Včasih te življenje razvaja, spet drugič te pusti razočaranega. Lahko bi rekel, da živim za en dan, kajti v življenju sem imel enostavno preveč nesreče, da bi se lahko pretirano oziral na prihodnost. V meni ni kaj pride bojevnika, nikoli nisem rad jezdil ali se sabljal, pravzaprav se ne spomnim, če sem nož kadarkoli znal prijeti čisto zares pravilno. Trudil sem se že zato, da na družinsko ime nisem stresel preveč sramote, pa je bilo morda prav to krivo za vse nesreče, ki so me doletele. Dobro, bolezen mi je bila položena že v zibko, mati so mi povedali, da je molitev sicer pomagala in da sem se pobral, ampak očitno se je takrat vse začelo, kajti ne dolgo za tem, še preden sem se naučil pisati, me je doletelo nekaj novega. In potem spet, prvič ali drugič sem sedel na konja in hudo padel. Spomnim se bolečine, tako huda je bila, da mislim, da je čisto zares nikoli ne bom pozabil. V glavi mi še vedno odzvanja lomljenje kosti, nisem prepričan ali me je takrat konj tudi pohodil ali ne, vem pa, da sem dolgo časa lulal med rjuhe. Že takrat sem vedel, da bi se moral držati tistega, kar sem imel in imam še vedno rad. Poezijo. V tem se zares najdem in dejansko ni stvari, o kateri ne bi znal napisati soneta. Ni stvari, v kateri ne bi našel navdiha, ni stvari, ki je ne bi znal opisati z besedami, ki navdušijo.

In ko sem že mislil, da sem v življenju vse najlepše že videl, sem spoznal njo. Videl sem jo na večernem plesu po poroki. Vzela mi je dih. Prvič v življenju sem izgubil sposobnost govorjenja, besede mi niso letele iz ust. Ne, čisto zares nisem našel besede, s katero bi jo opisal. Iskal sem jo, iskal sem jo dolgo, predolgo, pa vendar sem se kasneje opogumil in ji pristopil. Farnesejeva najmlajša, vsaj tako se mi je zdelo. Ni mi bilo mar za govorice, ki krožijo naokrog o njeni materi, ni mi bilo mar za sloves družine, ni mi bilo mar za njeno starost in še najmanj mi je bilo mar za tistih nekaj kretenov, ki so se že gnetli okrog nje. Sprva so mi besede z jezika šle težko. Nekaj jecljanja in predolgih pavz, toda očitno se ji je vse to zdelo simpatično. Nasmehnila se je. Podarila mi je najlepšo stvar na svetu. Mislim, da sem našel svojo muzo.