vedno je bila popolna. njena mama ji je že od malih nog naprej skrbno razčesavala dolge svetle lase in jih pletla v čudovite kite, v katere je velikokrat dodala tudi kakšno rožo. teh dekle nikoli ni maralo; vedno je pazljivo odtrgala prav vsak cvetni list, ko je mama odšla. rada je imela svojo mamo; ravno ona ji je vcepila občutek pomembnost in čeprav je bilo življenje težko, ga je mala paulina živela kot princeska. zdelo se je nenavadno, ampak bila je zmožna kar tako ignorirati umazane ulice in se pretvarjati, da je to samo začasno. da samo čaka na nekaj, na nekoga, ki jo bo odrešil. zgodilo se ji je ogromno slabih stvari; bila je celo priča temu, kako so moški obkolili njeno mater, jo posilili in nato ubili. bila je skrita v sencah, ampak še vedno ji je zlomilo srce. njena mama je bila ponosna ženska; vedno se je trudila, da bi bila paulina nekaj posebnega in jo vzgajala v dekle z načeli. to ji je prišlo prav v letih, ko je morala čisto sama skrbeti zase. ampak na ulici se je znašla; znala je z ljudmi in njen očarljiv nasmešek ji je pridobil skoraj vse.

potem pa so se njene sanje uresničile, ko jo je na ulici zagledal postaven možakar. rekel je, da je njen oče. rekel je, da hoče, da pride živeti k njemu. da bo princeska v njegovi palači. všeč ji je bilo novo življenje, ki ji je bilo obljubljeno in ki ga je hitro zaživela. zdaj so zanjo skrbeli drugi; zdaj je lahko nosila najlepše obleke in se pustila razvajati. svoje načela je samo nekoliko preoblikovala, da so ustrezala novemu življenju v palači, kjer je v prvih tednih bila v središču pozornosti in to ji je bilo neverjetno všeč. oče jo je imel rad; drznila si je celo trditi, da jo je imel najraje, čeprav je vse to z leti zamajalo veliko število bratov in sester, ki jih je sicer imela po svoje rada, a jih je hkrati sovražila. bila je zapletena mlada ženska in potem ji je nekaj zgodilo. tisto, o čemer ne govori in o čemer nihče ne ve, ampak vsi so opazili, da se je spremenila. nekateri so celo trdili, da se ji je zmešalo, ampak navsezadnje je še bilo poleg zasanjanega nasmeška v njenih očeh vedno moč opaziti iskrico razumevanja, čeprav se je velikokrat obnašala kot nedolžen otrok. baje je bila takrat lepša kot kadarkoli prej; znala je pritegniti ljudi in izgubila je vsakršno trohico sramu, ki jo je kadarkoli imela.

ko ji je oče povedal, da jo bo poročil, se je njen svet preprosto sesul. imela je krasno življenje; preveč krasno, da bi ga bila pripravljena kar tako pustiti za seboj zaradi nekega moškega. bilo jo je strah in njen mož se je v prvih dneh zakonskega življenja izkazal kot nasilnež – mlad povzpetnež, ki jo je smatral kot svojo last. tega ni prenašala. poleg tega je obupno pogrešala domačo palačo in neke noči je preprosto zabodla svojega moža, ko je zaspal po tem, ko si jo je ponovno nasilno vzel. zabodla ga je dvakrat, trikrat, osemkrat – dovolj, da se je prepričala, da je mrtev, potem pa zbežala v noč in se vrnila k očetu. ta jo je sprejel brez vprašanj. pritisnil ji je poljub na čelo in ji obljubil, da bo poskrbel zanjo. bila je srečna. njeno življenje je bilo spet popolno. dokler so šle stvari tako, kot je hotela, je bila izjemno zadovoljna. pred par meseci se je odločila, da bo spala z očetom. prikradla se je v njegovo posteljo, pa jo je zavrnil in jo s tem na smrt užalil. bila je popolna. nihče je ni mogel kar tako zavrniti! pri kosilu ga je zastrupila; očarljivo se je smehljala, medtem ko se je možakar dušil in so vsi panično hiteli naokrog, da bi mu pomagali.