Dnevi v Neaplju so mi šteti. Mati mi vsa evforična ponuja tkanine, jaz pa bi dosti raje kot deset novih oblek vzela svobodo. Enaindvajset let mi je in očitno sem stara dovolj, da me omožijo. Ta teden še zadnjič spim v svoji postelji in se neomejeno sprehajam po naših vrtovih, in čeprav ne morem reči, da sem nad svojo takoimenovano družino navdušena, bi vseeno raje ostala tu, kot pa se poročila z deset let starejšim bedakom. Verjetno bi me obglavili, če bi mi brali misli, ampak krona včasih ni vse in čeprav gre baje za papeževega sina, se počutim, kot da prodajajo moje telo, kot da moja volja ne šteje, kot da dejstvo, da ljubim drugega, ni pomembno. No, pa saj nisem prepričana koga ljubim, vem pa, da tako daleč od svoje družine ne bom nikoli srečna, vem, da se pod prisilo ne bom ne znala ne hotela zaljubiti. In vem, da me nikoli ne bodo sprejeli takšne, kot sem. S preteklostjo, ki jo imam.

Štejem tedne. Tedne do poroke, ki si je ne želim. Tedne do mojega prvega srečanja z njim, čeprav bi ga v enem samem bitu najraje zamenjala za prvega služabnika, ki mi prekriža pot. Tistega, ki se tako zelo dobro poljublja, in čeprav se je zgodilo le dvakrat, verjamem, da bi bila z njim dosti srečnejša. Ampak ne razumejo. Ne razumejo, da dajem prednost ljubezni, svojim čustvom, ne razumejo, da ne hlepim po zlatu in oblasti, da si ne želim samovšečnega in nadutega kretena, ne razumejo, da nočem žrtvovati sebe zavoljo dobrih odnosov med družinama. Ne razumejo, da mi bo priimek de Medici prinesel več solz kot sreče.


Ampak nimam izbire. Mati pravi, da je to najbolje zame, da je to priložnost, ki je ne smemo zamuditi, čeprav sumim, da v vsej tej zmedi vsi mislijo zgolj nase, ne pa tudi name, čeprav bom jaz tista, ki bom na svojem telesu morala trpeti roke odvratnega človeka, ki ga bom čez slab teden prvič videla, pa že zdaj vem dovolj, da me naravnost odbija. Pravzaprav si čisto zares prvič v življenju želim, da bi imel o moji družini podobno mnenje kot vsi ostali, da bi se mu zdelo izpod časti poročiti z dekletom, katere preteklost ni najbolje razčiščena. Toda dnevi minevajo in kot kaže na nobeni strani ne bo prišlo do spremembe odločitva. Zato pakiram. S solzami v očeh pakiram svoje življenje v eno in edino skrinjo, ki jo bom lahko odnesla s sabo.