čakala je. potrebnih je bilo zgolj nekaj trenutkov, da je na sebi začutila njegov pogled, in tudi sama je uči uprla proti njemu. za nekaj trenutkov mu je zrla v oči, preden se ji je čez ustnice razlezel nasmešek in je na videz sramežljivo spustila pogled, trenutek ali dva kasneje pa še enkrat na hitro pogledala v njegovo smer. nato se je navidezno znova spustila v debato s svojo sogovornico, toda ta je trajal le nekaj minut, preden jo je zamenjal rjavolasec, katerega je prej opazovala.

namenila mu je nekaj minut pogovora, dva ali tri sramežljive nasmeške in en bežen dotik nadlahti – dovolj, da je vedela, da mu bo ostala v spominu. nato pa so njene oči ujele svetlolasca in zgodba se je začela znova.


vsakdo, ki me je videl, je rekel, da sem izrezana mati. nikoli mi ni bilo čisto jasno, kaj so s tem mislili. ženska, za katero se govori, da je bil vsak izmed njenih treh otrok spočet z drugim moškim? lepotica, ki so jo hoteli portretirati umetniki iz vseh koncev italije? ali pijavka, ki se je prisesala na trenutnega ljubimca, dokler ni iztrošila vsega, kar ji je imel ponuditi, in odšla z naslednjim?

nikoli si nisem zatiskala oči – vse to je moja mati zares bila, toda rada sem verjela, da je to zato, ker je to edini način, na katerega je znala poskrbeti za nas, njene otroke. ko je se je začelo kazati, da bom podedovala njen obraz in telo, me je vzela v uk in mi povedala, naj skrbno poslušam, saj bo, če se njej kaj zgodi, breme preživetja moje sestre in brata padlo na moja ramena. in onadva sta bila edina družina, ki sem jo imela, zato sem poslušala, ubogala in se učila.


kompliment, rdečica na licih, zvenak smeh, nekaj občudujočih pogledov in jedel mi je iz roke, tako kot vsi ostali. toda on je bil drugačen. ni bil ošaben in nadut plemič, pravzaprav sem se spraševala, kako se je sploh znašel na gostiji. toda imel je sanje, obilo ambicij in načrt za uspeh, poleg tega pa je hotel ženo, ki bi jo ljubil, in  kup otrok. ob njegovih besedah sem prvič spoznala, da sama hrepenim po isti stvari – po družini, ki bo resnično družina, in ne razbitina, kakršno sem kot otrok izkusila sama.

srečala sem ga še nekajkrat, preden sva se začela sestajati na skrivnih mestih, kjer sva bila samo midva, njegova dlan na  mojem licu in njegove ustnice na mojih. toda postajal je vedno manj optimističen, njegovi načrti niso uspevali in kmalu je bilo jasno, da nikdar en bo dovolj dober za poroko z menoj. prepričevala sem ga, da to ni res, da mu bo uspelo – in potem sem nekega dne na poti na najin sestanek naletela na množico, ki se je zbrala okoli njegovega obešenega trupla.


postalo mi je jasno, kako nevarni so lahko nasmehi, bežni dotiki in izbrani pogledi, ter še toliko bolj, kako nevarne so besede. toda po njegovi smrti mi ni bilo več mar. s pridom sem jih uporabljala še bolj, vedno znova k sebi zvabila novega plemiča, ter mu nato v nekaj besedah ugasnila upanje, kot je tistega dne upanje ugasnilo v meni. nato pa nasmeh in igra se je znova začela od začetka.


nikoli si nisem mislila, da se mi bo to še kdaj zgodilo. toda usoda se je obrnila proti meni in me udarila dvakrat. de medici, poet, ki me je očaral z veliko bolj izbranimi besedami, kot so moje kadarkoli bile, in sforza, katerega pogled me je zadel kot moč nevihtne strele.

prisegla sem si, da srca ne bom dala nikomur več, toda to očitno ne posluša želj razuma. namesto tega znova grozi, da me bo pokopalo, kajti le kako naj se dekle, katerega srce je razklano na dvoje, vda enemu, ko pa ve, da bo s tem ubila del same sebe?