odi et amo je slovenski rapidfire rpg forum brez word counta in brez cenzure. dogajanje je postavljeno v renesančno italijo in se centrira na šestih velikih družinah. trenutno na forum sprejemamo samo canon like. za morebitno pomoč in vprašanja se obrnite na administratorko rose.




januar 1520, 10 - 17°C


 
KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava


dobrodošli na odi et amo! piše se leto 1520. mestne države so razdrobljene med seboj, še vedno pod idejnim vodstvom svetega rimskega prestola in papeža leona X. sklepajo in razdirajo se politične naveze, več stoletne zamere obljubljajo nove vojne in v vsem tem kaosu vztrajno cveti italijanska renesansa. življenje še nikoli ni bilo tako sočno.















none as of yet





osnovna ideja foruma odi et amo je nastala v sodelovanju z almo in klavdijo. forumska grafika, skin, zasnova, pravila in canon lista so delo rose. posebna zahvala gre reckless iz ptb, brez katere bi kode tega foruma zares zgledale porazno. tisočkrat hvala!




Share | .
 

 garden [lorenzo castani, constansie fonte]

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: garden [lorenzo castani, constansie fonte]   13/6/2013, 05:39

tag, constansie fonte pinky

beneško sonce se je počasi spuščalo, sam pa je ravnokar zapustil gaspara. zvrnila sta nekaj kupic vina, znova govorila o tem, kako bosta zavzela italijo in si jo podvrgla, si jo uredila po lastnih željah. dva lorda, ki bosta zavzela tron, kraljestvo dveh italij, združeno pod njuno komando. vse je zvenelo še toliko bolj opojno, ko sta vase zlila sijajno beneško vino, boljše od tistega kislega sranja, ki so mu ga nosili njegovi služabniki. gaspara bo zaprosil, da mu podari kak sodček, ko se bo vračal v milano. čez kak teden, morda; njegov rodni kraj ga je počasi pričenjal dolgočasiti, saj razen vojne med družinami, ki je potekala tam že najbrž kakih sto let, ni imel druge zabave. vse kurbe je že prevrnil, mlade deklice pa so imele toliko slajši vonj, če je bil v tujem mestu. po enem izmed hodnikov palače se je spustil proti vrtu, kajti tako je najlažje in nahjitreje prišel do sobe, ki so mu jo zmeraj pripravili, ko je bil tukaj na obisku. hotel si je obleči kaj imenitnejšega, se morda proti večeru sprehoditi po mestu, s seboj povleči kakšno nič hudega slutečo deklico, in jo položiti v svoji sobani. ne enkrat, večkrat, od spredaj, od zadaj, kakor bi mu priteklo, dokler ne bi jokala, naj jo izpusti. takšne krutosti ga niso pretresle, ne, prej so ga preprosto.. zabavale. njihova naivna in iskrena nevednost, njihova želja po visokih in temnih skrivnostnežih, njihova popolna ignoranca do nadvlade, ki jo je imel. oh, da, mlada dekletca so ga zabavala veliko bolj, kot tiste stare in iztrošene kurbe, ki so se nastavljale po bordelih in tudi ob temnih ulicah, da bi zaslužile kakšnega četrt dukata in si s tem privoščile.. kaj, malce boljši teden, kot sicer. tako se je odpravil mimo trt, ki so jih spretno navili okrog visokih drogov v grajskem vrtu, ko je nenadoma zaslišal glasove, ki so mu preusmerili pogled. tam, sredi vrta - kot sredi božjega raja, če bi vanj seveda verjel - se je nahajalo kakšnih deset lepotic. gospa, ki je od njih izstopala, je imela životec prepleten z beneško čipko, s katero so se menda hvalili benečani, zlati trakovi, iz katerih je bila izvezena njena obleka, so se lesketali v večernem soncu. ostale, oblečene bolj enostavno, so bile gotovo njene spletične; ravnokar so se hihitale, prav očitno sredi pogovora s svojo gospo, in na licih vsake izmed njih je počival takšen navihan nasmešek, da je moralo moškemu ob pogledu nanje zaigrati srce. "gospa," je spregovoril in nemudoma preusmeril pozornost nase, ko se je pričel počasi približevati. "smem nemara predvidevati, da ste ena fontejevih hčera?"
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
constansie fonte
avatar
reputation : 6

ObjavljaNaslov sporočila: Re: garden [lorenzo castani, constansie fonte]   13/6/2013, 06:13

for lorenzo castani :3

kot ponavadi so jo spletične pustile v postelji, kolikor dolgo je želela, in tokrat si je zaželela, da bi prespala cel dan, kajti njen otročiček je bil, ubožec, nemiren, in ji je povzročal grozne slabosti. ko se je ta stvar končno umirila, že proti večeru, se je constansie odločila, da vstane, nekaj vnese v svoje telo in se pozneje odpravi na svež zrak. ena od služabnic ji je pripravila nekaj vina, razredčenega z vodo, in svež hlebec kruha, ki je omamno dišal. nekaj ga je pojedla, ostalo pa razdrobila po velikem omizju v jedilnici, eni od večjih sob v njenih sobanah. počasi se je nato vstala ter pomignila spletičnam, ki so jo čakale v kotu. devet spletičen, ki so ji bile vedno na voljo, so bile zdaj že bolj prijateljice in zaupnice kot pa služabnice; to so očitno tudi pridno izrabljale, toda komu je vendar mar? constansie je pomislila na svojega moža, ki je kot ponavadi pozabil na obiske, ki bi jih moral izvajati, da ne bi kdo posumil, da ne spita v isti postelji in so njegove sobane na drugem koncu palače. zavzdihnila je - včasih je prav pogrešala tiste oči, ki so jo nekoč začarale na njem. zavila je z očmi ter pustila spletičnam, da so ji pomagale vstati. mali brcavček - bila je trdo prepričana, da je sin - se je malce umiril, morda pa ga je mirna glasba slavčkov, ki so peli zunaj, uspavala. olajšano je stansie zavzdihnila ter dejala spletičnam, da hoče videti, če so na vrtu že zrasle rože. zunaj ni bila že nekaj dni, zato je bila praktično odrezana od dogajanja. celo njena sestra jo je hodila redkeje obiskovat.
prispele so na vrt, po dokaj dolgi hoji počez palače; toda splačalo se je, da je lahko sedla na rob vodnjaka ter klepetala s spletičnami o tem, kakšen bo mali otrok - vse so upale na smelega, čednega fantka z maminimi lasmi. nenadoma pa je constansie zaslišala znan, celo preznan glas - pripadal je nekomu, ki ga najraje ne bi niti pogledala, pa je morala spoštovati zakone vljudnosti. nadela si je resen obraz, vstala ter se vzravnala, roke pa po žensko sklenila nad trebuhom. "moje ime je constansie fonte, da," je odvrnila z hladnim nasmeškom, ki bi prej pristajal ledeni kraljici iz starih legend kot pa njenemu mladostnemu obrazu. ta moški pa je bil seveda nezmotljiv - bil je eden od sinov tistih krutih castanijev, in pil je vino ter lomil kruh z njenim najstarejšim bratom, gasparom. že to je bil dovoljšen razlog, da ga constansie ne bi v nobenem primeru spustila v svojo bližino. "lorenzo castani, če se ne motim?" je preverila svoj spomin. nekoč ga je že videla, toda to je bilo pred meseci - kljub temu pa se je še vedno spominjala tega krutega obraza.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: Re: garden [lorenzo castani, constansie fonte]   13/6/2013, 06:38

tag, constansie fonte pinky

na obraz je nadela hladno masko, toliko je lahko zapazil v trenutku, ko se je obrnila k njemu, in četudi ni vedel, s čim si je takšen odnos zaslužil, ga je to samo podžgalo, da se je toliko bolj zadovoljno približal gospe in njeni gruči spletičen, vsaka izmed njih ga je ob tem opazovala bolj sumničavo kot prejšnja. nasmejal se je, ko je vljudno potrdila njegovo domnevo, in prikimal. "sestra lorda gaspara," ji je dodatno pritrdil. gaspara je visoko cenil, o njegovi družini pa, med tem, ni imel izoblikovanega posebnega mnenja. vedel je za drugega brata, katerega imena si, iskreno, nikdar ni zapomnil, ker ni imel pretiranega interesa zanj. gasparo se mu je, med vsemi fontejevimi otroci, ki jih je sicer poznal le bežno, zdel najprimernejši za prijatelja, kajti po značaju sta si bila podobna. to ga je zmeraj veselilo; ni maral govoriti z ljudmi, ki niso imeli močne hrbtenice, pravzaprav ni maral, če so jo imeli že šibkejšo od njega - tako je bil gasparo tudi eden izmed redkih, ki so z njim delili apetit po vojskovanju, po nadvladi nad vsem in vsakim. morda je gospa že slišala zanj; ženske so imele zmerom nizko toleranco do vojskovanja, sploh ženske, ki so se v življenju imele možnost - in čas - zmrdovati. njegova sestra sicer ni bila takšna, a niti najmanj ni dvomil, da je bila ena od redkih. "tako je, gospa," je znova pritrdil, njegov nasmešek pa se je še dodatno razširil, ko je z vljudnostno gesto nekoliko upognil hrbet in se ji priklonil. bila je izredno lepa ženska in v teh zadnjih sončnih žarkih je izgledala kot kakšna boginja, četudi se je zdelo, da so ji lica nekoliko upadla, kakor da bi bila morda utrujena. znova se je vzravnal; bil je veliko višji od nje, zdaj se je ta razlika med njima, ko je bil dovolj blizu, razločno kazala. gledati jo je moral navzdol - ona njega navzgor. bila je takšno šibko detece, njene velike oči, četudi so se skrivale za hladno masko, so izgledale tako zelo nedolžne. nič kaj fontejevske, kolikor je seveda poznal njenega brata. in niti najmanj takšne, kakršne so delili castaniji. "upam, da vas moja družba ne razburja," je dejal enako sladko, kot poprej, s pogledom pa je zdrsel predvsem preko sumničavih spletičen, ki so gledale vanj, kakor da bi bil nezaželjen vsiljivec na njihovem ozemlju. "saj sem vendar vaš gost.." je nadaljeval in nekoliko nagnil glavo. "želel bi na tem obisku.. spoznati lepote teh vaših benetk." pomenljiv pogled je ob tem namenil mladi constansie fonte; oh da, bila je kot biser med biseri.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
constansie fonte
avatar
reputation : 6

ObjavljaNaslov sporočila: Re: garden [lorenzo castani, constansie fonte]   13/6/2013, 07:03

for lorenzo castani :3

dlan, ki je bila združena še z eno, se je grozovito napela, kot bi se kosti hotele ločiti od kože - njene ustnice pa so se vzravnale ter se upognile v grimaso, ki bi jo bilo težko prepoznati. "verjemite, da imava z gasparom manj skupnega, kot slon in muha, gospod," ta trditev je bila resnična - ne samo, da se je constansie na smrt bala svojega najstarejšega brata in tega, kar bi lahko naredil njenemu otročku, prav tako se ji je gnusil zaradi vseh njegovih grehov. saj ne, da ona ni nikoli grešila - saj je že zastrupljevala s hrano in se grdo obnašala do nekaterih ljudi, toda to so bili grehi, za katere se je trudila spokoriti. zakaj, vendar, se ji je zdelo, da je lord iz milana druga verzija njenega brata? "niti ne. kako se že reče - vaša družba ne razburja, samo... ste kot le še ena muha izmed večih muh, ki nas obiščejo pogosto. le še eden od... kopice... gostov," prestanek med njenimi besedami so bili vse bolj pogosti - nekaj je zmotilo malega, in zagotovo je bil ta nadležen moški, ki je mislil, da ima lahko vse, kar hoče. roko si je previdno nastavila pred ustnice, pazeč, da je izgledalo le kot preprosta kretnja brez pomena, hkrati pa se je skušala zaustaviti pred bruhanjem. spletične so to opazile in se ji upajoče nasmehnile. njena nosečnost je bila še vedno prikrita pred javnostjo - in delala je na tem, da tako tudi ostane.

zasmejala se je, skorajda iskreno. "bojim se, gospod, da ste ujeli napačnega za razgled benetk. moja spletične mi že odkar - no, tega vam pravzaprav ni treba vedeti - moje spletične me ne pustijo iz varnega zavetja mojega doma zaradi moje težave, in na splošno jaz nisem človek za zgodovino in takšne stvari. ujeti bi morali mojega brata cata - on je tisti, ki se spozna na takšne stvari," je obrazložila ter se, medtem ko je tista hladnost, počasi hlapela z njenega obraza. tedaj pa se je spomnila na to ter si nadela nazaj tisti izraz.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: Re: garden [lorenzo castani, constansie fonte]   13/6/2013, 07:22

tag, constansie fonte pinky

"sploh ne dvomim," se je iskreno nasmehnil, ko je zanikala kakršnokoli podobnost med njo in njegovim bratom. ne, bila je vse prenežna, da bi se kakorkoli lahko ujemala z gasparom, bila je nežna, dehteča cvetlica v vrtu, obdanem s pošastmi. spraševal se je, koliko se je zavedala dejstva, da je ena izmed pošasti pravkar stopila nekoliko preblizu. iskreno ga je zanimalo - bi lahko poduhal njen cvet čisto od blizu? ga zaužil, kakor bi si sam želel? bi mu lepa gospa dovolila.. ali pa bi igra med njima postala bolj groba? sam gotovo ne bi imel nič proti, ona pa.. no, zanjo ni bil tako prepričan. "vaš brat je vojščak, osvajalec.." je nasmejano nadaljeval in počutil se je, kot bi v nekem spektru svojih besed opisoval samega sebe, manj gaspara. "vas, predvidevam, pa takšne stvari ne zanimajo?" dvorne gospe so veliko bolj zanimale njene obleke, tuji princi, otroci, ki so jih oblačile v naravnost bedasta oblačilca, tako natrpana s kičem, da so se kolena šibila ubogim pankrtom. ne - dvorne gospe nikoli ne bi mogle zaobjeti kompleksnosti tega, za kar je delal gasparo in za kar je, navsezadnje, delal tudi lorenzo. ob njenih besedah je skorajda presenečeno povzdignil obrvi, nasmeh se mu je za trenutek zabrisal. gospa je namreč govorila vse preveč direktno, vse preveč pogumno, nikakor ne tako, kot bi pričakoval. njena samozavestna drža mu je dajala vedeti, da ji je odveč; njene besede, zdaj, prav tako. "in vendar.." se je nasmeh znova priplazil na njegov obraz, "ste si uspeli zapomniti moje ime.." spraševal se je, od kod. nista se spoznala, vsaj sam je bil zatrdno prepričan, da še nikdar nista spregovorila besedice in da ju nihče ni predstavil. in vendar je gospa constansie vedela. le kako? "oh, gospa," se je zdaj zasmejal. je res mislila, da je prišel, da bi si ogledoval znamenitosti? edina znamenitost, ki jo je hotel obiskati trenutno, je bila tista med njenimi nogami. "mislim, da bi bilo to naravnost smešno. raje sem viden v družbi čudovite ženske, kot v družbi njenega - nedvomno poučenega - brata." naredil je še korak bliže, bliže, kot ji je kadarkoli bil. "ali vam ni dobro, gospa?" se je znova pozanimal, kajti njen obraz je bil videti bled. "ste bolni?" njegove besede so morda izražale skrb - njegov ton, med tem, je kazal na to, da mu ni kaj dosti mar.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
constansie fonte
avatar
reputation : 6

ObjavljaNaslov sporočila: Re: garden [lorenzo castani, constansie fonte]   13/6/2013, 16:25

for lorenzo castani :3

našobila je ustnice za nekaj trenutkov, potem pa jih spustila, da so se zravnale v popolnoma ravno črto. posebej ostro pa ga je pogledala, ko je zopet pogrel temo o njenem bratu. zakaj so morali vsi predvidevati, da ga ima srčno rada in da je ena izmed tistih, ki najraje preživlja čas z njim in posluša o dogodkih, katerim so nekateri pravili junaštva. verjela je, da če bi njen brat kdaj res zavladal, bi človeštvo znorelo pod njegovo roko... kajti šele takrat bi videli, kakšen okrutnež je v resnici. "moj brat je pošast," ga je prekinila. nekateri so ga morda imeli za junaka, toda zanjo je bil pošast, ki bi ubijal, da bi dobil, kar hoče. pošast brez usmiljenja. "seznanjena sem s tem, kako se bojevati, in to je dovolj," je odgovorila ter se zazrla stran, v nebo. spominjala se je dnevov v njenem otroštvu, ko ju je gospod oče s sestro pretihotapil iz palače med tarče na dvorišču in ju učil streljati z lokom - no, toda, to je bilo daleč nazaj.

"vsi, ki se družijo z mojim bratom, so pomembni in nevarni. zapomnim si jih - da se jih lahko izogibam," je dejala ostro ter mu namenila hladen nasmešek. zavila je z očmi ob naslednjih besedah. "ne skušajte se mi prilizniti," ga je zavrnila. res je sovražila nekatere moške, ker so bili tako ošabni. seveda pa, lahko bi mu preprosto povedala, da je poročena, toda prepiri so ji bili že nekaj časa v užitek - odkar ni morala ven iz te velike palače, v kateri se je počasi že začela dolgočasiti. majhne dogodivščine so bile prijetno preživljanje prostega časa. ozrla se je naokoli ter šele takrat opazila, da so spletične še vedno na vrtu. najprej je mislila, da so jo pustile samo, potem pa jih je opazila, kako so se skrivale v kotu. no, vsaj same je niso pustile. "to ni vaša stvar," je odgovorila s tonom, ki mu je dal vedeti, da mu sploh ne bi smelo biti mar za to.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: Re: garden [lorenzo castani, constansie fonte]   15/6/2013, 02:16

tag, constansie fonte pinky

za trenutek se je ustavil; tako nenadno in močno priznanje ga je malodane vrglo iz tira. pošast? potemtakem je bil pošast tudi on. počasi se mu je na lica znova privlekel nasmešek; seveda je bil, gasparo pa tudi, toda to  je bila cena, ki jo je bilo potebno plačati, če si želel pristati tam, kjer bosta nekoč pristala onadva. preoblikovala bosta temelje sveta. spremenila vse, kar je nekoč bilo, izbrisala ta čredni nagon, po katerem so se ljudje priklanjali nekemu bogu. nobenega boga ni bilo, nobenih nebes in pekla prav tako ne. svet je bil takšen, kakršnega so si ga ustvarili in on in gasparo.. o, ja, onadva bosta ustvarila nov svet. dve pošasti na tronu. najgrozovitejša stvar, ki bi se lahko kdaj zgodila - ali pa najboljša. "ko bo prišel trenutek, se vendarle ne boste mogli obraniti," je kratko zamrmral, skorajda brezbrižno skomignil z rameni, ko so besede zapustile njegova usta, njegov pogled pa je zdrsel po telescu, ovitem v nepotrebne plasti blaga, skritem pod temi stoterimi čipkami in trakci in biserčki, vpletenimi med nitke. oh, veliko raje bi jo videl brez vsega tega kiča. "takrat boste hvaležni, da je vaš brat pošast, ne pa poštenjak," je prijazno pojasnil. če bi prišel trenutek.. bi bil gasparo tisti, ki bi družino obvaroval. vsi ostali nesposobni člani bi padli pod meči tujcev, med tem ko bi on - in vojska, ki mu je sledila - kaos ustavili. če že ni bil dober moški, je bil vsaj dober vojščak; kakor je lahko rekel tudi zase. "torej vam moja prisotnost vendarle ni povšeči," je znova rekel, kar je prej že zanikala. ah, gospa je bila samosvoja, drznila se je govoriti, kakor se za damo ni spodobilo, kajti gospe na dvorih so kot po pravilu dovoljevale, da so hodili po njih, kakor bi bile povsem nepomembne. tale se ni dala. morda je v njej zapazil kanček sestre - zaradi česar mu je še toliko bolj zadišala. hotel bi jo. nedvomno bi jo hotel. "zares ste neverjetna ženska," je zamrmral, ko ga je gladko zavrnila, zdaj je stopil korak bliže, da ji je bil nevarno blizu, oddaljena sta bila za manj kot korak drug od drugega in ob premiku je zaslišal, kako je ena izmed njenih spletičen glasno zajela sapo. menda ji ne bo ničesar naredil, prekleto, ko pa je bilo okrog njega toliko ljudi in je bil na tujem ozemlju. saj ni bil nor. "ne, seveda ne," ji je hitro pritrdil, s hrbtno stranjo dlani je zdrsel po njenem mehkem licu. "niti slučajno ni moja stvar," je dodal, obstal je na mestu, kakor da bi hotel iz nje izsiliti to, da prva stopi na stran, da se prva umakne. kakor da bi bila vse skupaj igra - in kaj, če ne igra, bi to sploh lahko bilo?
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
constansie fonte
avatar
reputation : 6

ObjavljaNaslov sporočila: Re: garden [lorenzo castani, constansie fonte]   15/6/2013, 09:27

for lorenzo castani :3

"toda lahko poskušam... naredim lahko vse, kar zmorem, da zaščitim tiste, ki jih ljubim," samo še tega je manjkalo, da bi zaščitniško položila dlani na trebuh, kajti on bi zagotovo spredvidev resnico. in potem bi vedel tudi to, kar ve sama; da noseča ženska ni možna narediti ničesar, ne da bi škodovala otroku. tokrat se je šlo za njeno čast - kajti v trenutku spoznanja bi njene besede postale laži. "ste res prepričani o tem, da se bo karkoli spremenilo?" je skorajda prhnila. "cerkev ima oblast nad vsem. sprijaznite se. kaj takega, kot je vojna, ki bo spremenila svet, se ne bo zgodilo," constansie je bila na trenutke tak realist, že drugič pa sanjač, ki sanja o tem in onem. preveč stresa, je hlastno pomislila. ta moški ji je bil vse manj in manj všeč, toda očitno se je zabaval med pogovorom z njo - pa ne samo s tem; bil je namreč tudi zadovoljen nad potekom igre, ki sta jo igrala. toda bila je prepričana; karkoli bo naredil, še vedno ga bo smatrala za eno in isto osebo. za pošast. za pošast, kakor njenega brata.

"kot da vam je mar," mu je dejala v obraz. res ni uživala v njegovi družbi, toda bilo je prijetno, se z nekom pogovarjati in zopet nabrusiti svoj jezik. verjela je namreč, da ga bo še potrebovala v prihodnosti. nenadoma je zagledala tisti izraz v njegovih očeh - pohota? skoraj bi se ji bilo zaletelo, ko je ugotovila, na kaj je namigoval ves čas. včasih je res znala biti neumna in niti misliti očitno več ni znala - seveda. lord si je želel njeno telo, želel si je tisto, kar je po zakonu pripadalo samo njenemu možu. kako prikladno. kako neumno. začela je celo premišljevati, da bi mu povedala, da je že poročena, toda v tem primeru bi se njuna igrica končala. trenutno pa jo je preveč zabavalo, in zato se je odločila, da bo bila še nekaj časa tiho. vse, samo da ne bi zdolgočasena vzdihovala v samoti ter brala ali pisala. "ste vedno tako samozavestni?" ga je grdo pogledala. moški so že od nekdaj mislili, da so nekaj več od žensk. da imajo pravice, ki jih ženske nimajo. tako prekleto so se motili.

zadrhtela je, ko so njeni možgani začutili, da se ji je približal za en korak ter se dotaknil njenega lica. zaslišala je tudi vzdihe v skupinici spletičen - vse so si mislile enako; bale so se tako zanjo kot za otroka. kaj bi ji lahko naredil; huje, kaj bi lahko naredil otroku, čeprav niti ne ve, da je tam? "dokler sem edina, ki jo mora prestajati, je to moja stvar, da," je pribila. ah, kako je sovražila nekatere moške.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: Re: garden [lorenzo castani, constansie fonte]   16/6/2013, 00:34

tag, constansie fonte pinky

"da," je prikimal z zamišljenim nasmeškom. "lahko poskušate." bila je pogumna, o tem ni bilo dvoma, a pogum je bolj malo pomagal, ko je prišlo do situacij, ki so obsojale na življenje ali smrt. če bi se, bog ne daj, benetkam in družini fontejev pripetilo kaj groznega, potem bi.. potem bi si horde dale veliko užitka s tem, da bi se poigrale z njenim ljubkim telescem in navsezadnje zlomile njenega duha, dokler se ne bi končno naveličale in ji prerezale vratu. to bi se zgodilo po njenih poskusih. srečna je bila lahko, da je imela brata, ki jo je lahko zaščitil, ki je znal voditi ofenzivo, ki je znal ljudem pognati strah v kosti. imela je veliko srečo. ki se je, vsekakor, ni zavedala. "znalo bi se zgoditi prav to," je dejal precej prepričano, ko je tako samozavestno zatrla vsakršno misel o tem. on in njen brat bosta poskrbela za to. njuni vojski si bosta podjarmili italijo in svet, kakršnega so poznali, se bo spremenil. vatikan bo padel - kdo pa je potreboval vero v takem času? - in opustošila bosta vsako mesto, ki se bo uprlo njunim zahtevam. in s tem, to je vedel, si bosta nakopala nasprotnike na visokih položajih, toda ko se bodo zavedli, kaj se dogaja, bo tako že prepozno. gasparo bo poročil neapelj; osrednja italija s papeško državo bo obkoljena iz vseh strani. francozi bodo pomagali njegovim naklepom, prepričani, da bodo od tega profitirali, a dejansko vodstvo bo ostalo v njegovih rokah. morda je bil čas, da zapiha drug veter. pa četudi ni bil tak čas - si je pač sam tako želel. to je bilo dovolj. "seveda mi je mar," se je posmehnil. "želel bi vam.. ugajati." pogled mu je tokrat zelo očitno zdrsel navzdol, mimo njenih belih prsi, mimo njenega zlatega životca, navzdol po obleki, ki je morala zakrivati precej sijajno telesce. z največjim veseljem bi iztrgal te nepotrebne plasti blaga iz nje, jo popeljal v nebesa - ali pekel, njemu osebno je bilo precej vseeno. hotel bi jo položiti; navsezadnje je bil že predolgo na suhem. če bi ji ugajal, toliko bolje, če ne.. je bil to problemček, ki mu ne bi predstavljal nobenih zavor. "vedno," je zadovoljno prikimal, ko je na plan privlekla njegovo samozavest. bil je moški, ki ve, kaj hoče, še bolje, bil je moški, ki je - zlahka ali s silo - dobil točno to. morda ne danes, a tudi ona se ne bo izvlekla iz njegovih krempljev tako zlahka. morda ji je to počasi postajalo jasno, in če ji ni - ji vsekakor še bo. "prav imate," je prikimal, palec mu je še enkrat zdrsnil po njenem gladkem licu, po svetli koži, ki se je tako mehko vdala njegovemu dotiku. potem je dlan vendarle umaknil in stopil korak nazaj, pogled pa mu je znova pobegnil k zvedavim spletičnam. "toda prav gotovo bo.. sveti bog poskrbel za to, da vam bo kmalu bolje." sveti bog, pa ja. le kaj ji je moralo biti?
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
constansie fonte
avatar
reputation : 6

ObjavljaNaslov sporočila: Re: garden [lorenzo castani, constansie fonte]   17/6/2013, 01:11

for lorenzo castani :3

namenila mu je pogled, ki je pomenil, da je zmožna marsičesa. saj je bila - in nekoč si je dopovedovala to, toda zdaj je vedela, da je. odkar je v sebi nosila malega, se je počutila šibko, toda hkrati zmožno vsega, da bi obvarovala njega, ki je rasel v njej. "in zakaj, pravzaprav, bi si tega želeli? to bi prineslo le smrt - in hujše - opustošenje. in če hočemo spreminjati svet, moramo biti živi, kajne?" je podala svoje mišljenje. prav tako morajo ostati živi, da naučijo svoje potomce, česar so učili njih, in da nadaljujejo svoje družine še v druga stoletja, morebiti celo tisočletja. bilo je tako veliko razlogov. toda, zakaj, se moški pogosto ne zavedajo niti enega? bile so to le otroške sanje - tudi constansie je nekoč sanjala o tem, kako bo princesa celega sveta in kako so ji bodo vsi klanjali. s tem je seveda le sporočala, da je po genih zelo podobna fontejevim moškim, toda tisto je bilo leta nazaj in to je bila resničnost. pravljice se niso dogajale, kakor je bila nekoč prepričana. tisti sanjski princ na belem konju se je spremenil v moškega, ki nima svoje volje in jo ima za manj kot njega, hkrati pa ni dovolj vredna, da bi jo celo obiskoval - in hkrati obiskoval njegovega otroka, ki ga je nosila.

constansie ni nikoli dobro prenašala, če so strmeli v njeno telo. da, naj je gospa mati še tako govorila, kako je bolje pokazati bolje in da je bilo njeno telo narjeno od boga in da je to blagoslov. ta nečimernost je bil tudi razlog za stotino plasti bogate svile, ki so pod sabo skrivali njene obline in suhceno, dokaj majhno postavo. če si jo hotel ujeti - oziroma njeno telo - brez vseh teh nepotrebnih plasti, si se moral priplaziti v njeno sobo, ko je spala, zavita le v toplo odejo - to je bil edini čas, ko na njenem telesu ni bilo ničesar, njen obraz pa je bil takšen kot obraz nedolžnega dekleta, ki je prestala več, kot bi smela psihično. padli angel.

"zakaj bi mi ugajali?" je vprašala ter skorajda zavila s svojimi očmi. "imate naklonjenost mojega najstarejšega brata in v tem položaju vam tako ali tako pripada najvišja naklonjenost družine fonte. ste vendar preveč pohlepni - si želite več?" saj je že vedela, bil je pohlepen, mislil je celo, da je dovolj dober, da jo bo spravil v posteljo. in potem še prizna svojo samozavest. saj ne, da bi bila to slaba lastnost, toda v preveliki meri je znala biti celo smrtonosna. "ne norčujte se iz boga," mu je dokaj nesramno odvrnila. vzgajali so jo v veri do boga, in tega se je držala. hvala bogu pa je stopil korak nazaj, kar je bilo dobro - ne samo, da se je pomirila ona, odnehal je celo mali in spletične niso bile več tako prestrašene.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: Re: garden [lorenzo castani, constansie fonte]   17/6/2013, 04:44

tag, constansie fonte pinky

znova se je namuznil, ko je s svojimi besedami vendarle dokazala, da še zdaleč ni neuma in da razume, na kakšnem principu deluje vojna. toda očitno še kar ni razumela tistega, kar je bilo zanjo, zanj, za gaspara, za družino castani in za družino fonte, kar najpomembnejše. da so bili, namreč, na zmagovalni strani. "ne bojte se, gospa," ji je zadovoljno zagotovil, "kajti mi vsi bomo ostali živi. za to bom poskrbel jaz, za to bo poskrbel gasparo, in za to bosta poskrbeli najini vojski." to je bilo tisto, kar je bilo namreč tako pomembno. dve vojski, združeni v eno; morda je prezirala brata in morda je prezirala njega, toda na koncu koncev sta bila prav onadva tisto zadnje upanje, ki sta ga obe družini potrebovali, upanje, s katerim sta se lahko pohvalili in na katerega sta se lahko zanesli. lahko se je delala vzvišeno, lahko je obsojala bratovo in njegovo krvoločnost, a ko je prišlo na koncu do tega, da sta bila zadnja, ki sta lahko pri življenju ohranila njo in vse njej pomembne, je morala priznati, da je imela vojska smisel. ko bosta sprožila to veliko versko vojno, ko bosta zmajala temelje italije, kakršno so poznali danes, bosta tudi poskrbela, da bodo vsi, ki so jima ljubi, preživeli in se na koncu koncev znašli na premoženju, o kakršnem so lahko doslej le sanjali. namrščil se je, ko se je pozanimala, čemu želja po tem, da bi ji ugajal, in njegove naslednje besede bi ga lahko morda celo prizadele - toda navsezadnje je bilo potrebno precej več, da se je kaj premaknilo v srcu lorenza castanija. "gospa," je ponižno začel, a jasno je bilo, da so bile njegove besede le del premetene igre, ki sta jo igrala. videla je lahko skozenj, a zato je bilo vse toliko slajše, oba sta igrala na karto vljudnosti, pa čeprav bi - če ne bi bila potisnjena v ta okvir družbenega sloja - on sedaj iz nje že pohlepno trgal cunje, med tem ko bi mu ona pljuvala v obraz in mu skušala z nohti iztreti oči. "tukaj ne gre za nikakršen pohlep," je nadaljeval v taistem pocukranem tonu, "gre zgolj za to, da mi je družina fonte izredno pri srcu. gaspara imam skorajda raje kot lastne brate in zanj bi storil vse. želel bi si, da bi lahko tako vedno trdil tudi za vse ostale člane vaše družine." namuznil se je, njegove lastne besede so ga zabavale še bolj, kot je dajal vedeti. takovrstne igrice so bile zanj, o da. spadal je v ta svet prisiljenih nasmeškov in lažnih afekcij in ko se je naučil živeti v njem, ga je pričel ljubiti. "to vsekakor ni bil moj namen," je racionalno zmajal z glavo, ko ga je okarala. "prepričan sem, da bo vaš bog storil vse za vas, če vas ljubi, kakor vi ljubite njega."
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
constansie fonte
avatar
reputation : 6

ObjavljaNaslov sporočila: Re: garden [lorenzo castani, constansie fonte]   8/7/2013, 20:27

for lorenzo castani :3 i hope you don't mind finishing it,

zavzdihnila je. že od nekdaj je zapravljala svoje besede za moške, ki je niso razumeli. kakšna slaba navada. "kdo pravi, da se bojim?" sem siknila. saj se ni bala - ne zase, temveč za otročička, ki ga je nosila v sebi. tudi če bi ona umrla, to ne bi bilo hudo. dokler bi on preživel. "ne potrebujem vaše skrbi. tu -" z roko je zaokrožila po celem posestvu, mislila pa je na cele benetke. "je mirno in ni potrebno, da porušite ta mir samo iz želje po oblasti!" pogledala ga je s tistim pogledom, kot ga je včasih še dajala gasparu, preden se ji je zazdelo, da je postal popolna pošast. da lahko naredi kaj boljšega za ta svet, namesto da ga uniči in poruši mir, ki je vladal tu okoli. mir, za katerega je upala, da bo dočakal tudi njenega otroka in še številne naslednje generacije fontejev. predstavljala si je, kako bi bilo tu čez dvajset let, če bi vmes divjala vojna - cornelia bi verjetno zahtevala, da vse še živeče ranjence pripeljejo sem, da jim pomagajo najboljši zdravniki. drevesa bi bila polomljena in požagana, rože ovenele. raj za človeške oči bi se spremenil v pekel. večina ljudi, ki ne bi bili hudo poškodovani, bi bili mrtvi - večina ljudi ne bi dočakala svetega počitka, ker bi bila pokopališča na posvečeni zemlji prepolna. zavladal bi kaos.

ko jo je gospod castani zopet nagovoril je zavzdihnila. moški so tako zapletena bitja, je pomislila. "bojim se - da s te strani družine ne boste dobili naklonjenosti," je zavila z očmi. "prepričana sem, da bo sveti bog poskrbel za to, da se vaši načrti ne bodo izpolnili," je dejala, medtem ko se je vzravnala ter se nehala naslanjati na vodnjak. "zdaj pa, če mi oprostite, imam miljon opravkov, ki se jih moram udeležiti. lep dan," pomignila je spletičnam, ki so takoj prihitele ter ji dovolile, da se je oprla na njih. bežen nasmešek je bil še edino, kar je namenila gospodu, preden je v spremstvu spletičen odšla z vrta in nazaj v palačo.

finished...
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content

ObjavljaNaslov sporočila: Re: garden [lorenzo castani, constansie fonte]   

Nazaj na vrh Go down
 

garden [lorenzo castani, constansie fonte]

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
odi et amo :: odi et amo's archives :: archives :: roleplay conversations-