tag, filippo de medici

Njeni prsti so se tresoče oprijeli naslonjal za roke na lepo obrezljanem lesu oblazinjenega stola, na katerem je sedela, nedaleč stran od svojega brata in večnega rešitelja. Česa takšnega njene oči še niso videle; krvava glava gospoda, ki ga je poznala – ki ga je srečevala ravno na teh hodnikih – se je prikotalila skorajda do njiju in smrdela je prav nemarno; ta vonj je nemudoma udaril v njene nosnice in obrnil njen želodec, da bi lahko v trenutku padla po tleh in izbljuvala vse, kar je danes pojedla. Česa takšnega.. še ni videla. Njen obraz je zapustila sleherna rdečica, možakar, ki je ustrahujoče zrl proti njima, se je zdel tako surov, kakor da bi zdaj zdaj utegnil pograbiti za meč, ki je počival za njegovim pasom, in še njima storil to, kar je dočakalo njihovega pogumnega bojevnika. Z zobmi je mrzlično zagrizla v spodnjo ustnico, med tem pa ji je pogled prestrašeno pobegnil k bratu, ki je bil v teh stvareh morda bolje podkovan kot ona; ali pa prav tako mogoče tudi ne. Spet se je s pogledom vrnila k možakarju, potem pa storila nekaj, česar od sebe ne bi pričakovala. Ni počakala na Filippov odgovor na zahtevo; vstala je, njena obleka je zašelestela ob njenih gležnjih. Njen pogled se je srečal s pogledom zlobnega možakarja in s tresočim glasom je izdavila: »Gospod, z mojim bratom bova morala o vaši zahtevi premisliti..« V trenutku jo je prekinil ledeni glas moškega, ki je zahteval le eno: da odgovor podata takoj. Dalje, drznil si je groziti, da se bo sicer vrnil in njuni sestri odsekal glavo, kakor je to storil njihovim možem. Skoraj bi jo odneslo, ko je spregovoril, tako močno ji je namreč poskočilo srce. »Filippo,« je s šibkim glasom zamrmrala in se nemočno zazrla vanj. Hotela je z njim govoriti na samem, stran od tega strašljivega moža, čeprav ni razumela, kako naj bi to storila, ko pa grozovitež več kot očitno ni hotel dati tega maneverskega prostora za razgovarjanje.

note: o bog, jaz tako ne znam taktizirat in se pogajat, oprosti! upam da nisem česa čist falila, i'm trying my best.

s prsti je ravno sledil zavitem reliefu na naslonjalu razkošno okrašenega stola, ko se je pred njune noge zakotalila… glava? da, definitivno je bila glava, prepoznal je namreč enega izmed vatikanskih generalov – tistega, ki ga je konstantno srečeval zunaj pred palačo. zgroženo je razširil oči in dvignil glavo, da je v vidni spekter dobil visokega moža okrutnega videza, ki ju prav gotovo ni prišel le pozdravit. kot v odgovor na njegovo radovednost je zadonel hrapav, vendar močan glas, ki je zahteval petdeset tisoč dukatov v zameno za živo sereno. filippovi prsti so se tesneje oprijeli naslonjala za roke, misli pa so obupno iskale kakršnokoli pametno rešitev. leon jima je več kot jasno naročil, da velikih finančnih odločitev ne smeta sprejemati, poslanik pa nad čakanjem prav gotovo ne bo navdušen. za trenutek se je srečal z ursulinim pogledom, ki je odseval neizmeren strah in pri srcu ga je stisnilo. nekako ju je moral rešiti, vendar se njegove običajno hitre misli niso dokopale do ničesar. medtem je njegova sestra vstala – kar ga je precej osupnilo – in se soočila s surovežem. kajpada ni bil pripravljen čakati, najbrž mu je bilo naročeno naj ne popušča in jima po potrebi tudi loči glavo od telesa. ravno tega se je bal; če bi imela vsaj nekaj časa… »gospod, naj vas opomnim, kdo je tu glavni,« je spregovoril ledeno, hkrati pa pomenljivo pokazal nase in na ursulo. tudi sam se je dvignil s stola in eno dlan očitno položil na glavič kratkega meča, ki mu je visel za pasom – s sabo ga je nosil večino časa, ker je bil pač preveč previden… in po pravici gospodu očetu ni pretirano zaupal. »časa nama boste dali toliko, kolikor ga potrebujeva.« mirno se je približal sestri ter položil roko na njeno rahlo drgetajočo ramo. »vse se bo uredilo sestrica, ne skrbi,« ji je zašepetal na uho, da bi jo vsaj nekoliko pomiril. na žalost je učinek pokvaril doneč poslanikov glas, ki je vztrajal pri takojšnjem plačilu in zopet poudaril, kaj se bo sicer zgodilo njuni sestri. »mar imate res tako malo časa? zakaj ne bi ostali pri nas do vrnitve njegove svetosti, se z njim pogodili in poslali najino sestro nazaj? pa še zastonj vino in hrano bi dobili.« ni zares verjel, da bo pogajanje pomagalo, vendar je bilo vredno vsaj poskusiti. surovež je imel prav gotovo kakšno šibko točko, kamor bi lahko pritisnili.

tag, filippo de medici
note: no worries, tudi jaz ne! ampak kako sta kjut, vsa zmedena in prestrašena! <3

Imeti filippa tisti trenutek ob svoji strani je pomenilo več, kot je znala pojasniti. Nikomur drugemu namreč ne bi zaupala, kot je zaupala njemu, da bo poskrbel, da bosta prebrodila situacijo, kakor se spodobi. Še več ji je pomenilo, ko se je njegova trdna dlan znašla na njeni rami in ko ji je njegov pomirjajoč glas zagotovil, da bo z njima še vse dobro. Vse bo še dobro, da, čeprav se je malo dlje od njunih nog nahajala razkrajajoča glava z odprtimi očmi enega izmed generalov njihove vojske. Vse bo dobro, čeprav sta imela pred seboj norca, ki je že nakazoval na to, da bi z največjim veseljem še njima privoščil taisto usodo, ki je doletela njihovo hrabro vojsko. Vse bo dobro, čeprav je bila njuna – njegova – sestra ujeta nekje na ozemlju Valencije, za katero si sama, nevedna kot je bila, ni znala niti predstavljati, kje se nahaja. Ni bila tista, ki je skrbela za dogajanje, ni bila nekdo, ki bi imel v rokah moč ali sposobnost. Kakršnokoli sposobnost, vsekakor pa ne sposobnosti pogajanja. Ni vedela, kaj naj reče, in v trenutku, ko je močan glas divjaka znova odjeknil po dvorani, jo je skorajda odneslo, ker jo je prav vsakič tako nemarno prestrašil. »da,« se je nemudoma pridružila filippovemu predlogu, prepričana, da bo šlo moža zapeljati tako zlahka. Vedela je, da bi sama že davno sprejela ponudbo; ne bi je bilo težko kupiti, nekaj vina, prijetna družba in dobra hrana – zanjo bi bilo to dovolj. »nastanili vas bomo v najfinejših sobah in z vami delali kot s kraljem samim, dokler se sveti oče ne vrne,« je pričela in ob tem skušala zveneti prepričujoče, ko je moški glas znova zadonel kot glas samega hudiča z očitno zavrnitvijo. Tokrat se je smejal zraven; prepričan, da ga bodo zaprli kot psa v trenutku, ko to sobo zapusti in se prepusti vatikanski gostoljubnosti. Še enkrat jima je poudaril, da odgovor zahteva takoj. »potem nama..« je prestrašeno zajecljala, »potem nama dovolite vsaj nekaj trenutkov na samem, da se dogovoriva.« njene besede so izzvenele na meji paničnega cviljenja; možakar jo je izredno strašil in njena roka je samoiniciativno poiskala filippovo levico in jo trdno stisnila.