zazrla se je v nebo, na gosto posejano z zvezdami. drobnimi lučkami, za katere je verjela da se vrtijo okoli zemlje, in prav tako se je njen celoten svet vrtel okoli nje. firence so ljubile sedemletno deklico, ki je brezskrbno tekala po ulicah, oboževale so njen nasmeh in angelski obraz. menda je med demedičijeve prinesla neko milino, katere jim je vedno manjkalo, menda da je omehčala srce vsakogar, ki jo je resnično pogledal v oči. imela je tisti dar, da so ljudje ob njej lahko vsaj za nekaj trenutkov pozabili na počasno tonjenje njenega očeta, ki je za seboj vlekel celo družino. živela je v pravljici, v deželi svoje neverjetne domišljije, nedotakljiva kot lokvanjev cvet na sredini kristalno čistega ribnika. nihče se torej ni čudil, ko so jo pri sedmih letih že želeli oddati v zakon, njeno dekliško srce pa se je tega neizmerno razveselilo. v beli obleki se je počutila lepo kot še nikoli, pa čeprav še zdaleč ni bila pripravljena na poroko in dolžnosti, ki pridejo z njo. pa vendar se je, ko je izvedela za prezgodnjo smrt svojega zaročenca, zaprla v svojo sobo, neutolažljivo jokala in prisilila firence, da so žalovale skupaj z njo. ko je pogledala skozi okno in videla svoje mesto, odeto v črnino, se je prvič zavedala svoje moči - in bilo jo je strah.

težko je bilo verjeti, da je ona resnično otrok svojega očeta. vedno je bila priljudna, prijazna in izredno vedoželjna. vedno je morala vedeti vse o vsem, pa naj so bile to govorice ki so brez preostanka krožile po visokih krogih ali poročilo o vojni z drugega konca italije. ta radovednost ji je pomagala, da se je dokopala do skrivnosti in načrtov plemiških družin, katerih se še samo dobro ne zavedajo. po celotni državi si je spletla mrežo povezav, ljudi, ki jim lahko zaupa. bi si ona kdaj umazala svoje nežne roke s krvjo? ne, nikdar. le zakaj, ko pa ima ob sebi ljudi, ki to v trenutku naredijo zanjo. všeč ji je bil občutek, da v svojih rokah drži vse niti, hkrati pa je v sebi ohranila ljubkost nevednega dekleta. tudi takrat, ko so jo poročili v neapelj, je stisnila zobe in privolila v možitev. smejala se je in firence so se, kot vedno, smejale z njo.

neapelj je bil njen  trenutku, ko je stopila na njegovo zemljo. nekateri so jo ljubili, nekateri sovražili, sak pa je z veseljem ali hinavsko poljubil njeno roko. peklo jo je le to, da se je poročila z najmlajšim sinom kraljeve ljubice - da bi se ta povzpel na visok položaj, ni bilo mogoče. a beatriz je želela moč, njeno orožje pa je bilo znanje. in njena nova strast? umor.

njene roke nikoli niso bile in nikoli ne bodo krvave. postala je malodane vajenka najboljšega neapeljskega zdravnika in kmalu se je razvedelo, da lahko de medicijeva ozdravi skoraj karkoli. niso pa se zavedali, da zna vsako bolezen poslabšati in da ve za rastline, ki človeka ubijejo preden bi lahko trenil z očmi. nihče se je ni nikoli bal, in tega se je prav dobro zavedala. ženska iz ozadja, tista krhka in naivna žena, ki farneseju rojeva otroke, ljubljenka neaplja in firenc. nihče je ni nikoli jemal za vplivno in mogočno in moč, ki ji jo je dajala diskretnost, jo je navajala z zadovoljstvom. in kljub temu, da je postala mojstrica reševanja in jemanja življenj, jo je nekaj ustavilo pred tem, da bi s prestola izrinila malatestove. njen mož se je iz dečka spremenil v moža, začel je piti in ni bilo redko, da se je znesel nadnjo in njunima otrokoma. ta moški bi na neapeljskem prestolu storil toliko krivic in hudega, da se je beatriz odpovedala svojim načrtov in moči. kljub vsemu je bila pravična in modra ženska. ljudem dežele, v kateri je prebivala dobra štiri leta, je naredila uslugo s tem da se je preselila nazaj v firence. domotožje je bil ustrezen motiv za podobo ljubke, prelepe in nebogljene medičijevke, za katero so jo imeli ljudje.

bila je mati - ko je svoja otroka odpeljala stran od nasilnega moža, se je tega šele resnično zavedala. firence so oboževale njihovo izgubljeno princeso, ki se je sedaj vrnila nazaj k njim in s seboj pripeljala dva otroka, dečka in deklico. ter znanje, mnogo znanja. postala je pravi naslov za vse, ki so potrebovali diskreten umor, in pomagala jim je, ne da bi se prav dobro zavedala da je sodeluje pri 'nesrečnih in nepojasnjenih' smrtih ljudi v italiji. to je bilo tisto, kar je znala početi, bila je spodobna zdravilka in zaželena morilka. naučila se je, da njen oče zanjo ne bo mogel skrbeti, vodenje družinskih poslov so prezrli bratje, njihova ljubka sestra, ki je imela na svoji strani ljudstvo, pa je ustvarila svoj posel. svoje usluge je tako kdaj pa kdaj ponudila tudi navadnim ljudem in mogoče je bilo ravno to tisto, kar je k njej pritegnilo njenega bratranca iz rima. ali pa ga je preprosto očarala njena milina in ponosna drža, ki jo je spremljala? vedela je le, da je on osvojil njo. plod njune neobvladljive strasti je otrok, ki raste pod njenim srcem - zaveda pa se, da tam ne more dolgo ostati. njeno znanje ji omogoča prekiniti nosečnost, a kaj ko je odločitev njena: tvegati svoje življenje ali čast?

ljubka, nedolžna, radovedna ženska, ki osvaja srca in duše. ki zavaja misli. ki mori telesa.