že cel dan se je brezciljno potikal po vatikanski palači, trkal po stenah v praznem upanju, da odkrije dolgo zapuščen skrivni prehod in odpiral vsaka vrata, ki so bila na dosegu roke in odklenjena. bil je njegov drugi dan obiska pri očetu… pardon, papežu. vabilo je bilo povsem nepričakovano in predvsem nedobrodošlo, ker res ni imel energije za poslušanje večurne pridige o nujnosti poroke. ni mu bilo zares mar, ker ima očetovskih genov prav toliko kot čistosti – skrbelo ga je s političnega vidika. želel si je imeti nadzor nad vsem dogajanjem, predvsem pa se je bal, da bi izbrali narobe. vendar filippo ni bil niti najmanj zainteresiran za takšne pogovore, večino časa je le brezizrazno strmel v antipatične gube in vsake toliko topo prikimal. potrudil se je dajati vtis, da pozorno posluša vsako besedo, da bi ga zadovoljil, čeprav mu ni najbolje uspevalo. nihče pa mu ni mogel očitati, da ni vsaj poskusil. na srečo je bila vsa ta farsa že za njim, bolj ali manj pozabljena in nadvladana s strani dolgčasa, ki naj bi ga prenašal še dva dni pred odrešitvijo. palačo je poznal že tako dobro, da mu radovedno stikanje ni več predstavljalo velikega izziva in ker je bil obisk individualen je bil obsojen na brezdelje. in to mu ni bilo niti najmanj všeč, iskreno. skorajda neslišno mrmrajoč razglašeno melodijo se je odpravil v smeri zasebne sobe, kjer je vedno posedal ob takšnih lenobnih večerih. v žepu brezrokavnika je imel spravljeno majhno knjižico poezije, ki jo je vedno nosil s sabo. za vsak primer, če se je kje zadržal dlje, kot je pričakoval ali pa je potreboval nekaj inspiracije. kmalu se je znašel pred znanimi vrati in brezskrbno vstopil, nato pa se kolikor toliko udobno namestil na trdi klopi. z vzdihom je sprostil ramena in rdečo knjižico odprl na markirani strani, vendar ga je pri prvem verzu prekinilo odpiranje vrat. namrščeno je dvignil pogled in se zazrl v čedno svetlolasko, ki je stala na vhodu – vsekakor ni kazala nikakršnih znakov zmede ali presenečenja, ker ga vidi. »dober večer, signorina. vam lahko kako pomagam?« je negotovo vprašal in se odkašljal. najverjetneje se je zmotila pri vratih.