dan se je pričel z enim tistih juter, ki so vse naokrog razglašala, da so si marini sinoči privoščili le še eno v vrsti njihovih vse preveč razkošnih in razuzdanih zabav. spalnica nadvse ugledne milanske dame lucrezie se je skozi dogajanje noči spevrgla v nekakšno zbirališče pijanih mladeničev in mladenk višjega pa tudi nižjega razreda, ki so sedaj v globokem spancu naokrog poležavali v stotih različnih pozah in na stotih različnih kotičkih ogromne sobane. drobna služabnica je pazljivo preskakovala prepletene ude, ki se tako ali drugače niso odzivali na moteče vibracije zaradi litrov vina, ki so jim zabavo pestrili pozno v noč in se nazadnje le prikopala do speče lepotice z neprepoznavno grivo, na pol potrgano smaragdno zeleno obleko in nič kaj vzorno ukleščeno med dva mlada adonisa brez srajc. previdno jo je stresla, sprva nežno nato že malce bolj odločno, skrivoma se je namreč bala, da se bo signora prebudila v enega njenih znamenitih 'črnih dnevov', ko se iz neznanega razloga (pa čeprav bi se dalo kriviti njeno življenje na robu, kar se tiče zdravja) zbudi razpoložena približno tako nejevoljno kot zmajevka, ki so ji brezobzirno odvzeli dragocen spanec. ob takšnih dnevih, usodnih za večino prisotnih na dvoru, se dama posledično ne premakne iz zidov svoje spalnice, kriče in godrnjajoč ob vsaki priložnosti. bila je izjemno nepredvidljiva glede svojega razpoloženja in na sploh, toda tokrat je mala clarice bila uspešna; sicer zmeden, mežikajoč izraz na mladem obrazu, ki sprva ni obljubljal nič dobrega, se je sprevrgel v kombinacijo vedrega pogleda in smehljaja, ki se je ob pogledu na stanje v njenem zasebnem prostoru le še bolj razširil in se kaj hitro sprevrgel v pridušen smeh. »ah, mar se nismo odlično zabavali sinoči, draga clarice?« besede je namenila dekletu, ki je plašno pokimalo in ji pomignilo po vseh ležečih naokrog. »so le pijani ali so bili zgolj tako dolgočasni, da sem jih dala vse pobiti?« ob svoji neokusni šali se je, tokrat glasneje, zasmejala, služabnica pa bi, če ne bi bila navajena, skoraj prebledela ob črnem humorju marinov, ki so kar naprej dokazovali, kako lahkomiselno so sposobni po svoji svobodni želji upravljati z vsem in vsemi, s pristnim dovoljenjem ali pač brez. »daj, pokliči stražo, naj jih naženejo ven. čudovit dan je,« je nadaljevala, medtem ko ji je ponujala roko, da ji pomaga prek živih trupel, nakopičenih okrog in okrog, »in jaz se odpravljam ven.« tako je s prirojeno ignoranco za svoje goste lahkotno stopila proti ogledalu, se pričela slačiti in ob trkih mečev ter posledičnem godrnjajočem zbujanju prisotnih že stala gola, vsem na ogled, kot majhna deklica s širokimi očmi nestrpno čakajoč na služnjičad, da jo spravi v red. sončni žarki so našli pot tudi v notranjost in v užitku ob njihovih ljubečih dotikih je lucrezia priprla oči, se vnovič opravičila pokojnemu očetu, ki ga je vendarle imela rada in se prepustila sladki misli, kako neizmerno obožuje to življenje.

kakšno uro za tem se je že vrtela po trgu mercanti, da ji je spremstvo komaj lahko sledilo; poskušala je vse sočne sadeže, ki so ji jih ponujali nenadoma razveseljeni trgovci, sprejemala je vrtnice, nasmihala se je znancem plemiških družin in privlačnim mladim vajencem obrtnikov ter uživala tako, kot je čisto vsakič v tem obupnem mestnem vrvežu. morda ni bila dama s prav tipičnim poreklom, toda ljudi milana je imela ovite okrog prsta ne glede na vse – bila je vse preveč pristno razigrana in odkrita, da bi ji kdo želel kaj slabega. znašla se je med luksuznimi izdelki, kičem, ki so ji ga umazani trgovci navdušeno prilagali k odkritemu vratu, ji laskali z ulično obarvanimi komplimenti in jo poskušali privabiti k svojim stojnicam. z nasmeškom se je prebijala naprej, večje zanimanje je imela za umetnine ne daleč od tod, a pot ji je tako rekoč prekrižal odvraten castani, ki je bil odvraten ne le zaradi svojega imena, temveč tudi zaradi svoje prekrite, a zbadljive vulgarnosti in nikomur razumljive privlačnosti. točno tako, kot ji je bilo všeč. njegov nasmešek ji je dal vedeti, da je ne bo zlahka odnesla, a iskreno povedano boja niti ni nameravala kar tako predati. navidez nepomembna, sovražna snidenja z glavo castanijev so ji v resnici predstavljala vrhunec zabave. »lord castani,« je pokimala s strupenim nasmeškom, ob pogledu nanj privzdignila obrv in z očmi sledila njegovi dami nedaleč proč. »kaj vas je prineslo semkaj? razvajate svojo ljubko ženo?«