odi et amo je slovenski rapidfire rpg forum brez word counta in brez cenzure. dogajanje je postavljeno v renesančno italijo in se centrira na šestih velikih družinah. trenutno na forum sprejemamo samo canon like. za morebitno pomoč in vprašanja se obrnite na administratorko rose.
januar 1520, 10 - 17°C
dobrodošli na odi et amo! piše se leto 1520. mestne države so razdrobljene med seboj, še vedno pod idejnim vodstvom svetega rimskega prestola in papeža leona X. sklepajo in razdirajo se politične naveze, več stoletne zamere obljubljajo nove vojne in v vsem tem kaosu vztrajno cveti italijanska renesansa. življenje še nikoli ni bilo tako sočno.
none as of yet
osnovna ideja foruma odi et amo je nastala v sodelovanju z almo in klavdijo. forumska grafika, skin, zasnova, pravila in canon lista so delo rose. posebna zahvala gre reckless iz ptb, brez katere bi kode tega foruma zares zgledale porazno. tisočkrat hvala!
Naslov sporočila: de medici, eulalia catalina 6/6/2013, 01:36
eulalia catalina de medici
18 / FLORENCE; ITALY / HOLLIDAY GRAINGER
klavdija / 9teen / n/a
njeni koraki so delovali tako lahko, da se skoraj da ni slišalo odmeva njenih korakov. bilo je skoraj da glavno vprašanje, če je nasmešek kdaj zginil iz njenih ustnic ter iskrica iz njenih oči. bilo jo je praktično nemogoče uvrstiti direktno med medičijeve, bila je tako… drugačna. ustavila se je pred vrati knjižnice, kamor so jo poklicali ter si poravnala obleko. na njenem obrazu je bil še vedno povsem nedolžen nasmešek ter povsem naključno je ujela nekaj besed iz dvorane. »seveda ne bo oporekala, kdaj pa se je eulalia kakšni stvari še uprla?« je dejal glas, prekleto podoben njenemu najstarejšemu bratu ter ob tem se je narahlo namrdnila. vedela je, da je precej ubogljiva, da se stvarem ne upira, pravzaprav da je celo naivna, vendar… vseeno jo je stisnilo pri srcu ob takšnih besedah. vedno je hotela biti le prijazna in skoraj da povsem avtomatsko, je to pričakovala nazaj. in ne izkoriščanja, kakor ga bo sedaj očitno dobila.
narahlo se je zdrznila ko so se vrata odprla ter služabnik ji je pomignil naj pride notri. stopila je do brata ter se zazrla vanj, ob tem pa čutila kamen na srcu, ker je vedela, da ji njegove besede najbrž ne bodo preveč všeč. »eulalia, ljubica« je najprej dejal ter svetlolaska se je nasmehnila. pa ne zaradi tega, ker bi bila res vesela tega, pač pa ker je bilo njej to nekako že prirojeno – se vedno smejati in biti dobre volje. sprejemati ukaze bratov. sprejemati tuja navodila. biti marioneta v rokah družine. da, točno to je bila. vendar pa kljub temu je upala, da je v vsem tem le nekaj dobrega. čeprav je večina znala z prsti pokazati na medičijeve, ona tega ni bila sposobna. čeprav so nekatere znali obtoževati za morilce, si je ona vztrajno metala pesek v oči – ne, njeni bratje niso bili takšni, njena celotna družina ni bila takšna. preprosto ni mogla biti. »želiš, brat?«[/b] je dejala ter se zazrla v njegove oči, kakor da bi iskala odgovor, celo potrdilo, da je ne bodo izkoristili. bilo je kakor da bi vsakič znova iskala potrditev, da so bili dobri, da je bil njen sum tu in tam le sum in nič drugega. preprosto je potrebovala to.
[i]»na prireditev boš šla, v spremstvu brata, kajne da boš? čedalje več se govori, da ne vidimo več nič drugega kakor zlata in mislim, da bo potrebno njim zapreti usta, kajne?« eulali se je odvalil kamen od srca, potiho je zavzdihnila ob tem, nato pa pokimala in velikodušno sprejela njegove besede, kakor je sprejela tudi vse ostalo. vendar kaj, zavedala pa se je tudi dejstva, da so zlobni jeziki imeli še kako in samo prav. kaj pa so počeli medičijevi res zadnje čase? nič, popolnoma nič in samo to. se zabavali ter porabljali denar za samo mesto. in če ga napadejo,… od tega mesta ne bo ostalo nič. prekleto. včasih se je spraševala, če je edina, ki se tega zaveda, vendar iskreno… morda pa se moti. bila je dosti naivna, da je verjela, da imajo bratje kljub vsemu še zavede v rokah. prekleto, res je bila prav neumno naivna, vsem je verjela vse, ne glede na pomisleke tu in tam. ne glede na besede o njih. in ne glede na to, kakšni so znali biti do nje, je preprosto iskala nekaj dobrega v njih, kanček upanja, ne glede na to, kakšna trapa, povsem naivno, prenaivno bitje je ob tem izpadla.
