odi et amo je slovenski rapidfire rpg forum brez word counta in brez cenzure. dogajanje je postavljeno v renesančno italijo in se centrira na šestih velikih družinah. trenutno na forum sprejemamo samo canon like. za morebitno pomoč in vprašanja se obrnite na administratorko rose.




januar 1520, 10 - 17°C


 
KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava


dobrodošli na odi et amo! piše se leto 1520. mestne države so razdrobljene med seboj, še vedno pod idejnim vodstvom svetega rimskega prestola in papeža leona X. sklepajo in razdirajo se politične naveze, več stoletne zamere obljubljajo nove vojne in v vsem tem kaosu vztrajno cveti italijanska renesansa. življenje še nikoli ni bilo tako sočno.















none as of yet





osnovna ideja foruma odi et amo je nastala v sodelovanju z almo in klavdijo. forumska grafika, skin, zasnova, pravila in canon lista so delo rose. posebna zahvala gre reckless iz ptb, brez katere bi kode tega foruma zares zgledale porazno. tisočkrat hvala!




Share | .
 

 hall [lorenzo castani, gasparo fonte]

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: hall [lorenzo castani, gasparo fonte]   13/6/2013, 05:10

tag, gasparo fonte pinky

služnjičad ga je posedla v veliki hali palazzo ducala; sedel je na enega oblazinjenih stolov ob oknu, narejenem iz beneškega stekla, po katerem je kraj še posebej slovel. ladje so mu šle na živce, vse preveč kopenski človek je bil, ki je zaprisegal na svoje konje, na svojo armado pehote, ne pa na tele smešne gondole, ki so vozile po tenkih kanalih zloglasnih benetk. toda vseeno je rad prihajal sem. ljudje tukaj so ga poznali, v njih je vzbujal neko mero strahospoštovanja in vsi so vedeli, da je združitev beneške in milanske armade castanijev predstavljala velik uspeh zanje in veliko grožnjo ostalim italijanskim državicam, zato so ga v palači fontejev stregli kot kralja, čeprav ga nihče zares ni maral. razen gaspara, seveda; gasparo mu je bil posebej pri srcu in roko bi dal v ogenj, da je tudi on čutil podobno. veliko raje ga je imel, kot, denimo, svoje lastne brate. gasparo mu ni predstavljal nobene grožnje za nasledstvo prestola, noben vojaški nasprotnik mu ni bil, bil mu je dober prijatelj in spoštovan brat v oklepu. toda zdaj je oklep pustil za sabo; zadovoljno se je namestil v sedež in z rokama otipal naslonjali, na obeh je bilo začutiti sledi fine izrezljave. oh, da, fonteji so imeli čudovito palačo in vse v njej je izdajalo njihovo premožnost, njihovo nadvlado. njihova vojska je bila znana po vsej italiji, toda v združitvi z njegovo so bili lahko povsem nepremagljivi. podvrgli bi si te državice, brez težav bi tistega kurbinega sina, ki je vladal prestolu v rimu, vrgli iz oblasti in državo spremenili v svojo. v kraljevino, morda. papeška oblast se je lorenzu zdela zastarela ideja, ki jo je bilo potrebno izkoreniniti. počutil se je poklicanega, da to stori; zagotovo je bil dovolj močan, dovolj spreten. z gasparom bi si razdelila sever in jug - ali vzhod in zahod, kakor bi že kateremu priteklo - in zavladala združenemu kraljestvu dveh italij. tako bi ga imenovala. če se že ne bi domislila česa boljšega. "lord fonte bo kmalu z vami," mu je zagotovil eden izmed služabnikov, ki je v zlato kupico na mizi pred lorenzom nalil novega vina. odlično vino je bilo, ni kaj, toda vse manj bi ga utegnilo presenetiti. nato je vrč odložil na leseno površino skrbno prirezljane mize, se priklonil, in odšel. za nekaj trenutkov je v prostoru zavladala smrtna tišina; lorenzo je ravno dvignil kupico k ustom in naredil nov požirek, ko so se velika vrata na nasprotni strani hale odprla in tam je spoznal znano postavo. nista se priklanjala drug drugemu - bila sta si enaka. "lord gasparo fonte," je počasi, s širokim nasmeškom izgovoril, ko je kupico odložil na mizo in se postavil na noge; razširil je roke, da je lahko objel svojega starega prijatelja.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
leonardo sforza
avatar
reputation : 15
hometown : milano
character age : 24

ObjavljaNaslov sporočila: Re: hall [lorenzo castani, gasparo fonte]   14/6/2013, 01:55


tag; lorenzo
note; asdfghjkl :3



legel je bil k popoldanskemu počitku. drugega ni imel za početi, ko mu oče ni naložil novih vojaških taktik za osvajanje novega ozemlja, ter mu tudi ni bilo potrebno potovati naokoli, da bi lahko svoje družinske člane reševal neumnosti, ki so jih tako radi počeli, poleg tega pa tudi ni imel s kom, da bi lahko normalno komuniciral. brat ga je preziral, mlajša sestra pa se ga je na smrt bala in junaka videla mlajšemu bratu, ki pa je bil veliko prevelik neumnež, da bi je bil sposoben sploh pametno obvarovati. stegnil niti prsta ni, samo pametovati je znal, ter uničevati sloves družine fonte, ter na koncu je bil on za nekatere v družini boljši sin. sam se sicer ni rad označil za čisto nič, a večino po čemer je družina slovela je ustvaril on skupaj z očetom. zatisnil bi že oči, a je njegovo mirnost, ki je vladala v sobi, prekinila manjša moška glava v veliko bolj revnih oblačilih, ki mu je po vljudnostnem priklonu sporočila obisk lorda castanija. oh, da. lorenzo je bil kakor on in vedel je kako se stvarem streže, kako velika neumnost in banalnost je bila papeška država in kako nesposobni so bili vsi okoli njiju, ter sta si ona dva zaslužila italijo združiti v skupno kraljestvo in v miru vladati vsak na svojem koncu, ter osvajati skupaj preostale dele kontinentov na svetu. bil je vojščak, osvajalec, to je imel v krvi in mnogi to niso razumeli, le njegov dobri prijatelj in zaveznik castani. mogoče oče, ki je z prikimavanjem sprejel novico o zavezništvu, ter se nekje vseeno po tihem spraševal koliko jim lahko ugaja stanje v milanu, ki je vladalo. dvignil se je iz svoje postelje in se malce bolj spodobno oblekel, da pozdravi svojega prijatelja, katerega obisk ga je izredno razveselil, ko ničesar ni imel za početi. lahko je sedel na vrtu in opazoval kako so se spletične ukvarjale z njegovo sestro ali nategoval kakšno najeto žensko, a je vse zahtevalo veliko preveč energije, ki bi jo lahko uporabil veliko bolj koristno. pogovor s prijateljem, popivanje, to je bilo nekaj koristnega. njegovi koraki so odmevali po praznih prostorih palače in pred njim so se že izrisala masivna vrata za katerimi ga je že čakala znana moška postava lorenza. » lord lorenzo costani, « je z nasmeškom na obrazu pozdravil njegovo čakajočo podobo in sprejel njegov prijateljski objem, ter ga še sam trikrat udaril po hrbtu nežno kolikor je znal, a dovolj močno da se je vedelo da je moški in ne neko prestrašeno dekle v njegovem objemu. » nisem pričakoval tvojega obiska. očitno vedno znaš priti ob ravno pravem času, « je dejal, ko se je sprehodil proti vrču v katerem se je nahajalo vino in še samemu sebe dolil pošteno mero v bakreni kozarec. » sedi, prijatelj, « je še dodal in sedel na enega izmed udobnih stolov, ki so bili okrašeni v ogromni meri elegance s katero se je ukvarjala predvsem njegova mama, opita od bogastva in razkošja. 

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: Re: hall [lorenzo castani, gasparo fonte]   15/6/2013, 02:32

tag, gasparo fonte pinky

nasmejal se je, ko je gasparo sprejel prijateljski objem in tudi sam ga je nekajkrat udaril po hrbtu, nekoliko močneje, kot ga je prijatelj, a še vedno v taisti prijateljski meri, da ne bi izpadel kot kak napadalec ali kaj podobno tveganega. saj sta se že predolgo poznala, da bi se lahko zavezništvo med njima skrhalo, bila sta bolj brata, kot je bil sam brat kateremukoli v svoji družini; bila sta izobčenca, oba, v družinah, ki so pred njima trepetale in ju po tihem spoštovale istočasno. in na koncu koncev sta oba funkcionirala enako - če bi nastopila nevarnost, če bi se, bog ne daj, nasprotniki približali, bi oba poprijela za svoj meč in najprej rešila družino, kajti sebe je poznal dovolj dobro, da je poznal tudi gaspara. veliko sta govorila, veliko pljuvala čez svoje lastne ljudi, veliko klela, na koncu koncev pa so bili še vedno prav ti ljudje tisti, ki so si zaslužili njuno zaupanje in njuno, je lahko sploh to rekel? - ljubezen. če sta jo, seveda, premogla. "ali pa ob popolnoma nepravem," ga je dopolnil in ga še enkrat lopnil po ramenu, ko sta se odpravila nazaj proti mizi, kjer je posedal prej, ko je čakal nanj. "sem te zmotil ob čem ali ob kom zelo pomembnem?" namuznil se je, ko je pomislil na gaspara, potnega in na svojem vrhuncu, ko natepava neko ženskico, med tem ko se na vratih oglasijo služabniki, ki mu naznanijo prihod lorenza samega. ni mu bilo težko počakati - vino mu je delalo družbo. po navodilu je sedel nazaj na svoje mesto, s pogledom pa sledil gasparu, ki je še sebi dolil tega dobrega vina. poprijel je za svojo kupico, pogled je za nekaj trenutkov obrnil skozi okno, nekam v daljavo, v sinje nebo, ki tokrat ni premoglo enega samega oblačka. "nekaj časa bom ostal," je nazadnje naznanil in se s pogledom vrnil k prijateljevim očem. "teden, mogoče. če ti je prav, seveda." vedel je, da mu gasparo ne bo ničesar odrekel in da mu bo znova ponudil iste sobane, dobro služnjičad, vse vino, kolikor ga bo pač utegnil izpiti. "navsezadnje morava nadoknaditi izgubljen čas. že dolgo se nisva videla," ga je opomnil. že mesece ne. saj je bilo tradicionalno tako, navsezadnje nista veliko potovala med mesti, in vendar sta se začasa svojega najtesnejšega prijateljevanja srečevala vsaj na štiri tedne. "in ti.." s prsti proste roke je pobobnal po mizi, da bi naredil situacijo bolj dramatično. "si zaročen z neapljem."
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
leonardo sforza
avatar
reputation : 15
hometown : milano
character age : 24

ObjavljaNaslov sporočila: Re: hall [lorenzo castani, gasparo fonte]   15/6/2013, 06:23


tag; lorenzo
note; asdfghjkl :3


» bojim se da tokrat to ni primer, « je dodal na njegovo dopolnitev, ko se za stenami njegove sobane ni dogajalo nič spornega, kar bi lahko zmotilo služabnikovo oglašanje, da je na obisk prišel sam lord castani. » nič od naštetega. bil sem legel k popoldanskemu počitku. veliko sem potoval te dni in vojščaku je počitek vedno na prvem mestu, « se je nasmehnil, ko mu je odgovoril na njegovo skromno vprašanje in skupaj še pojasnil svoja početja preteklih nekaj dni, ki so se večinoma vlekla okoli njegove prihajajoče poroke z eno izmed hčerk rodbine gonzago. ni bilo po njegovi volji, nikakor, a je bil eden izmed tistih sinov, ki je vedel kdaj je potrebno spoštovati očetovo voljo in gledati z druge strani na dogovorjeni zakon, kjer bodo pridobili neapelj; bolje rečeno bo on pridobil neapelj in skupaj z njim širil ozemlje. ambicioznost je vsekakor prevladala in poroka z gospodično artemis na koncu koncev niti ni bila tako zelo grozeča. temnolaska je bila prijetna za občasno kratkočasenje. ko bi jo odtrgal od njenega šopirjenja naokoli, kakor nova žena lorda fonteja, a spet dovolj dobra naveza, da kaj kmalu neapelj popolnoma prevzame. o tem kaj pa je imela ona na vse to reči pa ni imel namena poslušati. bila je ženska, ter ji zaradi tega res ni bilo potrebno deliti njenega mnenja, ampak ostati tiho in mogoče za razliko od prejšnje rodbini fonte priskrbeti potomca, preden bi to storil njegov krvni brat s katero izmed njegovih večnih muz, ki so se pletle okoli njega. v kupico si je dolil sladkega italijanskega vina in sedel na enega izmed oblazinjenih kraljevskih stolov, ki so se za palačo fontejevih spodobili in niso varčevali pri kazanju svoje premožnosti.
» dobro, « je sprejel njegove besede v popolni mirnosti, ker ga njegova prisotnost nikoli ni motila. bil je udomačen gost in veliko bližji kot kdorkoli v palači, ter je tako rad imel njegovo družbo naokoli, da ni večino časa samo sameval ali povzročal probleme očetu skupaj s svojim bratom. tako se bo lahko vsaj primerno zamotil, mogoče delal na kakšni novi strategiji, ter čas porabljal veliko bolj koristno. » seveda da mi bo prav, brat. tu si vedno dobrodošel za kolikor časa sam želiš biti tu. ne glede na to ali se gre za leto dni, mesec dni ali zgolj samo dan. « bilo je zagotovilo, ki je veljalo, ter če bi bilo po njegovem bi prej izselil krvnega brata in naselil njega tu, da bi imel še enega pametnega vojščaka med svojimi vrstami in bi lahko delala na ciljih, katere sta imela oba skupne. za oba je bil bog utopija in papeška država najbolj banalna stvar na svetu v katerem sta živela in mnoge mestne državice tako zelo nepomembne, da bi bile lahko skoraj izbrisane in pripisane direktno njima. » res je dolgo, « se je strinjal z njim, ko je res bilo že nekaj časa vmes odkar je nazadnje imel stik z njim in ga je lahko gledal iz oči v oči, ter imel nek normalen odnos z nekom, ki ga ni videl kot pošasti, kot se je to dogajalo z njegovo mlajšo sestro, da ga je pričelo prav siliti na smeh vsakič, ko je odskočila pet korakov stran v njegovi bližini, trapa. » moja zaroka je temelj očetove politične zaveze, ki mi gre precej v korist, ter tudi očetu. na eni strani je poskrbel da sem se sam zamotil in tako nisem pripravljen odrešiti se brata in njegove moteče pojave, na drugi strani pa imamo novo mestno državico pod svojem okriljem na diskreten način. stari gonzaga bo kmalu umrl in jaz bom lahko prevzel vladavino, kar pa bo v korist pravzaprav obema nama, « se je razgovoril in se nasmehnil, ko je bilo očitno že po celotni italiji razglašeno da se najstarejši sin družine fonte ženi, smešno. » in tudi bodoča žena ni daleč najgrša videna ženska, torej je staremu ostalo vsaj še nekaj okusa. « vsaj tudi iz zakona bo lahko potegnila kaj več tudi sam, kot zgolj uradne osvajalske zadeve, ter to ga je še najbolj veselilo. 

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: Re: hall [lorenzo castani, gasparo fonte]   15/6/2013, 08:51

tag, gasparo fonte pinky

"ali ni vojščaku.." je počasi začel in položil kupico k ustnicam, da je lahko naredil požirek vina, preden je nadaljeval s svojo majhno provokacijo. "na prvem mestu vedno.. vojna?" povzdignil je obrvi, kakor da bi skušal gaspara, kakor da bi se igral z njim - kakor da bi hotel videti, kako bo odreagiral. "rekel bi, da je lenuhu na prvem mestu počitek. da se ne boš polenil, prijatelj," je končno nadaljeval s širokim nasmeškom na obrazu in zmajal z glavo, da bi pokazal, da ve, da se to v primeru gaspara nikoli ne bi zgodilo. poznal ga je bolje, kot je poznal večino ljudi na tem od boga prekletem svetu in upal bi si dati roko v ogenj zanj kot za najboljšega condottiera, kar jih je poznal. če mednje, seveda, ni štel samega sebe. drugega najboljšega torej, če je upošteval še sebe samega. pomežiknil mu je preko mize, nato pa mu je pogled znova zdrsnil h kupici, iz katere je naredil še en globok požirek. kako prekleto okusno vino. izjemno vino. "kaj je to?" je nenadoma preusmeril rdečo nit pogovora in pomignil na svoj kozarec. "je to taisto vino, ki ga vedno prinesejo?" nekoliko se je mrščil in ko se je zavedel, da morda deluje, kakor da mu vino ni po volji, je nemudoma zgladil gube na obrazu. "reči hočem le, da je odlično," je pojasnil. "ko bi le imeli takšnega tudi v naši palači v milanu. namesto tega naši služabniki najbrž ponujajo kar lastno scalnico." znova se je namrščil ob misli na to, kakšen drek mora piti tam, če želi svoje sovraštvo do sveta vsaj malce utopiti. benetke so bile toliko lepše. najraje bi ostal veliko dlje, a hotel se je vrniti v milano, še preden njegovi bratje in sestre odrinejo proti neaplju za poroko najstarejše gonzage s tistim špancem. še vedno je premišljeval, če bi morda vljudno odklonil povabilo, a vedel je, da bi taka stvar lahko sprožila vojno med državama, kar bi njegovega očeta kar pretirano razburilo. "in ti si vedno dobrodošel v milanu.." je prikimal v odgovor. "seveda pa to tudi sam veš." nekoliko se je nasmejal, veliko bolj iskreno, kot se je smejal ponavadi; pravih prijateljev nikdar ni imel in gasparo je bil najboljši približek, zato mu je bilo v fantovi družbi zmeraj prijetno. resda je bil veliko mlajši od njega, a delila sta določene karakteristike, ki jih je bilo v drugih težko najti. spadala sta drug ob drugega, sploh ni dvomil v to, bila sta odlična kompanjona in bila bi odlična kralja. "stari gonzaga," je prhnil v svoj kozarec, preden je naredil nov požirek. "gonzaga se na svojo smrt pripravlja že zadnjih dvajset let. po mojem še ne bo kmalu odšel," je kratko pojasnil. ko je bil zgolj otrok je gonzaga želel njega zaobljubiti neki svoji hčeri, morda prav tej, ki se je imela namen poročiti sedaj. njegov oče je stvar prekinil, preden je postala resna, ker je takrat verjel, da bo več profitiral s politično navezo s francijo. najbrž je imel prav. "nekdo bi staremu moral prerezati vrat," je diskretno nadaljeval. "ti, mogoče. na tistem velikem poročnem slavju s španci. če se ga imaš namen udeležiti, seveda," je kratko skomignil z rameni. "je torej lepa?" je povzdignil obrvi, ko mu je povedal o svoji zaročenki. "si jo spoznal?"
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
leonardo sforza
avatar
reputation : 15
hometown : milano
character age : 24

ObjavljaNaslov sporočila: Re: hall [lorenzo castani, gasparo fonte]   18/6/2013, 04:10


tag; lorenzo
note; asdfghjkl :3


» brat, « se je odzval na njegove zbadljive besede, a se še vedno obrnil proti njemu v tonu in z besedo, ki je pravemu bratu nikoli ni izrekel. vsaj ne v ljubečem tonu, ampak v tonu kateri je nosil vso razočaranje sveta, da se mu po žilah pretaka taista kri, kot se njunemu očetu, kralju samemu. » dobre bitke ne moreš biti utrujen in nepripravljen. vzemi to kot moj skrivni recept do beneškega zmagoslavja na bojnih poljih, « mu je zaključil s svojim mnenje in se mu na široko nasmehnil. saj je vedel da ne dvomi v njegove sposobnosti, ko je že sam po sebi lahko videl koliko je bil zmožen in koliko je vlagal v boj, zaradi katerega je doma v očeh sester bil videti kot največja pošast. ne da ga je to ganilo,a bila je velika cena prenašati ne sprejemanje s strani lastne krvi. toda dekleta so bila preveč zatopljena v svoj svet, bojev niso razumela, ter tako tudi ni mogel valiti vse krivde na njo, da ni razumela kaj je počel za njeno blaginjo in blaginjo njene državice. na koncu pa je bilo videti kakor da so le redki pametni posamezniki razumeli, da nekdo mora prevzeti tudi to resnobno in trdno delo, ter ubijati ljudi in strašiti konje. da so kar samo poteptali pod seboj svoje jahače. ni bilo vse čistunsko in sveto v tem svetu in prav zato je bil bog zanj utopija in nesmisel, ker če bi obstajal, potem z lorenzom ne bi igrala samega hudiča v vsej tej ljudem zapisani zgodbi. bila bi kot cato, ki se je obotavljal naokoli, naskakoval ženska telesa, zapijal družinsko premoženje, ter se delal strogo pametnega. kaj pa je naredil za benetke ? nič dobrega. in nikoli ne bo, sam je priča temu. » moralo bi biti. je kaj narobe ? « mu je njegovo razmišljanje ostalo odveč in se je s pogledom preusmeril na kozarec, ki ga je držal lorenzo v svojih rokah, kajti z njegovim ni bilo čisto nič narobe, ter je lahko le upal da se ni kakšen služabnik odločil ponagajati gostu, kajti bil je lahko kaj kmalu ob službo do konca svojih peklenskih dni. » potem takem pošljem že ob jutru v tvojo palačo svojo slugo in zajeten kup sodov, da bodo še tam spoznali kaj pomeni živeti bogatinsko in uživaško življenje ob dobrem kozarcu te omamne tekočine. obljubim. « ni mu bilo težko in ni mu bilo žal. lorezno je bil zanj brat bolj kot njegov sam brat, ter če je z njim delil željo po prevladi na svetu in dežele, potem je lahko delil tudi sode finega italijanskega domačega vina iz najboljših grozdov. » milano. moram se kmalu oglasiti, da – « se je zasanjano njegov glas slišal v prostoru.
» mogoče, « se je strinjal z njegovimi besedami o staremu kralju neapelja. » mogoče pa je to leto tisto usodno zanj, kakor z veliko željo sam upam. « skomignil je z rameni in v njegovem glasu ni bilo niti hladu več slišati, ko je tako govoril o smrti, kakor da je njen poglavar bil on sam, kakor da je sam odločal o usodi živih bitji, ter ne prekleti bog v katerega so vsi verjeli, neumneži. » rezanje njegovega vratu nisem imel v namenu, mi pa ne bi bilo težko opraviti dela, ki ga je tisti tam zgoraj očitno pozabil, ko bi moral starega že zdavnaj vzeti k sebi. toda naj živi vsaj toliko, da bo uvidel komu prodaja svojo hčerko, « je dejal in se ob vsemu skupaj glasno zasmejal. staremu so bili zagotovo šteti dnevi. lorenzo pa se je lahko veselil nove politične pridobitve, ki jo je pridobil skupaj z njim pri tej poroki, ki je bila še v teku. » dovolj da zakon z njo ne bo smrtna obsodba, ampak bo imel veliko število ugodnosti tudi bolj privatne narave, « mu je odgovoril in ponovno nagnil k svojim ustnicam rob kozarca. » pred dnevi. bil sem na obisku, ter poskrbel da sem še uradno zaprosil za njeno roko. temnolaska, čudovite oči, ter polne ustnice. lepotica, « se je spravil k odgovoru in pogled sedaj umaknil k lorenzu. » mogoče jo spoznaš na slavju, veš ? « mu je še hitro dodal na vse skupaj.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: Re: hall [lorenzo castani, gasparo fonte]   18/6/2013, 22:33

tag, gasparo fonte pinky

"seveda," se je na koncu le vdal gasparovim besedam, čeprav se morda ni popolnoma strinjal z njimi. v bitki so morali biti vojaki krvoločni, potrebni popolnega uničenja, da so lahko kasneje povsem raztrgali svoje nasprotnike. to pa je bilo težko doseči, če so vsi po vrsti spali kot princeske in se nažirali z najboljšo hrano in najčistejšim vinom. vojna je bila nekaj drugega. vojaki.. so morali biti željni uničenja. "odličen prijatelj si, to ti bo povrnjeno," se je zadovoljno nasmejal, ko je kupico znova dvignil k ustnicam in izpil požirek okusnega vina. poslal mu bo kaj, česar so imeli v izobilju v milanu, nekaj dobrega, nekaj slastnega, nekaj, da povrne to, kar mu je gasparo pravkar obljubil. da, lahko je bil še tako dober moški, pa mu bog in te bedne ideje ne bodo povrnili ničesar. mu pa lahko povrne on, ker sta oba bogata prasca, ki veselo živita na veliki nogi. tega jima ni podaril bog, kajti prav gotovo bog ne bi podaril tako velikega daru dvema tako slabima osebkoma. "torej pijva na to!" se je iztegnil po mizi in se z roko oprijel vrča z vinom ter si ga natočil v kupico, kajti njegova je bila že prazna; nato je iztegnil roko in tudi gasparovo kupico dotočil do samega vrha in končno vrč odložil na sredino mize, kjer ga je prej tudi pobral. "na smrt starega gonzage," je privzdignil dlan, v kateri je držal svoj kozarec in se nasmehnil svojemu prijatelju. prav nič ju ni bilo sram, da sta starcu želela smrti; tako je moralo biti in prej, kot je starega pobralo, prej bo teren bolj pripravljen na njiju. nihče ni potreboval tega starca; njegove trupe so ga spoštovale in morebiti bi jih lahko pripravil do korakov, ki jih sicer, po njegovi smrti, nikoli ne bi upali tvegati. gasparo je imel sicer zdaj z njim zavezništvo - lorezno, med tem, od neaplja ni mogel dobiti ničesar. "prijatelj, kakor želiš sam. spletel si si dobro zavezništvo," je prikimal, ob tem pa mimogrede pomislil na svojo ženo, ki mu zadnje čase ni kaj dobro služila, je pa bilo res, da je bilo na njihovem mestu prijateljevanje s francijo ključnega pomena, če niso hoteli dobiti napada iz prve fronte. ne, ni si mogel privoščiti nikakršne.. nesreče. "ha," se je glasno namuznil, ko mu je gasparo pritrdil, kar je tako ali tako pričakoval. vzel bo lepo in premožno žensko, ki mu je ne bo nikakršna težava polagati. kako popolno je bilo to za njegovega dragega prijatelja? privoščil mu je. "najbrž," je prikimal, ko mu je gasparo namignil, da bo njegovo bodočo ženo spoznal na slavju. samo upal je lahko, da mu jo bo predstavil, še preden bo pričel s kakšnimi neprimernimi opazkami, ne da bi se zavedal, da pravzaprav pripada njegovemu prijatelju. "poslušaj, gasparo," je v trenutku preklopil na drugo temo, ko se je spomnil, da je to pravzaprav pomembno, če nezaradi drugega, pa preprosto zato, ker bo njega osebno zabavalo. "ko sem prišel v mesto, se je zgodil incident, ki mu je bila priča tvoja sestra, gospodična cornelia.." je pazljivo načel, saj je vedel, da je bila gasparu pri srcu. saj nista veliko govorila o tem, a ko sta, se je v njegovih očeh zarisala posebna mehkoba. "bojim se, da sem ji utegnil dati misliti, da sem.. nečasten moški, nevreden spoštovanja, in to bi rad popravil." premolknil je, znova v roke vzel svojo kupico, izpil je požirek. "rad imam vašo družino in z nikomer si ne želim slabih odnosov. misliš, da bi lahko prepričal gospodično, da se enkrat tekom mojega obiska znova sreča z mano?"
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
leonardo sforza
avatar
reputation : 15
hometown : milano
character age : 24

ObjavljaNaslov sporočila: Re: hall [lorenzo castani, gasparo fonte]   26/6/2013, 04:08


tag; lorenzo
note; asdfghjkl :3


če je že imel enega iskrenega in redkega prijatelja, ki se je lahko kosal s tistim kar je bil on sam v tem svetu, kjer so vsi lahkomiselno verjeli v vatikan in v papeško državo, potem je moral biti odličen in to osebo ohraniti v svojem življenju in z njo kovati svoje vojaške načrte. redkokdaj je kdo zmogel sam in lorenzo mu je v vseh pogledih ugajal kot moška družba, kot prijateljska družba, da mu je bil najmanjši problem poslati nekaj sodov sladkega vina in se z njim bojevati proti ostalim. veliko težje bi to udejanil, če bi moral poslati papežu ne da bi mu vrgel nekaj tovrstnih opazk, da naj mu sam bog prinese sladko vino, ter dokaže s tem da res obstaja. vse zgodba o bogu in papežu je njemu pomenila toliko kot zgodba, ki jo je njegova mama še danes pripovedovala mlajšim generacijam, da bi jih ohranila pridne, o duhovih in bavbavih. sam ni bil priden, ljudje so mu bile priče, da je bil okruten in krvoločen in robat moški, a še ni videl duha niti enega od tistih, ki jih je ubil in niti katerega drugega, ki bi mu pisal kazen. kazen mu je lahko pisala samo še vojna. ne pa prazne besede o nekom, ki ga še nihče ni videl, a so vsi verjeli vanj. toda ne on in definitivno ne lorezno. bila sta veliko bolj racionalna, a vse prej kot popolna. vendar s tistim kar sta bila, sta dosegala veliko, ter po popolnosti niti nista stremela, oziroma vsaj on ni, ker ni imel potrebe po tem. dobro se mu je godilo. zavezništvo z neapljem je to vse utrdil, čeprav je bila poroka z artemis velika cena, da jo je moral prenašati in svetu podati oznako, da je njegova žena. toda koristilo bi mu, če bi rodila otroka, da bi sam poskrbel za prvega vnuka in gradil za svojo vladavino trdno kraljestvo še naprej. gledajoč tudi z druge strani, bo imel v vsaki sili poznega potovanja in vrnitve domov priskrbljeno vsaj njeno golo telo v svoji postelji, ter ne bo belil si glave z iskanjem kakšne ljubimke po kraljestvu, čeprav je bilo tudi to precej radoživo in zanimivo opravilo. » naj pride kmalu, « se je pridružil njegovi zdravici in zloben nasmešek je zaplesal na njegovih, od vina, vlažnih ustnicah. konec jezika se je prikradel na rahlo ven in obliznil je nekaj kapljic, ki so ostale na njih in kupico spustil na mizo poleg sebe, da se je vnovič lahko zazrl v lorenza nasproti njega. » oče ga je spletel. sam sem ga samo uresničil, ko sem sprejel njegovo dobro voljo in zaprosil dekle. « kdo je sklenil dogovor je bilo resnično najmanj važno. najbolj važno je bilo to da je obstajal in da se bo na dan njegove poroke še zadnjič usidral v dejanje in ne bodo ostale zgolj prazne besede dveh starcev, ki sta silila po enakem. drug drugemu prevzeti nadvlado in širiti svoje ozemlje, a je njegov oče in kraljestvo benetk bilo v veliki premoči, vsaj v igri z neapljem, ki zares niso bili hudi nasprotniki, oziroma za zdaj še zavezniki.
tema se je spremenila in v kupico si je vnovič dolil novih kapljic vina v pričakovanju njegovih besed. predvideval je mnogo drugih možnih stavkov, ki bi jih lahko izustil, a so ga slednji presenetile, vendar ne prestrašili. samo vedno se je posebno zdrznil, ko je nekdo omenil njegovo sestro, ker jo je držal pod budnim očesom, a se ni bal da bi ji bil lorenzo lahko kaj storil. mogoče, če bi bila sestra koga drugega, a po njegovi družini zares ne bi dvigoval svojih prstov, vsaj tako je predvideval. » mar nisi nečasten moški in nevreden spoštovanja, ko se tiče žensk ? « ga je neresno zbodel in obdržal neko resno sled na svojem izrazu, a se čez nekaj trenutkov zasmejal in zamahnil z roko. » govoril bom z njo. cornelia je posebne vrste dekleta, precej nedolžna, ter na žalost obsojena na brata, ki jo ima zares rad in jo je tako obvaroval pred določenimi deli zunanjega sveta in je ohranila neke svoje prisvojene vrednote o življenju, « je dejal v njeno bran in se odkašljal, da bi se znebil tiste mehkobe v svojem postavljanju naokoli, ko se je tema ustavila na njegovi sestri. » upam, da te ni resno užalila, « mu je vseeno uspelo v normalnem tonu nadaljevati in pogledati proti staremu prijatelju. » smem vprašati, čemu tako groznemu je bila moja sestra priča ? «


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: Re: hall [lorenzo castani, gasparo fonte]   7/7/2013, 04:58

tag, gasparo fonte pinky

»vzoren sin,« se je nasmehnil in povzdignil kozarec ob misli nase in na svoje domenjene zakone. Oh, ljubezen mu je pomenila tako malo, kot je zasanjanim deklicam pomenila vojaška oprema in z lahkoto je oženil kogarkoli, ki so mu ga takrat potisnili pod nos, dokler ni bila grda kot sam satan. Nobena od njegovih dveh ni bila, pa tudi ostale ponujene so bile ljubke, večinokrat vsaj. Ena ali dve sta bili naravnost odurni, a te je tudi njegov oče odslovil, ker najbrž ni hotel mongoloidnih ali iz srca odvratnih vnukov. Zdaj so bili njegovi otroci simpatični, njegova žena lepa, vladavina castanijev pa zavarovana. Prav nič mu ni manjkalo; kakor, to je vedel, tudi gasparu nič ne bo. Ob prijateljevih besedah se je zdaj na glas zasmejal; gasparo ga je tako dobro poznal in predobro je vedel, kaj da sme reči ravno karkoli, pa ga niti za trenutek ne bo zmotil; ne, še več, ob njegovih besedah je lorenzo iskreno užival. »predobro me poznaš, prijatelj,« je nazadnje dejal, ko je znova segel po vinu in ko je naredil požirek, je svoj pogled znova uprl v njegovega. »toda tvoja sestrica ni ravno katerakoli ženska,« je počasi nadaljeval, kajti vsekakor ni hotel izzveneti, kakor da se zanima zanjo. Morda gaspara to ne bi močno ganilo, a vsekakor je vedel, da za svojo sestro ne bi želel tako nečastnega ljubimca, kot je bil on sam. sploh pa je bilo dekle staro, kaj, sedemnajst, morda? Vsekakor je bila premlada, da bi si jo sploh drznil ogledovati. Čeprav si jo, popolnoma iskreno povedano, je. »tvoja sestra je fontejeva in ker si mi ti pomemben, kakor mi je pomembna družina, mi je enako pomembna tudi ona.« morda niso bili povezani po krvi, toda fonteji in castaniji so imeli med seboj pomembno vez, veliko prepomembno, da bi jo prelomilo nekaj tako banalnega kot jeza male svetlolase sestrice. Bosta že uredila, v to sploh ni dvomil; in vedel je, da je to tudi v interesu njegovega sogovornika. Nesloge, kakršnekoli že, med njunima družinama enostavno ni smelo biti. Bili so skorajda naravni zavezniki; in kot taki so morali skrbeti drug za drugega, pa četudi je šlo samo za jokave zamere deklic, ki še niso dorasle v prave žene – kakor je bila njegova sestra cornelia. »seveda,« je odločeno prikimal. »prav je, da je tako. Zares je posebne vrste dekle in žal bi mi bilo, če bi bila name jezna preprosto zato, ker živimo v različnih svetovih.« ni pa razumel – tega iskreno ne – kako je lahko tako močno ljubila svojega brata, njega pa prezirala. Še nikdar v življenju ni spoznal človeka, s katerim bi si bil bolj podoben, kot si je bil prav z gasparom, in vendar.. in vendar so bile očitno zgolj družinske vezi tiste, ki so povezovali ta nenavadna sorodnika. »ah, ne, seveda ne,« je takoj zmajal z glavo in nemudoma zatem še zamahnil z roko, da bi utrdil odločnost svojih besed. Ni ga užalila, ne, prej ga je zabavala. Pa tudi nekoliko spravljala ob živce – dokler mu seveda ni izdala svojega imena. »prej se bojim, da sem jaz njo,« je nato priznal, kajti zares se je do nje obnašal kot do kakšne podložnice, ki ne ve, kje je njeno mesto. »ah..« je počasi pričel, ko se je njegov sogovornik pozanimal, kaj je utegnila njegova sestra videti. »konje smo pustili na trgu, pa se je nek mulec smukal okrog njih, zato sem ga usekal.« za trenutek je pomolčal; morda pa je šel takrat nekoliko predaleč. »tako preprosto delamo v milanu in žal mi je, če sem s tem kršil moralni kodeks benetk..« skomignil je z rameni in se zdaj zazrl v svoj kozarec.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content

ObjavljaNaslov sporočila: Re: hall [lorenzo castani, gasparo fonte]   

Nazaj na vrh Go down
 

hall [lorenzo castani, gasparo fonte]

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
odi et amo :: odi et amo's archives :: archives :: roleplay conversations-