garden [lorenzo castani, serena de medici]

Naslov sporočila: garden [lorenzo castani, serena de medici] 9/7/2013, 00:46

tag, serena de medici pinky

Njegovi koraki so odmevali po obokanem hodniku, ki je vodil krog in krog grajskega vrta. Zadnje osebje je moralo področje zapustiti že pred urami in so zdaj najbrž že spali v svojih posteljah v poslopju ob palači. Nekaj bakel je gorelo v držalih ob steni, nekaj jih je bilo prižganih vzdolž lepo urejenih vrtov, a so počasi, ena za drugo, že ugašale. Naslonil se je na kamnito ograjo, ki je na nekaterih delih ločevala vrt od hodnika, spet na drugih je izginila, da je lahko človek dostopal do majhnih zelenic, tistega malega področja rastlinja v tej kamniti palači. Z roko si je šel skozi lase, jih potisnil nazaj, da mu niso padali na obraz, in nekoliko napel telo, da bi se raztegnil. Pogled je bil tako zelo prazen; veliko raje je imel, ko so se tukaj nahajale spletične njegove sestre in se skorajda nastavljale, da bi jih ja opazile oči kakšnega plemiča, da bi si jih poželel. Kakor da bi bile neumne, kakor da ne bi vedele, kako zelo nevarno je bilo spečati se s castanijem. In zdaj.. zdaj ni bilo tukaj nikogar, ki bi lahko šele prepozno ugotovil, v kako nevarne vode je zaplaval, zdaj je bil tukaj sam, ali vsaj tako se je zazdelo na prvi pogled. Nekaj časa je takole slonel in razmišljal o tem, kaj naj stori z vsem tem sranjem, ki se je nabralo na njegovem dvoru. Predvsem s sereno de medici in njeno skupino podložnikov, ki so se samoiniciativno zbrali v njegovih sobanah, kakor da bi bilo to, da bo pustil skupini iz rima, da prenočijo na njegovem dvoru, povsem samoumevno. O bog. Morda bi jim prav zares moral vsem odsekati glave. Vzgojni ukrep za nadaljnje vatikanske namene. Morda bi moral tisto suhljato grdobo razrezati na koščke in svojim možem naročiti, naj odjahajo do rima in jih razkropijo po različnih delih mesta, glavo pa naj pustijo na trgu svetega petra. To bi bilo morda dovolj jasno sporočilo. O bog, ne, ni se mu ljubilo prenašati še ene nadležne ženščine, tako ali tako je imel svojo. Tudi ambrosine bi na trenutke najraje odtrgal glavo; pred nekaj desetimi minutami mu je nič kaj vljudno povedala, ne, še več, zahtevala je, naj se z njo in z njeno prastaro in izrabljeno vagino znova združi v postelji. Ja, seveda, kakor da bi se mu ob pogledu nanjo lahko še kdaj v življenju vstal. Zavzdihnil je in se vzravnal, s kotičkom očesa pa je opazil senco, ki je švignila mimo nedaleč stran. Služnjičad, je bilo vse, kar je uspel pomisliti, preden se je s celotnim telesom obrnil, da bi prepoznal tistega, ki se je ob tej uri še smukal po dvoru, in v tistem je njegovo telo naskočila silhueta, odeta v črno in prekrita s kapuco; in ga zrušila po tleh.

garden [lorenzo castani, serena de medici] Tumblr_moum5qG6fj1qg0lheo6_r1_250

to je bilo to – to je bil trenutek, na katerega je čakala in ki ga je planirala s takšno skrbnostjo in premišljenostjo. serena de medici ni bila neumna in bil je čas, da jo ljudje začnejo jemati resno. in med temi ljudmi je bila njena jeza uprta proti enemu človeku še prav posebej – lorenzo castani je v njej zelo uspešno prebudil tisto vrste jeze, ki jo je nazadnje čutila do svojega moža. to, da je bil pokojen, je veliko povedalo o razpletu tiste zadeve. in zdaj je morala opraviti z vase zagledanim, samovšečnim in pretirano samozavestnim kretenom, ki je mislil, da mu celoten svet leži pod nogami. njena jeza se je kopičila že odkar ga je prvič videla in potem… potem ga je morala rešiti. kako neumno od nje! ampak morda jo je takrat tudi on rešil na nek čuden način, ki ga ni razumela in ki ga ni hotela razumeti. in zdaj je do njega gojila mešane občutke, večinoma sovraštvo. ja, v veliki meri to. in ko je ošinila svojo podobo v ogledalu, se je sama pri sebi nasmehnila. odeta je bila v temna oblačila; zamaskirana kot moški s hlačami in majico, ki je bila ozka, da je objemala njeno telo, in dovolj široka, da je zakrila njeno oprsje. njeni svetli lasje so bili pazljivo in večkrat speti na vrhu glave, da se je prepričala, da se ne bo izmuznil niti en sam pramen. to je bilo to – to je bil njen trenutek in njene ustnice so se zakrivile v širok in zadovoljen nasmešek, ki je v sebi nosil nekaj temačnega, potem pa je potegnila kapuco čez glavo in ga zakrila, s tem pa tudi poteze svojega obraza.
izmuznila se je na hodnik in zakorakala po hiši. njeni koraki so bili popolnoma neslišni, ko je nekaj časa korakala po hiši in potem… potem ga je zagledala. najprej so njene oči obstale na tisti trdi buči, potem pa se je sama pri sebi nasmehnila in začutila adrenalin, ki je počasi zajel njeno drobno telo. v senci je zakorakala do njega – opazil jo je, ampak to zdaj ni bilo pomembno, ker je bila že preblizu in pognala se je nadenj – točno je vedela, kako ga bo spravila na tla, in to ji je tudi uspelo. zrušila ga je in ga spravila na trebuh – kako se je zabavala! ležal je pod njo; glava nekaj centimetrov nad tlemi, ko je z eno roko ukleščila njegovo roki na točki, ki bi ubijalsko bolela, če bi se skušal premakniti, medtem ko je njeno drugo koleno zarila v njegov hrbet, medtem ko je njena dlan segla po njegovih laseh. kako sladko maščevanje na nek način. z vso močjo je potegnila njegovo glavo nazaj, potem pa jo nenadoma s silo zabila v tla in začutila zadoščenje. a ni bilo dovolj. skočila je iz njega, še preden bi utegnil reagirati, njena noga pa ga je brcnila v področje reber – ni varčevala s svojo močjo, res ne, poleg tega pa je bilo njeno suhljato telo dovolj natrenirano, da je vedela, kam mora ciljati, da bo najbolj bolelo. brcnila ga je še enkrat – zganila se je dovolj hitro, da se ni mogel ubraniti, potem pa je zaokrožila okrog njega, čakajoč na njegovo potezo. ne bi bilo zabavno, če bi bil ves čas na tleh.

tagged: lorenzo.

tag, serena de medici pinky

Znašel se je na trebuhu, neznančev prijem je njegovo roko zasukal nazaj, da bi jo lahko pod večjim pritiskom najbrž tudi zlomil in za trenutek se je pristno prestrašil. Kako za vraga je plačan morilec prišel na dvor? Vedno je imel pred vrati postavljene stražarje in v pičlih nekaj minutah se mu je posvetilo, da to ne more biti kaj drugega kot eden izmed vatikanskih mož. Prekleto! Najraje bi zbrcal samega sebe, še preden bi zbrcal neznanca, ker je bil dovolj neumen, da je te ljudi spustil na svoj teritorij. Prekleti, prekleti medičiji, celotno njihovo leglo naj crkne v peklenskih mukah! Želel se je zasukati, pa je v tistem neznančeva dlan zagrabila za njegove lase in povzdignila njegovo glavo ravno dovolj visoko, da mu je za trenutek zmanjkalo sape, potem pa ga je sila z vso močjo usekala po tleh. V čelu je začutil pekočo bolečino, a ničesar tako pekočega, da bi se lahko kosalo z njegovo jezo. Osebno bo poskrbel, da bodo vsi ti prekleti medičijevci crknili, pa če bo to zadnja stvar, ki jo v življenju naredi. Neznanec ga je izpustil in ravno se je uspel prevaliti na bok, ko ga je noga usekala nekam med rebra, da je globoko zajel sapo in nekoliko zagrulil ob vnovičnem odtoku zraka do njegovih pljuč. Neznanec ga je usekal še enkrat, da se je moral zagrabiti za rebra v strahu, da mu jih bo razpočil, čeprav je bilo čutiti, da vseeno ni šlo za udarce izkušenega morilca. Ne, šlo je za nekaj drugega. Bodisi se je igral z njim, bodisi ni bil tako pameten, kot je mislil, da je. Straža je hodnike prepešačila na pol ure in dvomil je, da se bodo spet kmalu znašli tukaj, glede na to, da so odhajali, ko je sam prihajal. Torej je bil sam. saj je znal poskrbeti zase, samo moral je dobiti priložnost, da se je spravil na noge, preden ga ta zamaskirani umazanec potolče kot psa. In potem se za nekaj sekund ni zgodilo nič, zato se je sunkovito pobral iz tal in se za trenutek ali dva naslonil na steber za seboj, njegove oči uperjene v temo pod kapuco, izza katere je lahko ujel samo obris tenke, koničaste brade. Pri vragu, poslali so mu dečka, ne pa moža, zato so bili udarci blažji, kot je sprva pričakoval. »kdo si?« je v jezi izdavil skozi stisnjene zobe in ker odgovora ni dobil, se je pognal proti spaki in jo potisnil nazaj, proti steni na drugi strani, da je njegov hrbet udaril ob stotine let stare kamnite plošče, iz katerih je bila palača sezidana. »prav,« je zasikal, ko je njegova pest z vso močjo priletela v področje njegovega trebuha, da se je ubogemu fantu morala dvigniti nocojšnja večerja. »prav, vatikanec,« je sklepal dalje in kimal, ob čemer je v njegov trebuh priletel še en udarec. »poslan, da me ubiješ, nedvomno?« se je pozanimal, ob čemer se mu je po obrazu razlezel izprijen nasmešek. »kako blazno neumno.«

bilo je neverjetno, koliko zadovoljstva je dobila iz te preproste male pustolovščine. saj je vedela, da je ne bo odnesla brez poškodb in brez škode, kar se je nje same tikalo, ampak bilo je absolutno in popolnoma vredno. slišati tisti zvok, ki ga je spravil iz sebe zaradi mešanice bolečine in jeze – to je bilo čudovito, naravnost osupljivo, kako se je zabavala ob tem. seveda je bil jezen – najbrž prepričan, da ga je napadel nek neumni moški, ampak niti sanjalo se mu ni, da je bila za vsem skupaj ona. morda mu bo sčasoma morala razkriti, ampak do takrat je bila odločena, da bo dobila svojo zabavo. opazovala ga je, ko se je s težavo pobral na noge. videti je bilo, da ga boli. videla je njegov obraz – tako zelo besen, da bi se lahko iz srca začela smejati zaradi sreče, ki jo je občutila. že dolgo se ni tako zabavala.
potem pa se je pognal proti njej – jeza ga je naredila močnega in zajela je sapo, ko je zadela ob trdo steno za seboj. njegova pest je priletela v njen trebuh, ampak bila je preveč zadovoljna sama s seboj in s svojo malo osebno zmago nad njem, da si pač ni znala pomagati in je bolečino hitro odmislila. prav, bolelo je. prav, tam bo ostala modrica. ampak je bilo vredno? o ja. vsekakor. naredil je napako, ko je ni držal ob steni, ker se je že v naslednjem trenutku premaknila; včasih je bila lahko presneto srečna, da je tako suhljata, ker je tako hitro pridobila hitrost, ki je bila včasih pomembnejša kot moč. znašla se je ob strani in zagrabila je njegovo dlan ter v njo zarila nohte, preden ga je z močjo, ki jo je dobila s svojimi predhodnimi hitrimi premiki, zabila ob steno. ni ga nameravala ubiti. zato se je vedno znova umaknila; zato ga je vedno znova izzivala, da je prišel za njo in storil nekaj – karkoli, pa četudi je tokrat videla, da ga je jeza upočasnila. imel jo je za enega izmed članov njenega osebja – kako zabavno! nihče od njih se mu ne bi upal približati, če tega ne bi zaukazala. in če bi to storila, bi bil do zdaj že zdavnaj mrtev. vedela je, da ji ne bo več dal veliko priložnosti, zato ga je spet napadla – njeni udarci so bili premišljeni in to se je odkupilo za moč; ni bila najbolj močna, a hitrost in dobro ciljanje sta ji pomagala. udarjala je avtomatsko, skoraj podzavestno, uživala v zvokih, ko je skušal priti do zraka, nato pa se umaknila. čutila je svoje členke, ki so utripali od bolečine, a njen nasmešek pod kapuco je bil širši kot prej.

tagged: lorenzo.

tag, serena de medici pinky

Neznanec je mirno sprejemal njegove udarce; vedel je, da mu je moral zadati veliko bolečine, bil je trezen, bil je priseben – in nemogoče je bilo, da tega malega, suhljatega in žilavega človeka njegova sila ne bi niti najmanj prizadela. In vendar se je zdel neuničljiv; prekleti mali vrag! Tako mu bo razlomil betico, da jo bodo morali jutri služabniki loščiti iz ploščic celi dan! Prekleto! Izmuznil se mu je, se znova spravil nadenj, tolkel po njem, mu nazadnje svoje male kremplje tako silno zaril v kožo na roki, da se je moral lorenzo nazadnje zadržati, da ni zatulil. Kakšna hudičeva spaka je bila to?! Od kje neki se je ta mali drek vzel?! Nazadnje je pobesnel, ko se je dečko odmaknil od njega, ga zagrabil za torzo in ga podrl na tla, sam pa mu je sledil; in ob dotiku začutil nekaj blazno nenavadnega. Prsi. Ženske, preklete prsi, prevezane, da bi bile skrite, a dovolj velike, da jih ni bilo mogoče zakriti pred njegovim grobim dotikom. Tedaj se je preko njegovega obraza zarisalo pristno presenečenje, ko je to malo spako pritisnil k tlom, se nemudoma spravil nadnjo, tako, da je sedel okrog njegove – ali njene – medenice in pribil njegove – ali njene – roke k tlom. Ženstveni prsti. Prekleto. Najraje bi jo ubil, kjer jo je imel, ker se mu je pričelo svitati, koga ima pred seboj, še preden je grobo potegnil kapuco iz njene glave in se je pred njim izrisalo obličje serene de medici. »ti prekleta vatikanska prasica,« je iztisnil skozi zobe in vnovič udaril z njenimi rokami ob tla, da bi ji lahko zdrobil vse koščice v njenih odurnih prstih. Potem se je skorajda v trenutku pomiril, ko ga je doletela absurdnost situacije, in široko se je nasmejal na vse zobe, na glas, prav hladno, da bi človeka lahko pretreslo do kosti. Bil je težji od nje, mnogo težji, in sila, s katero jo je tiščal k tlom, ji ni dajala ravno veliko manevrskega prostora. »moral bi te pustiti v tistem prekletem gradu, da bi strohnela,« se ji je dalje nasmejal, očitno zadovoljen, da ima zdaj to neumno ženščino pod popolno kontrolo. Zdajle mu bo bolj težko pobegnila, prasica mala. »povej mi, serena de medici,« je še enkrat njeno telo povzdignil in ga usipal proti tlom, z vso silo, ki jo je premogel, zgolj iz čiste zabave nad situacijo. »kakšen je bil genialni plan, a?« ni ji dal časa za odgovor, še preden bi uspela zajeti sapo, je nadaljeval: »si me imela namen nalomiti do smrti? Vedel sem, da si prekleto zmešana, a nikoli si ne bi mislil, da tako zelo.« eno izmed njenih rok je izpustil, samo za trenutek, da jo je lahko tako zelo usipal preko obraza, da ga je vrglo na eno stran, in v trenutku jo je zopet zagrabil za dlan, preden je zagrmel nad njo: »no?! Kaj?!«

bilo je zabavno. bil je najbolj zabaven dogodek v tem letu, ko je lahko takole mlatila po njem in si dala duška ter mu vsako grobo besedo trikrat povrnila z udarci. ni ga marala. tako preprosto je bilo. zanjo je bil samo popoln divjak – nekdo, ki so ni zaslužil njene pozornosti, vsaj ne zares, ampak zdaj, ko je bila v to prisiljena, je vsekakor dobil vso njeno pozornost. in to ne takšno, kot bi želel. lahko bi bila divje očarljiva pri njem, ampak potem bi jo obravnaval kot samo še eno izmed vatikanskih pocestnic. in ona je bila serena de medici – nje ni mogel obravnavati kot takšne. ona je bila izjemna in tega se je zavedala. dvomila je, da se mu je že kadarkoli kdorkoli drznil takole postaviti po robu. ampak potem jo je nenadoma ujel; nenadoma je bila ona tista, ki je bila na tleh in tista, ki je bila nemočna, ko se je spravil na njo. vedela je, da jo bo razkril – trenutek je bil morda sladek, ampak vedela je, da ne bo trajal. njene dlani so skelele od njegovega oprijema in samo čakala je na trenutek, ko je potegnil kapuco stran.
izraz na njenem obrazu je bil skoraj posmehljiv, ko se je soočila z njegovimi očmi. o ja, bil je presenečen. v njenih očeh je gorel nek ogenj, ko mu je namenila svoj najbolj očarljiv nasmešek. »in jaz bi te morala poriniti pred stražarje, da bi se zamotili s tabo in bi lahko jaz pobegnila,« je dejala in se spet sama pri sebi nasmehnila. »ampak hej, to je bilo v preteklosti, kajne? tega ni več mogoče spremeniti,« je dejala in njen hrbet se je usločil, ko je z njenima dlanema znova udaril po hladnem kamnu. dejansko se je še vedno zabavala. »ah, castani,« mu je namenila pomilovalni nasmešek, ko je vanj uprla pogled, ne da bi se sploh ozirala na podrejen položaj, v katerem je bila. »veliki vojak. pomemben mož. tako zelo močan!« njene besede so bile tako zelo sladke in tako zelo očarljive. »a vendar te lahko na tla spravi ženska,« se je hripavo zasmejala, potem pa jo je udaril in njen obraz je kar obrnilo v drugo smer. bolelo je, a bila je preveč ponosna za bolečino. »in to navadna vatikanska kurba, kot sem jaz.« počasi je s pogledom zavrtala v njegove oči s tisto odkrito izzivalnostjo. »zdaj lahko storiš karkoli, ampak verjemi, ne bi mi moglo biti bolj vseeno. pomilovanja vreden si,« mu je namenila širok nasmešek. ženska ga je spravila na tla. velik udarec za vsakega vojaka.

tagged: lorenzo.

tag, serena de medici pinky

Ne, ni mu bilo kar iz izhodišča jasno, čemu se še kar – pa čeprav je bila v tako nemogočem položaju – pred njim svetlikajo njeni beli zobje, zakaj se še kar smehlja, ko je pa prav očitno, da jo ima v šahu in da mu ne bi bilo prav nič žal, če bi ji zdajle – tukajle – zavil vrat. Šele kasneje se mu je posvetilo in najraje bi zavil vrat še sebi. Serena de medici je dokazala premoč svojega spola, ko ga je spravila na tla. Vzela mu je ponos in uživala je v tem. Sam ni bil še tako daleč – bila je samo blazno nadležna ženska, ki bi jo najraje ubil z neštetimi udarci njene lobanje ob tla, a ni še razmišljal o čemerkoli v tej smeri. Ona pa.. ona je mislila.. ona je pripisovala zmago sebi. Bilo je naravnost nezaslišano! Bila je bolna, bila je slepa in gluha za vse, kar se je dogajalo okrog nje.. verjela je, da je zmagala. Lahko bi jo.. v tistem bi ji res lahko raztreščil betico in s slehernim trenutkom, ko se je to spoznanje jasno izrisovalo v njegovi glavi, je njegov nasmešek bolj in bolj bledel. Prekleta kurba! »Ti..!« je iz sebe spustil naravnost ogorčen krik, ko jo je še enkrat usekal ob tla, kot že nekajkrat poprej, odločen, da ji bo povzročil bolečino, kakršne serena de medici ni začutila še nikoli v življenju. Tako zelo jo bo ponižal, da se bo v svojo preljubo nebeško palačo vrnila s krvavimi očmi, ker bo toliko prejokala. Ne bo je samo ubil, o ne. Sereno de medici bo povsem uničil. »karkoli, a?« je zamomljal, zobe je imel tako trdno stisnjene, kakor da bi jih želel razlomiti, ker je bil prav enako kot nanjo besen tudi na sebe in ta bes v njem je samo naraščal in naraščal. »prav,« je nenadoma pokimal in se nekoliko spravil k sebi. »prav, sveta vatikanska psica,« je nato hlastno dejal, njeni roki je potisnil nad njeno glavo, da ju je obe lahko preprijel z eno roko. Imela je tako majhna zapestja, da jo je še vedno z največjo lahkoto držal k tlom. Dvignil se je, da je lahko z drugo roko sunkovito odtrgal njene lahne platnene hlače in jo nemudoma pod njimi našel golo. »bomo videli..« je nadaljeval, ko si je z največjo lahkoto odmoltal pas na hlačah, kakor je bil vajen, in jih potegnil skorajda do svojih kolen. Sereno de medici je dotlej videl na tleh samo enkrat, vsaj približno – in to je bilo takrat, ko je tista svinja iz gonzagove vojske hotela od nje odtrgati njeno integriteto. Takrat jo je tega rešil; zdaj si je prisegel, da ne bo tako milosten. Oh, če je hotel, je lahko pofukal tudi nekaj tako ostudnega, kot je bila ta vatikanska prasica, v to sploh ni dvomil. Tako jo bo nategnil, da ji bodo možgani izstopili iz glave, potem pa bo videla, kam – kot ženska, na kar je bila tako ponosna – prav zares spada. »kako boš molila k sveti mariji, ko te bom nategnil do nezavesti,« je nadaljeval, zdaj se je njegova roka vrnila k njenemu vratu in jo pritisnila k tlom še bolj, kakor poprej, da ji je odvzel dotok kisika, kakor ona prej njemu.

vse skupaj bi najbrž bilo znatno bolj zabavno, če bi lorenzo zadeve bolj hitro dojemal in tako tudi posledično hitreje prišel do tistega logičnega zaključka, ki je bil njej že od vsega začetka na dlani – ampak tako je nekaj trenutkov trajalo, preden so podatki našli pot do možganov v njegovi trdi betici, potem pa jih je še moral obdelati in zatem… bamf, videla je tisto dojemanje, potem pa je prišel do spoznanja, ki je njej že ves čas risalo nasmešek na obrazu. tako ogorčeno jo je butal ob tla; s takšno jezo je držal njene roke in tako besno jo je opazoval, da bi si najraje kar čestitala. kako ni mogel dojeti, da zdaj ni bilo važno, kaj stori? premagala ga je; tudi če jo ubije, je dosegla svoje in to je bilo nekaj, kar bo za vedno ostalo v njegovi patetični mali zavesti. »jaz,« je ostro zasikala vanj, »serena de medici.« ime, ki si ga bo vsekakor še zapomnil, sploh po zadnjih dogodkih. ah, počutila se je tako zelo močno in on… on je bil ponižan. njeni roki je zdaj potegnil nad njeno glavo – bil je močan, to mu je morala priznati, a to zdaj ni bilo več bistveno. daleč od tega. kako neumna je znala biti včasih in kako zelo je pravzaprav cenila ponos. njen oče je vedno govoril, da jo bo to nekega dne ubilo. in morda jo bo – ampak ne bo ji mar.
potem pa jo je razgalil – morda se je spomnil njene svete jeze ob tem, ko je podobno skušal storiti tisti ostudni vojak. morda je mislil, da bo tako zmagal, ampak serena je bila zdaj na povsem drugem mestu kot takrat. pomembne so bile drugačne stvari. slekel se je – oh, ni se motila. njegov glas je bil tako besen, ampak njegova dejanja… po vrtu se je nenadoma razlegel njen smeh. tisti iskreni, čisti smeh, ki ga je bilo mogoče priklicati le iz srca. kako zabavno, ni si mislila, da jo bo lorenzo castani kdaj pripravil do tako zelo iskrenega smeha. »no daj, castani,« je končno spregovorila, njene oči uprte v njegove s tisto trmo in posmehom. obrnila je glavo, izpljunila kri iz ust. »izvoli, daj si duška. svoje sem dosegla in moje dejanje bo nekaj, kar te bo vedno žgalo. ne glede na to, kar narediš z mano… ne boš mogel izbrisati dejstev,« je dejala in ponovno usločila svoj hrbet, ko je njegova dlan zaobjela njen vrat. vseeno ji je bilo. bil je tik pred tem, da jo posili – in njej je bilo vseeno. z ničemer ne bi mogel izbrisati njenega izzivalnega izraza na obrazu.

tagged: lorenzo.

tag, serena de medici pinky

Bil je tako zelo odločen, da je bo s tem naučil lekcije, da bi skoraj pozabil, da je imel pod seboj umazano medičijevko, ki se je še s palico ne bi dotaknil. Za nič seksualnega ni šlo; šlo je zgolj in samo za dokaz premoči nad to preveč predrzno psico, ki si ga je drznila napasti, ki mu je večno jezikala in ki ni razumela, da jo je rešil enkrat – in da mu tokrat prav nič ne bo žal, če ji prereže njen goltanec. Serena de medici pri njem ni imela niti ene samcate bonitete – in to, kar je storila danes, je bila kaplja čez rob, s katero si je nakopala veliko več težav, kot je utegnila sanjati. Morda je doživela svoj trenutek zadoščenja, a on bo svojega doživel, ko jo bo imel uklenjeno v ječi in si ji bo prišel dnevno ogledovati. Nekaj časa bo jezikala in se delala močno, a prej ali slej se bo zlomila. Potem bo na obiske hodil veliko bolj zadovoljno; ko jo bo videl na tleh, premagano enkrat za vselej. Ne, ni bila tako pametna, kot je mislila, da je, a saj si ni mogla pomagati. Vsaj pri tem ne. Bila je ženska, nespametnost ji je bila prirojena. In potem, ko se je že skorajda vsilil v njeno telo, je po vrtu zadonel prediren smeh. Njen smeh. In samo trenutek je potreboval, da se mu je posvetilo, da.. da je ni premagal. Da ji ni niti zasadil strahu v kosti. Da ni naredil prav ničesar. Da se je ni dalo zlomiti tako enostavno. Potem se mu je ponudila in zagnusila se mu je še toliko bolj. Kaj je sploh počel? Kaj za vraga se je šel? S tem nemarnim in ostudnim bitjecem, ki si ni zaslužilo niti njegove pozornosti, pa je vseeno tako zelo uspelo vplivati nanj? O ja, vedela je, da ga je pretirano razburila in presrečna je bila, ker ji je uspelo priti tako daleč. Njej, ničvredni ženskici. Samo za malo je še obstal, preden se je s spodnjim delom telesa odmaknil od nje, kot bi bila zaražena, in ji za nagrado primazal še eno, preden se je postavil na noge in brez besed hlače namestil nazaj na svoje mesto. Ne, ne tako. Dobil jo bo tako, da ji bo še žal. To hudičevo žensko bo podučil, da se ni pametno zajebavati s castanijem. »spravi se na noge,« ji je razdraženo zasikal in počakal, da je storila točno to, kar ji je naročil. Popravil je svojo srajco, z roko je segel k lasem in si jih potisnil nazaj. Bil je sumljivo pomirjen, vsaj glede na to, da je bil prej tako zelo notranje razburjen. Ne, ne bo ji dovolil, da mu pride do dna. Ne, ni bila dovolj pomembna, da bi ga lahko nadzorovala. Ne takole. »nisi tako pametna, kot misliš da si, serena de medici,« ji je počasi zamrmral, glavo je ponosno nagnil nazaj. Bila je njegova gostja. Plesala bo na melodijo, ki jo bo on igral, in nikdar obratno. Uspelo ji ga je pošteno razjeziti, a ne za dolgo. Ne bo ji dovolil. »in osebno bom poskrbel, da tvoje napake ne bodo ostale nekaznovane.« sladko se ji je nasmehnil, da bi še očitneje pokazal, da se je pomiril. Ne, ta vatikanska psica bo videla, kaj pomeni maščevanje na povsem novem nivoju. »Straža!« je nato glasno zaklical nekam za svoj hrbet. imela sta morda še minutko, preden to kurbo spravi v sobo in jo, morebiti, spremeni v svojo ujetnico. ni se še zares odločil. sama je hotela biti tukaj, morda bi jo imelo smisel zadržati še dlje.

ravno ko je že mislila, da ni bilo možno, da bi bil tako neumen, je končno dojel. presneti, idiotski moški. ni se ga bala; ni ji predstavljal nobene grožnje – s tem se sicer marsikdo ne bi strinjal, a serena je bila preveč prepričana sama vase. vse skupaj je imela preveč dobro premišljeno in načrtovano, da bi sploh za sekundo dovolila dvomu, da bi jo zajel. bila je močna ženska – veliko močnejša, kot bi kdorkoli pričakoval. to je njen oče pri njej vsekakor cenil; zato je prišla tako daleč, zato je vedno opravljala najtežje in najbolj zapletene naloge, čeprav lorenzo castani ni bil ravno naloga. videla je v njegovih očeh – vedela je, da se je vsega skupaj dobro zavedal, da mu je razsežnost situacije končno prišla do živega in da jo je sovražil. imela je veliko sovražnikov, ampak nobenega ni sovražila in prezirala s takšno strastjo kot lorenza. bil je tik pred tem, da stori tisto, kar je hotel – potem pa ga je zadelo in si je premislil, kar je na njen obraz zarisalo vnovičen posmehljiv nasmešek. vstala je ob njegovih besedah, popravila svoja oblačila in potem pogled uprla vanj. »morda. a morda sem veliko pametnejša, kot to misliš ti. navsezadnje mi je uspelo nekaj… dokaj izjemnega, se ne bi strinjal?« mu je podala bleščeče očarljiv nasmešek, čeprav je vedela, da jo bo to najbrž stalo ponovnega udarca – a bolečina je bila na tej stopnji skorajda kot darilo, dokaz, da je res nekaj storila in vsekakor lorenzo castani ne bo tisti, ki jo bo zlomil. ljudje so že poskušali – in zdaj so gnili nekaj metrov pod zemljo, medtem ko je ona korakala naokrog, boljša kot kadarkoli prej. ob njegovih naslednjih besedah se je preprosto morala ponovno posmehniti. saj si ni mogla pomagati – kar dajal ji je izhodišča in serena ni bila oseba, ki bi jih pustila pri miru. »prav, castani. stori to. in v vmesnem času pazi na svoj hrbet. saj veš, nikoli ne moreš predvideti, kje bom,« se je namuznila. ah, k vragu z vsem skupaj, ampak tole je bilo že skoraj predobro. dobila je svoje maščevanje v najboljši obliki, kar bi si jih sploh lahko zamislila. in zdaj je bil cel miren, čeprav je vedela, da je že načrtoval… nekaj. karkoli. saj ni bilo bistveno; ne zdaj. vsekakor je ni bilo strah, prej nasprotno; počutila se je tako dobro kot že dolgo ne. pogled je uprla vanj. »vsekakor nisi tako močan, kot misliš da si, lorenzo castani,« so bile njene zadnje besede, dokler sta še bila sama. preprosto morala je – kako bi se lahko uprla?

tagged: lorenzo.

tag, serena de medici pinky

»pametnejša?« je visoko privzdignil desno obrv, in potem počasi, zelo vztrajno, odkimal. »ne bi rekel. Vsakdo, ki se mora hvaliti s svojimi dosežki, je dosegel bore malo.« nato se je široko nasmehnil in ob tem pihnil skozi nos, ko mu je pogled zadovoljno zaobjel njeno telo, njena raztrgana oblačila, ki jih ne bo šlo več zares popraviti, modrice na njenem obrazu, ki bodo ostale in ki bodo, ko se njeno veselje ohladi, skelele kot ognjeni plameni, ki bi zaobjemali njeno kožo in ji žgali nove rane pod površje. Ni zmagala. Ne bo ji dovolil; poskrbel bo za to, da se ji hitro posveti, da se je stanje na igralni plošči povsem preobrnilo. »ne?« je prikimal, zdaj se je sam pri sebi zadovoljno muzal. Mislila je, da ga ima ovitega okrog svojega malega prsta, mislila je, da ga razume. Še zdaleč ni razumela, kakšen moški je bil in česa je bil sposoben. Če izrazita krutost pri tej žilavi psici ni zalegla, bo morda zaleglo nekaj drugačnega. Znal je biti izredno trmast, ko je šlo za maščevanje. Za sereno de medici se bo posebej potrudil. »brez skrbi.. zdaj bom ob slehernem trenutku vedel točno, kje se nahajaš.« za svojim hrbtom je zaslišal topot nog, prihod oboroženih mož, ki so bili pripravljeni storiti vse točno tako, kot jim je lord castani naročil. Bili so mu brezpogojno zvesti in niti slučajno ga ni bilo strah, da bi kateregakoli med temo trdnimi možmi lahko ta prasica obrnila okrog prsta. Ne, igrala je moško igro; dal ji bo torej točno to. Pridno bo počakal, da izgubi pamet. Še dni in dni se lahko veselo smeji, ker ga je pripravila do pristnega besa.. imel je čas. Lahko je čakal. Prej ali slej se bo zlomila. V rim se bo vrnila kot ukročena tigrica s pristriženimi kremplji. Kot nihče. »ne, prav zares nisem,« ji je zadovoljno prikimal. »a za razliko od tebe igram na domačem teritoriju. Nihče ni tako nespameten, da napade na tujem, serena de medici.« za njegovim hrbtom so se pojavili možje in z zadovoljstvom v očeh je pogledal proti glavnemu med njimi. »primite jo.« dva sta stopila do nje, eden jo je zgrabil za nadlahet na eni, drug na drugi strani. Močno sta jo zagrabila; vedela sta, da morata svojega gospodarja ubogati, ne glede na to, kdo je bil subjekt, ki sta ga bila primorana zajeti. Znova je svojo pozornost namenil poveljniku nočne straže. »preiščite njeno sobo. Odstranite sleherno orožje, vsak oster objekt, vse, kar bi ji utegnilo pomagati. Poskrbite, da ji bo..« pogled mu je ušel k njenim očem, samo za trenutek. »poskrbite, da bo gospe de medici kar se le da udobno. Priklenite jo.« zadovoljno je prikimal lastnim navodilom in jim pomignil, naj jo odpeljejo. Ko so se že odpravljali, je polglasno zaklical še zadnje navodilo: »oh, le kako sem lahko pozabil. Ubite vse njeno spremstvo.« poveljnik mu je pokimal in sereno de medici so pred njegovimi očmi odpeljali. Zdaj je bila njegova. Dokler bo hotel, mu je pripadala. Ničesar ji ne bo naredil. Še stradati je ne bo pustil, samo.. hranil jo bo. Kot dragoceno broško, kot ekstravagantno ptico v kletki.

- - - fin

» event: serena de medici & paolo baglioni
» throne room [serena de medici, lorenzo castani]
» garden [lorenzo castani, constansie fonte]
» dining room [lorenzo castani & gertrude castani]
» hall [lorenzo castani, gasparo fonte]

garden [lorenzo castani, serena de medici]

garden [lorenzo castani, serena de medici]

Similar topics

Similar topics