovit dan, ko se je bila napotila v center benetk, na sprehod, kakršnega si je ponavadi vzela vsaj enkrat tedensko. smeh njenih ljudi je bil smeraj največje darilo, ki ga je dobila nazaj, ko je prišla domov. in se ponavadi spravila najprej v toplo kopel, nato pa je služkinje odslovila in se pripravila za spanje - in naposled zaspala vesela, da je tisti dan zopet nekaj dosegla. bil je neverjeten občutek, biti zmožen pomagati tistim, ki so potrebovali pomoč in cornelia je tako posledično tudi zavedno dvigovala ugled in priljubljenost družine fonte. vendar pa tega ni delala za ugled, niti ne za njeno priljublenost, ali za pribljubljenost kateregakoli drugega člana. preprosto se ji je zdelo prav, da je pomagala nekomu, ki si sam ni mogel, ki je bil sam nemočen.

tako se je tudi tokrat v osrčje svojega ljubega mesta napotila peš, v najbolj enostavni obleki, ki jo je premogla njena omara, in z enostavno spletenimi lasmi, kateri trik ji je pokazala njena lastna sestra, ki jo je zmeraj izjemno oboževala. pa čeprav se sedaj, ko je bila stansie poročena nista videvali prav pogosto - morda sta za to bili krivi sami, kdo bi vedel? ali pa sta se preprosto začeli odtujevati, kar je bilo nekaj, kar je cornelia pričakovala po poroki ene ali druge - čeprav sta si obljubili, da se bosta poročili na isti dan. iz njenih ustnic je ušel kratek izdihljaj in zaskrbljen glas njene služabnice jo je opozoril, da je bila veliko preveč v mislih, da bi opazila, kako zelo razočarano je izgledala. tako se ji je po nekaj sekindah na ustnice hitro razvnel nasmešek, in s kratkim smehom je poskušala prepričati svoji služabnici, da je z njo vse lepo in prav. "le nekoliko vroče mi je," je zažvenketal njen glas, medtem ko se je lahkotno sprehajala po ulicah svojega rojstnega mesta in se končno lahko izgubila v čudovitih veselih pogledih njenega ljudstva. takrat se je zavedala, da bi bilo sedaj stare zamere, ki niso niti bile zamere lahko potisnila v kot in se z njimi ukrarjala po tem. nikakor ni želela tistim, ki jih je imela najraje, povzročati nikakršnih skrbi.

z nasmeškom je pristopila k eni izmed mladih deklic, katerih obleke so bile vsaj po videzu že izjemno stare, ter se sklonila tako, da je bila na enaki višini, kakor ona, nato pa ji v roke stisnila kovanec. "še zbolela boš, če se boš sprehajala v takšnih cunjah. pojdi, in si kupi nekaj, kar ti bo všeč, nato pa mi to pokaži naslednjič, ko bom tukaj, prav?" lahko je opazila, da so se oči dekleta nekoliko zasolzila in uspela je le prikimati, nato pa je že stekla po poti navzgor, ki je vodila nikamor drugam, kakor pa na tržnico. cornelia je vstala, ter si s obema rokama nekajkrat podrgnila po krilu, ter tako odstranila prah makadamske ceste, ter se na perah obrnila proti dvema dekletoma, ki sta se ji smehljali. in ona se jima je nasmehnila nazaj "gremo... um -?" želela je vprašati, če bi se skupaj napotile naprej, a jo je presenetil glasen krik prestrašene ženske v bližini, in nato...

“regina, ali je to jok?” je nekoliko zaskrbljeno vprašala svetlolaso služkinjo, a ta ji je lahko v odgovor podala le skomig z rameni. nekoliko se je namrščila, nato pa dvignila svoje krilo dovolj, da je lahko stopila nekoliko hitreje, in v nekaj minutah se je že znašla pred, vsaj njej dokaj grozljivim prizorom. idiot. je bilo prvo, na kar je pomislila, ko je videla kako se je plemiški moški, po oblekah sodeč ne od tukaj, zdiral na ubogega fanta, ki ni vedel, kako točno se tukaj dogaja. le eden od udarcev je moral pasti, da je že stopila izven kroga, kljub temu, da sta ju obe spremljavalki hoteli zadržati nazaj. “oprostite mi gospod, ampak kar počnete, me je ujezilo,” je spregovorila in zdelo se je, kot da je celotna okolica potihnila “prvič, učili so me, da se spoštuje starejše. in tale gospod, na katerega se sedaj zdirate, je - vsaj videzno - veliko starejši od vas.” z pogledom je vzpodbudno pogledala starca, medtem ko se je premikala proti otroški postavi fanta, ki mu je po tem tudi pomagala na noge, ter mu v roke potisnila svoj robec. “si se kje poškodoval?” je nekoliko zaskrbljeno vprašala, a ubožec je bil tako prestrašen, da je lahko le odkimal “drugič, tukaj ste več kot očitno gost. nisem vedela, da se naši gostje spravljajo na šibkejše od sebe.” se je naposled obrnila k krivcu za njeno zdajšnje slabo razpoloženje. “in tretjič, če sem prav razumela - z vašim konjem vsaj če sedaj vržem oko nanj, zgleda vse v redu. ali pa se motim?” povzdignila je levo obrv, ter prekrižala roke in četudi je njeno srce prestrašeno razbijalo v njenem prsnem košu je vedela, da je naredila prav. vse za dobro njenega ljudstva.

tag, cornelia fonte pinky

nato se je iz množice izvlekla vitka svetlolaska, ki si je drznila vmešati se v nastalo situacijo. čim je spregovorila, je šepet množice, ki se je nabrala v krogu okrog njih, da bi videla, kaj se dogaja, povsem potihnil. nedvomno jim je vzelo sapo, ko so videli, da si tole suhljato dekletce, oblečeno v preprosto obleko - ki je vseeno kazala na pripadnost višjemu sloju - drzne postaviti po robu gospodu iz milana, ki si je v manj kot uri utegnil urediti sloves na tej umazani ulici. tudi njega je, iskreno, za trenutek pustila povsem osuplega. da si je dznila takole privihrati v dogajanje.. tega ne bi prisodil nikomur, tudi ne komu veliko bolj pogumnemu, veliko bolj.. fizično zmožnemu. in vsekakor ne nekomu, kot je bila ona. namrščil je čelo, med tem ko mu je pogled od njenih oči begal do starca, ki ga je omenila pod prvo točko, in nazaj. le kdo si je vendar mislila, da je, da se lahko takole vtika v nekaj, kar se je niti slučajno ne tiče? začutil je, kako mu je skorajda pričela trzati roka, a navsezadnje je vedel, da si česa takega, kot je udrihanje po neznani morebitni plemkinji pred množico prebivalcev, morda ni najbolj pametna stvar, ki bi se je utegnil domisliti. še vedno popolnoma brez besed je s pogledom sledil tej nenadni ženski pojavi, ki je, kot kakšna prekleta vila, zdrsela po umazanih tleh do dečka in mu pomagala na noge. pankrt je še vedno cvilil in jokcal in najraje bi ga usipal še enkrat, samo da bi se mu počasi posvetilo, da je to povsem neprimerno za odraščajočega fanta. pankrt ali ne, v vsakem primeru si je dovolil preveč, ko se je odločil, da bo svojo umazano roko položil na njegovega konja. "gospa," se je končno vmešal v njeno netipično žensko govoričenje. saj vendar ni imela česa iskati tukaj, bila je zgolj ženska in oporekati nekomu, kot je bil on, je bilo skrajno neumno. toda bil je tudi dovolj pameten, da je lahko predvideval, da gospodična najbrž ni samo navadna kmetica. da si drzne vtikati se v situacijo, ker ima nek družben status. ker ve, da to lahko počne. "z vsem spoštovanjem.." pravzaprav brez kakršnegakoli. ni ga zanimalo, kaj mu ima povedati; nič pretirano spornega se mu ni zdelo, kar je storil, tudi njega so večkrat naklestili, ko je bil mlajši, kako naj bi se sicer naučil, kaj se sme in kaj ne? "toda kot vaš gost bi si predstavljal, da bo vsaj moja osebna lastnina ostala na varnem pred grabežljivimi kmeti," je samozavestno dejal in si nekoliko popravil srajco, ki se je, ko se je zapodil za dečkom, nekoliko premaknila. pogled mu je za trenutek znova šinil k kmetu in k malemu, ki se je zdaj stiskal nekam za njim, kakor da bi se želel skriti pred velikim okrutnežem. kako šibko. če bo takšne ljudi gasparo rekrutiral v vojsko, bo kmalu konec mogočne vojske, kakršno so benetke poznale dandanes. "seveda je zdaj vse dobro," jo je nejevoljno zavrnil; njene besede so zvenele vse preveč racionalno, kar ga je ujezilo. "toda če bi prišli nekaj časa kasneje, bi lahko ta umazani pankrt naše konje že ukradel." jih prodal za visok denar in z življenjem na veliki nogi zaružil vse, kar je dobil. sama misel na to mu je bila gnusna; prekleti podložniki, o bog, najraje bi jih zaprl v karanteno, kadar se je pojavil v mestu. v kateremkoli že. "in - kdo ste pravzaprav vi?" ton njegovega glasu je še poslednjič jasno nakazal, da tole - tukaj - ni prostor, kjer bi ona morala biti. niti slučajno.

this post is for amazingly charming lorenzo i've got no idea how many words is in this post and i’m sorry my muse is hiding somewhere lately -.-

zvenel je tako zelo vzvišeno, da se je njena misel o pravem vzdevku o njem spremenila v ničkaj drugega kot še hujše kot idiot. vendar se je zadržala, da bi to pravzaprav tudi izrekla. saj ni bilo pomembno, in lahko je pričakovala, da bo zabredla v le še globje težave, če bi si drznila izreči kaj takega. in vse skupaj vsaj po njenem mnenju na tako zelo vase zagledanega gospoda, ki je dobro videl le v plemiških nazivih in vse slabo videl v nižjih slojih, tako ali tako ne bi vplivalo. “spoštovanjem?” je nekoliko tišje in zvito vprašala, kajti njegov ton glasu je bil od tistega navadnega spraševanja, ki ga je bila vajena od svojih ljudi, oddaljen za več milj, in ni ji bilo potrebno biti izjemno pametna, da je ugotovila, da je plemič pred njo čisto nič ne spoštuje. “ne bi bila rada nesramna, toda kako naj verjamem vašim besedam, da me spoštujete, ko pa ste se ravno nekaj časa nazaj zdirali na moje ljudi?” napaka, ki bi bila za večino prišlekov v njeno mesto dosti pogosta, a cordelia je vedela, da je bilo še daleč od tega, da bi se predstavila. nekako se ji ni zdelo pomembno, četudi sta njeni spremljevalki trepetali v ozadju in je ena izmed njiju stopila proti njej, ter jo prestrašeno prosila, naj se vrnejo v dvorec. vrnejo nazaj, po tem, kar čemur je lahko bila priča? niti slučajno. njegove besede o ljudeh, ki niso bili priznani vojskovodje, ali pa kaj podobnega, so jo pripravile do tega, da se je nekoliko nejeverno zastrmela vanj, ter nekoliko odkimala z glavo

“kako zelo tipično visokomeščansko.” je izrekla še preden bi lahko premislila, kako so njene besede pravzaprav zvenele “vsi, ki se ne kopajo v denarju. kradejo in vsi, ki se kopajo v njem, so največji poštenjaki,” pa sem mislila, da je ravno obratno, je sledilo v njenih mislih, a se je uspela ugrizniti v svoj jezik. “če bi bil vaš konj ukraden s strani tistega fantiča, bi verjetno novo leto praznovali julija. saj jih nima več kot osem. in nemara vaša žival uboga vsakega neznanca? mislim, da četudi bi prišlo do takšne situacije. je ne bi imeli problema dobiti nazaj in vaš srd bi bil posledično upravičen,” vedela je, da si upa veliko preveč, toda košček njenega pogleda je še zmeraj stal za starcem in otrokom, ki sta se tesno objela, ko sta končno zopet prišla skupaj. na obraz se ji je prikazalo olajšanje, “kar hočem povedati je, zgodilo se ni nič drugačnega, kar se ponavadi dogaja in to ne samo tukaj. ali bi potemtakem morali udariti in namlatiti vsakega otroka iz vsakega mesta, ki bi se želel dotaknil živali iz čiste radovednosti?” od nekdaj ni bila pristašica tistih, ki so nekoga tepli za čisto nič. zaradi nobenega razloga. in tokrat resnično ni vedela, kakšen bi bil razlog za to, da si je ubogi fant to zaslužil. že tako ali drugače je imel veliko bolj težko življenje od vseh, ki so bili nekoliko nad njim.

oh, kako zelo si je včasih želela, da se ne bi rodila v tako zelo umazan čas na svetu. a je še zmeraj v njem videla dobroto, in smeh, ki so ji ga na ustnice narisali njeni ljudje, je bil prav tisti razlog, zakaj je še zmeraj verjela v nekaj dobrega. kako zelo naivno razmišljanje, je bilo to. ob njegovem naslednjem vprašanju, si ni morala kaj, da se na njenih ustnicah ne bi pojavil nejeveren nasmeh. “zakaj je to tako zelo pomembno? imate namen nadirati mojega očeta za to, ker je vzgojil hčerko, ki ščiti ljudi v svojem mestu?” tokrat je k njej pritekla še druga služabnica, in svoje roke ovila okoli njene desnice, ter jo skoraj v solzah prosila, naj odneha. z enim samim pogledom ji je sporočila, zakaj bi morala odnehati, saj je le branila tisto, kar je bilo deloma tudi njeno. “moj oče je kralj fonte,” je naposled le pripomnila, kajti zdelo se ji je, da mu je to vseeno dolžna. in dolža je bila tudi upravičiti svoje početje, “in moje ime je cornelia. cornelia fonte.” mu je nato postregla s svojim imenom, ter se nakratko priklonila v pozdrav “dobrodošli v benetkah”, sedaj pa bi bil skrajni čas, da se iz njih poberete.

tag, cornelia fonte pinky

note: hush, your muse is doing an excelent job! :3

privzdignil je obrvi še nekoliko više, na njegovem obrazu pa se je izrisal tisti tipičen samovšečen nasmešek, ki ga je tolikokrat prakticiral. dobro, potemtakem vsaj toliko neumna ni bila, da je lahko razumela, koliko spoštovanja premore do ljudi, ki se vtikajo v njegove privatne zadeve. tale problemček, tale prepir, to, kar se je zdaj zgodilo.. ni imelo nikakršne zveze z gospo in veliko več spoštovanja bi si zaslužila, če bi se brigala zase. nadaljevala svojo pot in pustila situaciji izteči se, kakor se je že imela namen izteči. "ste vi potemtakem - vaši ljudje?" se je pozanimal v posmehljivem tonu in se, kot bi povedal odlično šalo, z zadovoljnim izrazom obrnil k možem, ki so se pričeli smehljati in muzati, njihovi pogledi na žensko pred njimi pa so bili prav toliko polni prezira, kot njegov lasten. nikakršnega namena ni imel odgovoriti na zastavljeno vprašanje, kajti zdelo se mu je povsem jasno, da je njegov odnos do nje - po tem, ko se je pričela vtikati v tujo afero - povsem nespoštljiv. kakor je bil tudi njegov odnos do slehernega izmed teh kmetov in podložnikov, ki so se nabrali na trgu, da bi videli, kaj se dogaja. morda je bilo spoštovanja vredno, da si je drznila nekaj storiti - a ne pri njem. in ne, ko je šlo za ljudi, ki so bili več kot očitno veliko manj vredni, kot je bila ona sama. hierarhičen sistem je bil jasen in še kar mu ni bilo jasno, kako je bilo mogoče, da so se tu in tam vendarle našli ljudje, ki vanj niso verjeli in ga niso upoštevali. kako smešno in naravnost banalno! "nikoli nisem rekel, da smo poštenjaki," jo je zavrnil z mehkim nasmeškom, četudi na njegovih besedah - ali v tonu, s katerim so bile izrečene - ni bilo ničesar blagega. "kar pa tudi vi, gospa, nedvomno veste," je dejal veliko resneje, njegov pogled je med tem zdrsnil po njeni obleki, ki je bila veliko bolj fino oblikovana, kot katerakoli v množici. bila je več vredna in četudi je bila oblečena preprosto, je to še vedno izkazovala. "toda v življenju sem videl vse preveč grabežljivih revežev, zato bi bila tudi obratna logika naravnost neumna." znova je ošinil kmeta in njegovega posvojenca, kajti še zdaj je bil prepričan, da si nista zaslužila tako enostavnega pobega od situacije. srečo sta imela, da se je tale plemkinja zavzela zanju, sicer bi sam gotovo poskrbel za veliko bolj drastičen ukrep. "gospa," je znova spregovoril, tokrat s tolikšnim posmehom v glasu, kakor da bi govoril z majhnim otrokom, ki ne razume sveta odraslih in ki mu ga je prav toliko težko tudi pojasniti. "ne vem, kaj drugega ste pričakovali, a ko se to dogaja - in ne samo tukaj, v slehernem mestu - se takšne mulce tudi ustrezno opozori na to, kje je njihovo mesto. to je vse, kar sem storil," je pojasnil s potrpežljivostjo, istočasno pa jasno nakazal, da ne čuti niti trohice obžalovanja in da bi ga naklestil, dokler ni bi jokal krvavih solza, če bi bilo to tudi potrebno. "ne," je odkimal z glavo in s pogledom ošinil eno izmed spletičen, ki se je oklenila svetlolaskine roke in jo prosila, naj se vrneta v dom, preden se zgodi kaj hudega. "samo vaše ime bi rad izvedel." in potem ga je tudi povedala. njegove obrvi so se nemudoma znova povzdignile in počutil se je naravnost smešno, da te nenavadne vihravosti in istočasne odločnosti ni prepoznal že prej, ko pa jo je navsezadnje pri njenem bratu gasparu poznal še predobro. "tako torej," je prikimal in se znova ozrl k možem, ki so izgledali skorajda osramočeno. sam tolikšne nadvlade ni imel namena nakazati. "to je torej odlično, gospa cornelia, kajti jaz sem lord lorenzo castani in tukaj sem na obisku vašega brata, velikega condottiera lorda gaspara fonteja," se je očarljivo nasmejal, ko se je znova obrnil k njej. "če bi vedel, s kom imam opravka, ne bi bil tako nespoštljiv. oprostite mi," ji je dal vedeti, da mu je morda žal, da je tako govoril z njo - vsekakor pa mu niti najmanj ni bilo žal glede incidenta, ki mu je bila priča. nato se je sklonil in se ji priklonil, kakor se je spodobilo, in njegovi možje so storili enako.

this post is for amazingly charming lorenzo i've got no idea how many words is in this post and i'm having fun seeing these two together, hihi

“točno tako,” je odsekano odgovorila na njegovo vprašanje, ki se mu je zdelo vse prej, kot resno. povzdignila je eno izmed obrvi, ter še zmeraj ni razumela, kaj je bilo na njegovih besedah tako zelo smešnega, da se je moral obrniti proti njegovim možem, ki niso bili nič boljši od njega. od kod so že prihajale te barve, resnično? le malo je manjkalo, da jim ne bi zabrusila, če želijo doživeti srd njenega brata na lastni koži, pa se je zadržala. za dobro vseh, kajti še sedaj ni vedela, kdo je bil pravzaprav idiot, ki si je z njo in z ljudmi v njenem mestu sploh upal ravnati tako zelo nespoštljivo. “tega nikoli niste rekli,” je umirjeno pokimala, ko je omenil, da to ve tudi sama. veliko preveč je bilo tistih, ki so bili nepošteni in so bili na vrhu hierarhije, kot pa tistih, ki so bili nepošteni, in so se znašli na dnu te taiste lestvice. to je vedel vsak, a le redki so imeli oči odprte dovolj široko, da so to videli. z roko je počasi zdrsnila do svojega obraza, ter si popravila pramen las, ki pa ga pred nekaj minutami ni niti opazila. več kot očitno je bila preveč zatopljena v situacijo, da bi se zmenila za to, kako pravzaprav izgleda. a bilo ji je zabavno, da gospod pred njo kljub temu ni posumil, da bi bila hčerka benešekega kralja, kar ji je ugajalo. zelo nerada se je izpostavljala in če je bilo le možno, se ponavadi ni niti uradno predstavljala. ljudje, ki so bili tukaj domačini so jo prepoznali po njenem obrazu. tisti, ki niso bili, so se na koncu ujeli v lastno past. in tudi gost pred njo se je, pa čeprav je vedela, da če bi izgledala še pol slabše, se verjetno ne bi zadrževal pol toliko, kot se je. in ravno zaradi tega, je predstava o njem bila še toliko hujša. “opozoriti na to, kje je njihovo mesto?” je tokrat ona nekoliko posmehljivo vprašala “oprostite, ampak meni je vse skupaj bolj delovalo kot, da se ne bi ustavili pri vašem opozorilu če ne bi posegla v celotno situacijo,” nekoliko je zmajala z glavo v nejeveri, da bi se človek pred njo ustavil, preden se ubogi deček ne bi moral več premikati, če ne bi posegla med njiju, kar pa ji je njegov ton glasu tudi potrdil. “in mislim da grob vsaj zaenkrat še ni njihovo mesto, ali pač?”

in nato, se je spremenil. takoj, ko je bilo izrečeno njeno ime, je njegov prezir iz oči izginil, njegovi tovariši pa so poraženo gledali proti njemu. na njene ustnice je švignil zadovoljen nasmešek, ob pogledu na zbegano peterico, nato pa je svoj pogled zopet vklenila vanj, ter le na kratko pokimala. “castani torej? nič čudnega,” je zamrmrala ob njegovem imenu, a naslednji del jo je nekoliko presenetil. “vi poznate gasparja?” tokrat si ni morala kaj, da ne bi bruhnila v smeh, ter se nato smejala še nekaj minut po tem, “oprostite mi, gospod lorenzo ampak kako ste podkupili mojega brata, da ste mu prišli dovolj blizu, da vam je pustil priti na obisk? z očmi je švignila po okolici in opazila, da so se ljudje tiho umaknili vsak po svoje, ter se poskušali spraviti nazaj na svoje tirnice. zmajala je z glavo ob njegovem opravičilu in še zmeraj sumniničavo strmela vanj “prihranite mi z opravičili v besedah. sedaj vam je morda jasno, zakaj je moje ime bilo tako zelo nepomembno.” zavzihnila je, “upam, da razumete, da jim čisto nič ne verjamem” bila bi trapa, če bi jim verjela, je pomislila.

tag, cornelia fonte pinky

note: aneda, če mata neverjetno zabavno dinamiko! njama!

molčal je, ko ga je znova poučila o moralnih dolžnostih, ki so jih menda imeli do ljudi, ki so bili manj vredni. sam se s to logiko nikdar ni strinjal, a bil je pripravljen molčati; ta igra je trajala predolgo in mučno je bilo zagovarjati svoja prepričanja, ko pa se je moral boriti proti.. dekletu. no ja, že, da je bila ženska, a po izgledu sodeč ji ne bi prisodil več kot dvajsetih, kar je pravilo, da je skoraj enkrat mlajša od njega. da mu bo neka svetlolasa dobrodelnica solila pamet? najraje bi naročil nekomu, da jo udari po njenem simpatičnem gobčku, a tega si, pred vsemi temi ljudmi, ki so jo več kot očitno oboževali, kakopak ni smel dovoliti. morda je bil impulziven, a vsekakor ni bil neumen. razumel je, kje je meja njegovih dejanj in ni imel namena iti predaleč, dokler ni dodobra spoznal terena, po katerem stopa. njenega družinskega imena - ki je v njegovih ušesih prijetno izzvenelo. imena, ki mu je bilo pri srcu in ob katerem enostavno ni imel namena ravnati nespoštljivo, ne zaradi nje - ki je bila še vedno prav toliko predrzna in vtikajoča se, kakor preden je poznal njeno ime - temveč zaradi njenega brata in zaradi kralja, ki ga je imel prav tako.. precej rad. "me spremlja moj sloves?" je povzdignil obrvi, ko je precej zaničevalno sprejela njegovo družinsko ime. vsi so vedeli, kakšni so bili castaniji, in kljub temu so se, praviloma, obnašali precej uglajeno, tudi lorenzo se je. tale deklica je imela samo to srečo, da je nanj naletela ravno, ko se je nekdo dotikal njegove živali; kar je, kakopak, v njem prižgalo iskre srda. če bi se spoznala na dvoru, bi bila nedvomno povsem očarana, ko bi jo poljubil na hrbtno stran dlani in se ji ob tem spoštljivo priklonil. morda bi to moral storiti. morda bi jo moral.. povsem očarati, tako, za igro. morda.. morda bi bilo to lahko zabavno. "seveda ga poznam, vaš brat je moj.." je pričel, a njen smeh ga je odrezal. ni razumel, kaj je bilo tako komičnega na njunem prijateljstvu, toda očitno se je svetlolaska pred njim zabavala, kakor da bi gledala kakšno tistih vulgarnih uličnih predstavic. zanimivo. gasparove družine, kljub temu, da je bil tukaj že tolikokrat, ni nikdar spoznal; poznal je gaspara in poznal je njegovega očeta, pred katerim se je priklonil, ko se je vojaška zveza vzpostavila, sicer pa ga ni videl nikdar več. gasparo je bil edini, s katerim je v benetkah komuniciral. no ja, on - pa kakšen uspešen bordel. "gasparo je že leta moj dober prijatelj," je pojasnil s prizanesljivim nasmeškom, ko je njen smeh prenehal in ko ga je pričela igrivo zbadati. bila je samo dekle, ničesar ni bila kriva, a če je mislila, da je tako pretkana, kot je hotela dati vedeti, se je motila. "preko naju je sklenjeno vojaško zavezništvo milana in benetk, gospa," je nadaljeval, predvidevajoč, da je morda vsaj o tem že kaj slišala, če že ni vedela ničesar o njunem prijateljstvu. "gospa," je zavzdihnil tudi sam, pogled pa mu je šinil po množici, ki se je razdrobila po vsakdanjih opravilih; njeni spletični sta ostali in situacijo od daleč opazovali s strahom v očeh. vsaj ena od njiju bo nocoj vsa navdušena zajahala kakšnega njegovih mož, v to je bil stoodstotno prepričan. "razumeti morate, da mi je vaš brat posebej pri srcu in če ne verjamete drugega mi lahko gotovo verjamete, da ne bi nikdar hotel užaliti člana vaše družine. visoko vas spoštujem."

this post is for amazingly charming lorenzo i've got no idea how many words is in this post asdfghj

bilo ji je že posteno vroče, in jeza, ki je v njej naglo naraščala in padala, je vse skupaj le še slabšala. ponavadi se ni tako zelo razburila - no, vedno se ni - na eno samo osebo, in zaslužil si je naziv tistega, ki je eni najbolj umirjenih deklet dvignil pritisk. a bila je hvaležna za celotno situacijo, bila je hvaležna, da je bila priča tisti plati castanijev, za katero so vsi vedeli, a so se pretvarjali, da je ni bilo. “tako nekako,” je prikimala ko je omenil svoj sloves, pa čeprav bi mu najraje nazaj zabičala še mogoče kakšno izmed opazk, ki jih je poznala le po besedah - in ni bila takšna, ki bi si upala zgovarjati na besedne podatke, četudi so bili splošno znani. “le kdo pa ne pozna, vaše slavne družine,” je nato nadaljevala, ter uspela umiriti svoje razbijanje srca - katero je močno udarjalo v njenem prsnem košu - ki se je sedaj, ko je vedela, da sta stari gospod in njegov otrok na varnem, lahko zopet sprostilo. pa tudi bala se ga ni več, čeprav bi se ga nekako morala.

ko se je njen smeh polegel, je lahko ugotovila, da ji je imel stike z gasparjem - kar je vedela še preden ji je to pojasnil, le da je o tem morala najprej temeljito premisliti in vse njegove pohode po svetu zvrstiti v nekakšno časovno črto. res je bilo, da ji je omenjal nekega prijatelja iz milana, in res je bilo, da ga je neizmerno hvalil in ji pravil, da je bil zanj eden najboljših ljudi, kar jih je poznal. ampak da bi to delila s človekom, ki se je znašal nad osemletnimi fanti? bilo bi naravnost smešno, čemu bi to počela? z očmi je švignila po gospodovi postavi, ter se nekoliko namrščila, a kajhitro zopet na svoj obraz navdela nevtralen izraz. še sedaj ni vedela, kaj je njen brat videl na njem. in z mislimi je bila spet pri njem, za katerega je vedela, da bi na rob postavil tudi prijateljstvo, zanjo. a, ali je bila dovoj sebična, da bi mu kaj takega tudi predlagala? in, ali je bila dovolj sebična, da pod vprašaj postavi tudi dobro svojega mesta? na prvo vprašanje, bi verjetno odgovorila pritrdilno, a pogled na malomeščane, ki so jo gledali z zahvaljujočimi očmi vsakič, ko je obiskala benetke, je zagotovo zavrnil naslednje. še nekaj trenutkov je ostala tiho, nato pa mu je počasi prikimala, “vem, za sporazum, in vem, kdo ste. sem si pa predstavljala nekoga, hm, drugačnega.” je odgovorila s prefinjenim glasom in izbranimi besedami, ter se mu kratko nasmehnila. bilo je dovolj, četudi ga še zmeraj ni marala. vedela je, da bo drugače zabredla še globje, kot pravzaprav je. nakratko je prikimala ob njegovi navedbi o spoštovanju “razumem vas in lahko si predstavljam, da vam je ljub.” njen pogled se je nekoliko raznežil, med tem ko je mirno dodala “tudi meni je,” njen glas je bil nekoliko tišji, kajti ni si želela, da bi človek pred no izrabil ljubezen, ki jo je imela do svojega brata v svoj prid - in četudi bi poskušal, mu ne bi uspelo. ne po tem, kar je videla, tukaj in pred nekaj minutami. “torej, kdaj ste najavljeni v naši palači?” je vprašala, bolj iz vljudnosti, kot iz česarkoli drugega, ter tako nekako pokopala tisti prepir, ki sta ga imela, čeprav ga ni imela namena pozabiti. vsaj ne še kar nekaj časa, mesecev, let.

tag, cornelia fonte pinky

znova mu je šinil nasmeh preko obraza, ko je omenila sloves njegove družine. da, castaniji so sloveli. sloveli so po vojski, sloveli so po okrutnosti, sloveli so po razuzdanosti in sloveli so po tem, da so javno sovražili katoliško oblast in da bi papež najbrž z veseljem videl njihove glave na pladnju. morda je vatikan še vedno upal na sklenitev nekakšnega zavezništva, kajti naravnost smešno je bilo, da še niso prejeli plačanih morilcev, da bi vsem po vrsti končali življenja. "bolj prijaznega? bolj vitkega in finega?" se je nekoliko posmehnil, ko mu je povedala, da je pričakovala koga drugačnega. le kaj je vendar mislila? da bo condottiere milanske vojske hodil po beneških ulicah in kmetom podarjal cvetja, kruha in svežega mleka? potem je živela v lažnem prepričanju, v naivnosti, si je drznil reči. če je v bratu videla poštenjaka, heroja, se je prav tako motila. oba sta bila siva lika s primesmi hudih črnin in oba sta imela težko vest - in veliko težja bo postala s časom, toda oba sta bila to pripravljena sprejeti. gasparo ni bil nič boljši od njega, četudi je morda njegova sestrica v njem videla drug obraz. gasparo je bil brezbrižen morilec, kakršen je bil on, in to je bilo potrebno, če si hotel ostati nekdo. če si hotel ostati.. močan vojskovodja, ki bo pometel z rajo, ki igra vodilno igro. vatikan ne bo več dolgo vatikan in italija ne bo več dolgo italija in oba se bosta vzpela na prestol, vladala bosta in takrat bo srečna, da je pripadala strani trdosrčnih zmagovalcev. hvaležna, da je imela na svoji strani nekoga, kot je bil on. kajti dvorne dame so, ko so padala kraljestva, vse prepogosto ostale brez dostojanstva, punčke, s katerimi so se igrali vojaki, ki že predolgo svojega niso pomočili v žensko. "sploh ne dvomim, gasparo je odličen mož," je popolnoma racionalno prikimal; če ne drugje, sta se v tem spektru neizpodbitno strinjala. ljubši mu je bil od bratov, imenoval ga je za brata, četudi v njiju ni bilo kapljice skupne krvi, bil je edini, ki mu je zaupal z življenjem in popolnoma jasno se mu je zdelo, da je sestra čutila enako. morda bi moral to družino podrobneje spoznati. družina fonte. ha, kako smešno je bilo, da se je čutil kot del njih, poznal pa je samo.. no ja, gaspara in kralja. "zdaj," je pojasnil in pomignil možem, naj osedlajo svoje konje, da se odpravijo proti palači v centru. zaviti bodo morali kar po nekaj uličicah, da se izognejo nevšečnim kanalom, a večjega problema mu to ni predstavljalo. "boste prišli z nami, gospa?" se je tudi sam pozanimal, na obrazu pa se mu je izrisal provokativen nasmešek. "prepričan sem, da je na mojem konju dovolj prostora za oba.."

this post is for amazingly charming lorenzo i've got no idea how many words is in this post asdfghj

bil je več kot očitno ponosen na svojo družino, a ga je do neke mere poskušala razumeti. tudi sama je bila enaka, ponosna na to, kar je bila, čeprav si je neštetokrat želela, da bi se rodila nekje kjer bi bilo bolj mirno in ji ne bi bilo potrebno skrbeti, v katero smer se bo odpravila ali kaj bo spregovorila. a nesmisleno je bilo premišljevati o tem in si želeti nekaj, na česar resnično ni imela vpiva. ko jo je vprašal po njeni predstavi o tem, kako naj bi izgledal, se je, tokrat na njen obraz prikazal ironični nasmešek, “ne, pravzaprav je prijaznost velikokrat le maska, vitkost ovija notranje šibkosti in finost je preprosto lažniva, nekoliko je skomignila z rameni, nato pa je enostavno zakljičila, “bratove besede so vas naredile bolj... no ja, možatega. in ne nekoga, ki se spravlja na osemletne mulce in starce, ampak pustiva sedaj to,” s kratkim zamahom z njeno roko in šibkim nasmeškom je nakazala, da je pravzaprav vseeno, kakšen je. tako ali tako ga po tem snidenju ni nameravala več videti, če pa bi ga že, bi to verjetno bil le kakšen izmed uradnih pozdravov, ki jih je morala spoštovati, zaradi tega, ker je bila kraljeva hči. oh ja, včasih so jo prav te palačne olike zbile na dno njenega dostojanstva, ampak, kar je bilo potrebno narediti, je bilo potrebno narediti.

“torej, se strinjava vsaj glede ene stvari,” je zaigrano navdušeno prikimala, in se komaj zadrževala, da ni zavila z očmi. poznala je svojega brata, poznala ga je še bolje, kot tale gospod pred njo, vedela je česa je bil sposoben in nikoli ga ni za to obsojala, a vedela je tudi, da ima do ljudi, četudi tega ni nikoli pokazal, trohico spoštovanja, ki pa je tale možakar tukaj pred njo ni imel. še zmeraj mu ni verjela besede, čeprav jo je nekaj znotraj nje želelo prepričati, da si njen brat že zna izbirati tiste, ki jim najbolj zaupa in da bi mu morala zaupati tudi ona - a kako? po tem, kar se je zgodilo? po tem, kako se je z njo obnašal, preden je vedel njeno ime? bilo je več kot očitno, da jo je pred še večjim prezirom rešil le naziv kraljeve hčerke in sestre njegovega prijatelja. in vse to skupaj, je prezirala. sovražila je dvoličnost, sovražila je tiste, ki so si po tem, ko so nekaj že čisto zavozili, še zmeraj si sploh upali poskusiti vse popraviti. vendar resnica je bila, da je bila politična moč in varnost njene in tudi njegove mestne države veliko bolj pomembna od tega, kako sta se razumela on in ona, in navsezadnje tudi on in kdorkoli drug v njeni družini. seveda bi bilo bolj idealno, če bi se vsi še kar najbolje razumeli, a v življenju večkrat ni bilo tako, in cornelia se je tega zavedala. “oh, zdaj?” je narejeno razočarano vprašala, in se nekoliko namuznila. resnično, počasi bi bil že skrajni čas, da neha drezati v pekel in se pobrati proč. a njegove nasledje besede, so ji v obraz poslale kri, a je uspela toliko samokontrole, da ni na licu mesta tokrat nekoga udarila ona. morda pa bi bilo to še najboljše, kar bi lahko storila? ne. nikakor. niti podrazno. se je uspela brzdati, nato pa se je nahitro odkašljala, da bi si zbistrila svoje misli, in s povsem mirnim glasom odvrnila “lepa hvala za ponudbo gospod lorenzo, ampak peš sem prišla do sem in peš bom prišla nazaj domov. poleg tega pa, me čakajo opravki,” saj res, skoraj bi pozabila, da se je bila morala ustaviti pri mestni sirotišnici! presneto, castani ji je pobral toliko časa, da se bo sedaj morala kar podvizati, če bi v tem dnevu še želela sploh karkoli doseči.

tag, cornelia fonte pinky

prizanesljivo se je nasmehnil, ko je razkazovala svoje poznavanje sveta. za tako mlado dekle je bila izredno bistra, še vedno pa ni bila pol toliko bistra, kot je mislila, da je. mislila je, da je v svojih nedvomno deviških ročicah držala svet, v resnici pa.. je držala travnato bilko proti svetu, samo, da tega ni vedela. ne zares. "potem bi nemara raje videli, da bi se spravil na kakšnega hlapca moje starosti? verjemite mi, gospa, dvakrat večji nasprotnik bi prav s tolikšno lahkoto padel, kot tisti pankrt tam," ji je zagotovil, pogled mu je švignil po trgu, do starca in njegovega posvojenca, ki sta se že oddaljevala in se nista več ozirala nazaj. da, prav zares, bil je odličen borec in sleherne težave ni imel s tem, da je položil nasprotnika tja, kamor je spadal. urili so ga samo najboljši, najbolj nadarjeni, najbolj sposobni možje v milanu in presegel je njihove sposobnosti v nekaj dneh. če je gospa mislila, da je strahopetec, ji bo nekoč nedvomno dokazal nasprotno. do takrat pa sta si lahko mirne volje izmenjevala zaigrane nasmeške in igrala to igrico, ki ji kar ni in ni bilo videti konca, čeprav je vedel, da je zanj že skrajni čas, da se odpravi. hotel je srečati gaspara, preden se spusti sonce, z njim je hotel izpiti nekaj kupic ali se morda celo do smrti napiti, kakor jima bo pač bolj ugajalo. počela sta lahko, kar sta želela; svet je bil, navsezadnje, njun. "seveda zdaj, gospa," je zadovoljno prikimal in se še kar smehljal. seveda je videl, da se norčuje, a on se pri naslednjih besedah ni norčeval. čeprav so bile izgovorjene z norčavim tonom, je bilo povsem jasno, da jih bo izpolnil. takšen je bil lorenzo castani; pa saj je, menda, to vedela. "vendar ne skrbite," ji je zagotovil, ko se mu je obraz za trenutek zresnil, preden se je znova široko nasmejal. "še se bova srečala v prihodnjih dneh. to vam lahko.. obljubim." še nekoliko bolj sprevrženo se je nasmejal, med tem pa mu je eden izmed mož privedel konja. ne da bi ga pogledal, je preprijel uzdo; njegove oči so se še vedno osredotočale na njene. ubogo, nedolžno dekletce. le kako bo končala? tisočkrat posiljena in na koncu kruto pobita, nedvomno. takšna dekletca niso prišla daleč. ni mu ušla rdečica, ki se je naselila na njena lica, ko ji je dal to nespodobno ponudbo in samo toliko bolj ga je razveselilo, ko je videl, da jo je razjezil. spraševal se je, če bo kaj storila - a storila ni prav ničesar, obstala je na svojem mestu, se odkašljala, nadaljevala igro. spretna deklina. "sploh ne dvomim, da ima gospa vašega kova cel kup opravkov. oprostite mi, da sem tratil vas čas," je pričel govoriti glasneje, ko se je s preprostim gibom vzpel na svojega okrašenega konja. "še se bova videla, donna cornelia," je povedal z enakim nasmeškom kot poprej in ji pokimal. "do naslednjič." nato je možem nakazal, naj mu sledijo, in konja je vzpodbudil, da je pričel s počasno hojo. enkrat samkrat se ni ozrl za lepo gospo, ker je vedel, da to niti slučajno ni zadnjič, ko se srečata. o ne, čez nekaj časa.. čez nekaj časa mu bo jedla iz roke kot ubogljiva psička. in takrat - takrat ji bo zlomil srce.

- - - fin

» corridor [lorenzo castani, cornelia fonte]
» hall [lorenzo castani, gasparo fonte]
» garden [lorenzo castani, constansie fonte]
» dining room [lorenzo castani & gertrude castani]
» beach cave [cornelia fonte, constansie fonte]

piazetta [lorenzo castani & cornelia fonte]

piazetta [lorenzo castani & cornelia fonte]

Similar topics

Similar topics