slišal je lahko le šum vetra in konjska kopita, ki so pod sabo uničevala prejahane kilometre gozda v najstrašnejšem galopu. pisalo se je leto 1520 in bila je zima. iz njegovih tresočih ustnic se je po zraku risal njegov pospešen dah. členki so bili zaradi mraza pordeli, medtem ko se je dlan drgnila ob preprosto usnjeno uzde, ki ga je stiskal v svojih rokah, kolikor močno je lahko. idealno nasprotje mrazu zunaj je bilo njegovo prepoteno in goreče telo, ki je bežalo pred zidovi gradu družine sforza; pred zidovi, ki so imeli v sebi toliko skrivnosti in ki so prenesli toliko besnih udarcev in prelite krvi. za hip je stisnil oči, ko je hotel pregnati podobe izpred svojega pogleda. podoba majhnega šestletnega dečka z vejo  v trebuhu in krvjo okoli sebe je bila tako realna, da je imel leonardo občutek kako bi se je lahko dotaknil in bi podoba dotik vrnila. deček ni bil njegovega rodu, oblečen je bil veliko bolj preprosto, kakor pa je bil sam leonardo vajen, saj je prihajal iz plemiške družine in se je v njegovih venah pretakala modra kri, torej nikakor ni hodil naokoli v lanenih enoličnih oblekah, ki so bile bolj kot ne le kup lukenj in ne pravega blaga. dečkov glas je rezal šum vetra, ko je klical njegovo ime na pomoč, a leonardo ni storil ničesar. samo jahal je naprej in poskušal misliti preusmeriti drugam. hotel je pozabiti in hotel je prezreti podobo, ki mu je v bledih sencah sledila. bil je njegov prvi umor in sedaj je prihajal za njim, ko je mislil da je za vekomaj izgubljen v času. leonardo je za trenutek izgubil nadzor na konjem in pristal na kupu vejevja, ki so njegovo telo grdo opraskale, a se leonardo na bolečino ni oziral. pravzaprav ga je veselila, ker je to pomenilo da živi, če z vsakim delom svojega života čuti pekočo bolečino, ki je rezala njegovo kožo. gledal je v nebo in pred njim se je slikalo ozvezdje preprostega zimskega večera. podoba je izginila in ostal je sam sredi jase v gozdu. počasi se je dvignil, ni mogel za vekomaj ležati na kupu vejevja in samega sebe prepričevati, da duh preteklosti prihaja ponj. bilo je bizarno sploh pomisliti na kaj takega. dvignil se je in okoli njega je znova zapihal močan veter. iz daljave se je med drevesi prebijala nova bleda podoba, ki je bila komaj prepoznavna zaradi številnih vbodov po telesu in zabrisanega obraza. leonardo je izgubljal razum in pogled se mu je rosil, ker ga je premagovala jeza in bes, ki ga je nenadoma občutil, a ne do sebe, temveč do stare sfoze, lastnega očeta, ki je bil edini krivec za njegovo stanje. on ga je zmešal, on ga je psihično uničil, on je za njim pošiljal duhove in se mu iz pekla smejal. » preklet bodi ! « je zaklical v nebo s tresočim glasom in ostrim pogledom. » v mene si naselil svojo pokvarjeno in gnilo dušo, sforza. umrl si telesno, a duševno živiš v meni. izgini. pusti me, naj živim,  « je še naprej klical, ko je stopil do svojega konja in ga vnovič osedlal in se pognal v galop.