tag; lorenzo
note; asdfghjkl :3

legel je bil k popoldanskemu počitku. drugega ni imel za početi, ko mu oče ni naložil novih vojaških taktik za osvajanje novega ozemlja, ter mu tudi ni bilo potrebno potovati naokoli, da bi lahko svoje družinske člane reševal neumnosti, ki so jih tako radi počeli, poleg tega pa tudi ni imel s kom, da bi lahko normalno komuniciral. brat ga je preziral, mlajša sestra pa se ga je na smrt bala in junaka videla mlajšemu bratu, ki pa je bil veliko prevelik neumnež, da bi je bil sposoben sploh pametno obvarovati. stegnil niti prsta ni, samo pametovati je znal, ter uničevati sloves družine fonte, ter na koncu je bil on za nekatere v družini boljši sin. sam se sicer ni rad označil za čisto nič, a večino po čemer je družina slovela je ustvaril on skupaj z očetom. zatisnil bi že oči, a je njegovo mirnost, ki je vladala v sobi, prekinila manjša moška glava v veliko bolj revnih oblačilih, ki mu je po vljudnostnem priklonu sporočila obisk lorda castanija. oh, da. lorenzo je bil kakor on in vedel je kako se stvarem streže, kako velika neumnost in banalnost je bila papeška država in kako nesposobni so bili vsi okoli njiju, ter sta si ona dva zaslužila italijo združiti v skupno kraljestvo in v miru vladati vsak na svojem koncu, ter osvajati skupaj preostale dele kontinentov na svetu. bil je vojščak, osvajalec, to je imel v krvi in mnogi to niso razumeli, le njegov dobri prijatelj in zaveznik castani. mogoče oče, ki je z prikimavanjem sprejel novico o zavezništvu, ter se nekje vseeno po tihem spraševal koliko jim lahko ugaja stanje v milanu, ki je vladalo. dvignil se je iz svoje postelje in se malce bolj spodobno oblekel, da pozdravi svojega prijatelja, katerega obisk ga je izredno razveselil, ko ničesar ni imel za početi. lahko je sedel na vrtu in opazoval kako so se spletične ukvarjale z njegovo sestro ali nategoval kakšno najeto žensko, a je vse zahtevalo veliko preveč energije, ki bi jo lahko uporabil veliko bolj koristno. pogovor s prijateljem, popivanje, to je bilo nekaj koristnega. njegovi koraki so odmevali po praznih prostorih palače in pred njim so se že izrisala masivna vrata za katerimi ga je že čakala znana moška postava lorenza. » lord lorenzo costani, « je z nasmeškom na obrazu pozdravil njegovo čakajočo podobo in sprejel njegov prijateljski objem, ter ga še sam trikrat udaril po hrbtu nežno kolikor je znal, a dovolj močno da se je vedelo da je moški in ne neko prestrašeno dekle v njegovem objemu. » nisem pričakoval tvojega obiska. očitno vedno znaš priti ob ravno pravem času, « je dejal, ko se je sprehodil proti vrču v katerem se je nahajalo vino in še samemu sebe dolil pošteno mero v bakreni kozarec. » sedi, prijatelj, « je še dodal in sedel na enega izmed udobnih stolov, ki so bili okrašeni v ogromni meri elegance s katero se je ukvarjala predvsem njegova mama, opita od bogastva in razkošja. 

tag; lorenzo
note; asdfghjkl :3

» bojim se da tokrat to ni primer, « je dodal na njegovo dopolnitev, ko se za stenami njegove sobane ni dogajalo nič spornega, kar bi lahko zmotilo služabnikovo oglašanje, da je na obisk prišel sam lord castani. » nič od naštetega. bil sem legel k popoldanskemu počitku. veliko sem potoval te dni in vojščaku je počitek vedno na prvem mestu, « se je nasmehnil, ko mu je odgovoril na njegovo skromno vprašanje in skupaj še pojasnil svoja početja preteklih nekaj dni, ki so se večinoma vlekla okoli njegove prihajajoče poroke z eno izmed hčerk rodbine gonzago. ni bilo po njegovi volji, nikakor, a je bil eden izmed tistih sinov, ki je vedel kdaj je potrebno spoštovati očetovo voljo in gledati z druge strani na dogovorjeni zakon, kjer bodo pridobili neapelj; bolje rečeno bo on pridobil neapelj in skupaj z njim širil ozemlje. ambicioznost je vsekakor prevladala in poroka z gospodično artemis na koncu koncev niti ni bila tako zelo grozeča. temnolaska je bila prijetna za občasno kratkočasenje. ko bi jo odtrgal od njenega šopirjenja naokoli, kakor nova žena lorda fonteja, a spet dovolj dobra naveza, da kaj kmalu neapelj popolnoma prevzame. o tem kaj pa je imela ona na vse to reči pa ni imel namena poslušati. bila je ženska, ter ji zaradi tega res ni bilo potrebno deliti njenega mnenja, ampak ostati tiho in mogoče za razliko od prejšnje rodbini fonte priskrbeti potomca, preden bi to storil njegov krvni brat s katero izmed njegovih večnih muz, ki so se pletle okoli njega. v kupico si je dolil sladkega italijanskega vina in sedel na enega izmed oblazinjenih kraljevskih stolov, ki so se za palačo fontejevih spodobili in niso varčevali pri kazanju svoje premožnosti.

» dobro, « je sprejel njegove besede v popolni mirnosti, ker ga njegova prisotnost nikoli ni motila. bil je udomačen gost in veliko bližji kot kdorkoli v palači, ter je tako rad imel njegovo družbo naokoli, da ni večino časa samo sameval ali povzročal probleme očetu skupaj s svojim bratom. tako se bo lahko vsaj primerno zamotil, mogoče delal na kakšni novi strategiji, ter čas porabljal veliko bolj koristno. » seveda da mi bo prav, brat. tu si vedno dobrodošel za kolikor časa sam želiš biti tu. ne glede na to ali se gre za leto dni, mesec dni ali zgolj samo dan. « bilo je zagotovilo, ki je veljalo, ter če bi bilo po njegovem bi prej izselil krvnega brata in naselil njega tu, da bi imel še enega pametnega vojščaka med svojimi vrstami in bi lahko delala na ciljih, katere sta imela oba skupne. za oba je bil bog utopija in papeška država najbolj banalna stvar na svetu v katerem sta živela in mnoge mestne državice tako zelo nepomembne, da bi bile lahko skoraj izbrisane in pripisane direktno njima. » res je dolgo, « se je strinjal z njim, ko je res bilo že nekaj časa vmes odkar je nazadnje imel stik z njim in ga je lahko gledal iz oči v oči, ter imel nek normalen odnos z nekom, ki ga ni videl kot pošasti, kot se je to dogajalo z njegovo mlajšo sestro, da ga je pričelo prav siliti na smeh vsakič, ko je odskočila pet korakov stran v njegovi bližini, trapa. » moja zaroka je temelj očetove politične zaveze, ki mi gre precej v korist, ter tudi očetu. na eni strani je poskrbel da sem se sam zamotil in tako nisem pripravljen odrešiti se brata in njegove moteče pojave, na drugi strani pa imamo novo mestno državico pod svojem okriljem na diskreten način. stari gonzaga bo kmalu umrl in jaz bom lahko prevzel vladavino, kar pa bo v korist pravzaprav obema nama, « se je razgovoril in se nasmehnil, ko je bilo očitno že po celotni italiji razglašeno da se najstarejši sin družine fonte ženi, smešno. » in tudi bodoča žena ni daleč najgrša videna ženska, torej je staremu ostalo vsaj še nekaj okusa. « vsaj tudi iz zakona bo lahko potegnila kaj več tudi sam, kot zgolj uradne osvajalske zadeve, ter to ga je še najbolj veselilo. 

tag; lorenzo
note; asdfghjkl :3

» brat, « se je odzval na njegove zbadljive besede, a se še vedno obrnil proti njemu v tonu in z besedo, ki je pravemu bratu nikoli ni izrekel. vsaj ne v ljubečem tonu, ampak v tonu kateri je nosil vso razočaranje sveta, da se mu po žilah pretaka taista kri, kot se njunemu očetu, kralju samemu. » dobre bitke ne moreš biti utrujen in nepripravljen. vzemi to kot moj skrivni recept do beneškega zmagoslavja na bojnih poljih, « mu je zaključil s svojim mnenje in se mu na široko nasmehnil. saj je vedel da ne dvomi v njegove sposobnosti, ko je že sam po sebi lahko videl koliko je bil zmožen in koliko je vlagal v boj, zaradi katerega je doma v očeh sester bil videti kot največja pošast. ne da ga je to ganilo,a bila je velika cena prenašati ne sprejemanje s strani lastne krvi. toda dekleta so bila preveč zatopljena v svoj svet, bojev niso razumela, ter tako tudi ni mogel valiti vse krivde na njo, da ni razumela kaj je počel za njeno blaginjo in blaginjo njene državice. na koncu pa je bilo videti kakor da so le redki pametni posamezniki razumeli, da nekdo mora prevzeti tudi to resnobno in trdno delo, ter ubijati ljudi in strašiti konje. da so kar samo poteptali pod seboj svoje jahače. ni bilo vse čistunsko in sveto v tem svetu in prav zato je bil bog zanj utopija in nesmisel, ker če bi obstajal, potem z lorenzom ne bi igrala samega hudiča v vsej tej ljudem zapisani zgodbi. bila bi kot cato, ki se je obotavljal naokoli, naskakoval ženska telesa, zapijal družinsko premoženje, ter se delal strogo pametnega. kaj pa je naredil za benetke ? nič dobrega. in nikoli ne bo, sam je priča temu. » moralo bi biti. je kaj narobe ? « mu je njegovo razmišljanje ostalo odveč in se je s pogledom preusmeril na kozarec, ki ga je držal lorenzo v svojih rokah, kajti z njegovim ni bilo čisto nič narobe, ter je lahko le upal da se ni kakšen služabnik odločil ponagajati gostu, kajti bil je lahko kaj kmalu ob službo do konca svojih peklenskih dni. » potem takem pošljem že ob jutru v tvojo palačo svojo slugo in zajeten kup sodov, da bodo še tam spoznali kaj pomeni živeti bogatinsko in uživaško življenje ob dobrem kozarcu te omamne tekočine. obljubim. « ni mu bilo težko in ni mu bilo žal. lorezno je bil zanj brat bolj kot njegov sam brat, ter če je z njim delil željo po prevladi na svetu in dežele, potem je lahko delil tudi sode finega italijanskega domačega vina iz najboljših grozdov. » milano. moram se kmalu oglasiti, da – « se je zasanjano njegov glas slišal v prostoru.
» mogoče, « se je strinjal z njegovimi besedami o staremu kralju neapelja. » mogoče pa je to leto tisto usodno zanj, kakor z veliko željo sam upam. « skomignil je z rameni in v njegovem glasu ni bilo niti hladu več slišati, ko je tako govoril o smrti, kakor da je njen poglavar bil on sam, kakor da je sam odločal o usodi živih bitji, ter ne prekleti bog v katerega so vsi verjeli, neumneži. » rezanje njegovega vratu nisem imel v namenu, mi pa ne bi bilo težko opraviti dela, ki ga je tisti tam zgoraj očitno pozabil, ko bi moral starega že zdavnaj vzeti k sebi. toda naj živi vsaj toliko, da bo uvidel komu prodaja svojo hčerko, « je dejal in se ob vsemu skupaj glasno zasmejal. staremu so bili zagotovo šteti dnevi. lorenzo pa se je lahko veselil nove politične pridobitve, ki jo je pridobil skupaj z njim pri tej poroki, ki je bila še v teku. » dovolj da zakon z njo ne bo smrtna obsodba, ampak bo imel veliko število ugodnosti tudi bolj privatne narave, « mu je odgovoril in ponovno nagnil k svojim ustnicam rob kozarca. » pred dnevi. bil sem na obisku, ter poskrbel da sem še uradno zaprosil za njeno roko. temnolaska, čudovite oči, ter polne ustnice. lepotica, « se je spravil k odgovoru in pogled sedaj umaknil k lorenzu. » mogoče jo spoznaš na slavju, veš ? « mu je še hitro dodal na vse skupaj.

tag; lorenzo
note; asdfghjkl :3

če je že imel enega iskrenega in redkega prijatelja, ki se je lahko kosal s tistim kar je bil on sam v tem svetu, kjer so vsi lahkomiselno verjeli v vatikan in v papeško državo, potem je moral biti odličen in to osebo ohraniti v svojem življenju in z njo kovati svoje vojaške načrte. redkokdaj je kdo zmogel sam in lorenzo mu je v vseh pogledih ugajal kot moška družba, kot prijateljska družba, da mu je bil najmanjši problem poslati nekaj sodov sladkega vina in se z njim bojevati proti ostalim. veliko težje bi to udejanil, če bi moral poslati papežu ne da bi mu vrgel nekaj tovrstnih opazk, da naj mu sam bog prinese sladko vino, ter dokaže s tem da res obstaja. vse zgodba o bogu in papežu je njemu pomenila toliko kot zgodba, ki jo je njegova mama še danes pripovedovala mlajšim generacijam, da bi jih ohranila pridne, o duhovih in bavbavih. sam ni bil priden, ljudje so mu bile priče, da je bil okruten in krvoločen in robat moški, a še ni videl duha niti enega od tistih, ki jih je ubil in niti katerega drugega, ki bi mu pisal kazen. kazen mu je lahko pisala samo še vojna. ne pa prazne besede o nekom, ki ga še nihče ni videl, a so vsi verjeli vanj. toda ne on in definitivno ne lorezno. bila sta veliko bolj racionalna, a vse prej kot popolna. vendar s tistim kar sta bila, sta dosegala veliko, ter po popolnosti niti nista stremela, oziroma vsaj on ni, ker ni imel potrebe po tem. dobro se mu je godilo. zavezništvo z neapljem je to vse utrdil, čeprav je bila poroka z artemis velika cena, da jo je moral prenašati in svetu podati oznako, da je njegova žena. toda koristilo bi mu, če bi rodila otroka, da bi sam poskrbel za prvega vnuka in gradil za svojo vladavino trdno kraljestvo še naprej. gledajoč tudi z druge strani, bo imel v vsaki sili poznega potovanja in vrnitve domov priskrbljeno vsaj njeno golo telo v svoji postelji, ter ne bo belil si glave z iskanjem kakšne ljubimke po kraljestvu, čeprav je bilo tudi to precej radoživo in zanimivo opravilo. » naj pride kmalu, « se je pridružil njegovi zdravici in zloben nasmešek je zaplesal na njegovih, od vina, vlažnih ustnicah. konec jezika se je prikradel na rahlo ven in obliznil je nekaj kapljic, ki so ostale na njih in kupico spustil na mizo poleg sebe, da se je vnovič lahko zazrl v lorenza nasproti njega. » oče ga je spletel. sam sem ga samo uresničil, ko sem sprejel njegovo dobro voljo in zaprosil dekle. « kdo je sklenil dogovor je bilo resnično najmanj važno. najbolj važno je bilo to da je obstajal in da se bo na dan njegove poroke še zadnjič usidral v dejanje in ne bodo ostale zgolj prazne besede dveh starcev, ki sta silila po enakem. drug drugemu prevzeti nadvlado in širiti svoje ozemlje, a je njegov oče in kraljestvo benetk bilo v veliki premoči, vsaj v igri z neapljem, ki zares niso bili hudi nasprotniki, oziroma za zdaj še zavezniki.
tema se je spremenila in v kupico si je vnovič dolil novih kapljic vina v pričakovanju njegovih besed. predvideval je mnogo drugih možnih stavkov, ki bi jih lahko izustil, a so ga slednji presenetile, vendar ne prestrašili. samo vedno se je posebno zdrznil, ko je nekdo omenil njegovo sestro, ker jo je držal pod budnim očesom, a se ni bal da bi ji bil lorenzo lahko kaj storil. mogoče, če bi bila sestra koga drugega, a po njegovi družini zares ne bi dvigoval svojih prstov, vsaj tako je predvideval. » mar nisi nečasten moški in nevreden spoštovanja, ko se tiče žensk ? « ga je neresno zbodel in obdržal neko resno sled na svojem izrazu, a se čez nekaj trenutkov zasmejal in zamahnil z roko. » govoril bom z njo. cornelia je posebne vrste dekleta, precej nedolžna, ter na žalost obsojena na brata, ki jo ima zares rad in jo je tako obvaroval pred določenimi deli zunanjega sveta in je ohranila neke svoje prisvojene vrednote o življenju, « je dejal v njeno bran in se odkašljal, da bi se znebil tiste mehkobe v svojem postavljanju naokoli, ko se je tema ustavila na njegovi sestri. » upam, da te ni resno užalila, « mu je vseeno uspelo v normalnem tonu nadaljevati in pogledati proti staremu prijatelju. » smem vprašati, čemu tako groznemu je bila moja sestra priča ? «