tag; eulalia, love 
note; sorry for late ;3

nalogo, da mora nekoga ubiti je vedno sprejemal z neko prirojeno mirnostjo v svojem ravnanju, ter je vedno samo prikimal z glavo, se občasno priklonil, ter v glavi že sestavljal svoj načrt kako vse skupaj izvesti. najraje je imel, ko je človeka živega zažgal, ter se tako v sekundi znebil osebe in kasneje še trupla, medtem ko so strupi bili zamudni, ter boj z mečem je vedno zahteval njegovo preveliko aktivnost in preveliko tveganje tudi njegovega življenja. ime njegove naslednje žrtve, ki bi doprinesla prednosti njemu, očetu, bratu, celotni družini pravzaprav, ter kraljestvu, so bili medičijci. kako lahka naloga. samo na  zabavi jih je moral dobiti in onesposobiti enega za drugim s strupov v hrani, ter se kasneje znebiti trupel in potomstvo bi bilo dva metra pod zemljo. kako ga je to veselilo. okoli vratu si je zavezal svoje ogrinjalo in iz ogromne palače, ki je bila njegovo domovanje, se je napotil proti hlevu s konji in osedlal skupaj s sužnjem svojega konja, ki mu je dal ime aztec. bil je najhitrejši, najbolj usposobljen in trdoživ, ter ga je mnogokrat spominjal nanj, ko je trmasto premagoval močna deževja in ogromne korenine na gozdnih tleh, ko sta se poskušala skupaj rešiti vseh sovražnikov in kako je nepremišljeno galopiral v nasprotno vojsko, vedoč da je njegov jezdec dovolj sposoben, da bo znal zavarovati tako njega kot sebe. bila sta najboljši duet in gasparo nikoli ni hotel videti svojega žrebca umreti. osedlanega je zahajal in pot ga je že napotila proti firencam.

tam je bil njegov obraz znan pod drugačnim vplivom, kakršen je bil ta v njegovih rodnih benetkah. tam je bil nekdo drug, zgolj zato da se je lahko zvito približal medičijcem, ki zagotovo od zabav in kopanja v lastnih kovancih, ki so jih tako neumno zapravljali, da njihova smrt ne bi bila niti škodna, ampak prej v prid vsem v italiji in drugod po zemeljski obli. tam je bil augusto in zgolj augusto. umetnik, izumitelj, ter spreten v vsem v čemer je bil tudi gasparo, le da ni smel tega obraza uporabljati pred njimi. in najboljši način, da bi se znašel v njihovem krogu, ter jih napadel iz same notranje zasedbe, je bil ta da se jim je prikupil, da so ga sprejeli in da so ga v veliki meri najeli. vsaj sproti bo še denar pobral. za zdaj mu je to odlično uspevalo. po dolgi poti se je najprej ustavil v manjši taverni, da je kaj popil in dal pod zob, potem pa je njegova naslednja postojanka bila palača madičijcev. vloga katero je igral pa ga je tako zabavala. izredno zabavala, da je veselje poplesavalo na njegovih ustnicah in njegov mračen pogled, je sedaj bil veliko bolj radoživ. brez spremstva sužnjev in ostale parade za njim, ki bi morala biti tam kot se je za plemiča njegove vrste spodobilo, je prestopil prag sovražnikov in s samozavestno držo sestopil s svojega konja, ki ga je privezal in ob prihodu domačih sužnjev delo prepustil njim. na njemu je pustil tudi svoje ogrinjalo, ter se nato v veliko bolj revni preobleki sprehodil po posestvu, da ga je kaj kmalu prestregla svetlolaskina postava. » gospodična eulalila, lepo vas je ponovno videti, « so se glasile njegove besede, ko je s svojo roko nežno segel po njeni dlani in na vrh le-te pritisnil topel poljub, ter se ji rahlo in ustrežljivo priklonil, da je zagotovo njen obraz obarvala rdečica ob takšni gesti, prav to pa ga je izredno zabavalo. » še lepši kot nazadnje odkar sem vas videl. dnevi so bili pusti brez vašega radoživega nasmeška. « kako je znal pihati na dušo, da se je kar iskrilo.