odi et amo je slovenski rapidfire rpg forum brez word counta in brez cenzure. dogajanje je postavljeno v renesančno italijo in se centrira na šestih velikih družinah. trenutno na forum sprejemamo samo canon like. za morebitno pomoč in vprašanja se obrnite na administratorko rose.




januar 1520, 10 - 17°C


 
KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava


dobrodošli na odi et amo! piše se leto 1520. mestne države so razdrobljene med seboj, še vedno pod idejnim vodstvom svetega rimskega prestola in papeža leona X. sklepajo in razdirajo se politične naveze, več stoletne zamere obljubljajo nove vojne in v vsem tem kaosu vztrajno cveti italijanska renesansa. življenje še nikoli ni bilo tako sočno.















none as of yet





osnovna ideja foruma odi et amo je nastala v sodelovanju z almo in klavdijo. forumska grafika, skin, zasnova, pravila in canon lista so delo rose. posebna zahvala gre reckless iz ptb, brez katere bi kode tega foruma zares zgledale porazno. tisočkrat hvala!




Share | .
 

 corridor [lorenzo castani, cornelia fonte]

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: corridor [lorenzo castani, cornelia fonte]   18/6/2013, 22:07

tag, cornelia fonte pinky

stal je pred enim izmed nagravžno grotesknih kipov bivših vladarjev, ki so segali po celotnem hodniku, od enega konca do drugega. slehernega med vladarsko vrsto fontejev so upodobili tukaj in le en kip menda ni dočakal te velike časti, ker ga je menda njegova vdova po njegovi smrti tako strastno objemala, da je padel na tla in se zlomil, pa ga še zdaj niso popravili. ali vsaj tako je slišal. kdo bi si mislil, da so si fonteji v tem času še našli dobre kiparje. tradicija, najbrž; v milanu ni pomnil, da bi imeli en sam kip. ne, najbrž res ne, vse tiste temne stene so krasile slike, na katerih so vsi v njegovi družini vedno izgledali veliko bolj grozoviti, kakor da bi hoteli umetniki na platno naslikati njihovo notranjost in ne njihove zunanjosti, ki je bila, roko na srce, precej privlačna. roke je imel sklenjene na hrbtu, po včerajšnjim srečanjem z drugo sestro fonte je lahko samo čakal, katero bo ujel prej - toda druga sestra fonte v njem ni vzbujala večjega zanimanja. hotel bi jo položiti, to že, a razen tega je delovala precej neprijetna, precej.. precej preveč visoka gospa. gospa cornelia, po drugi strani.. gaspara je v enem od pogovorov zaprosil, če bi jo lahko videl, ker bi jo želel pobliže spoznati. razložil mu je vse do potankosti; o tem, kako sta se znašla v neprijetni situaciji in kako bi želel vtis popraviti. in vse to je bilo res; zamolčal mu je edinole to, da bi ji rad spodnesel tla pod nogami samo zato, da bo kasneje zanjo pristanek toliko trši. eden izmed služabnikov se je kmalu ustavil ob njem in ga izredno spoštljivo povprašal, če mu sme s čim postreči. pogled je umaknil od kipa in se srečal s fantovimi očmi, gotovo ni bil starejši od njegove najstarejše hčere. za trenutek je kolebal, najraje bi kupico vina, a sam bog, če je zares obstajal, je vedel, kako zgroženo bi ga lahko gledala gospa cornelia, češ da je nespoštljiv, da popiva v njeni prisotnosti. zato je na koncu koncev odkimal in se fantu bežno nasmehnil, preden mu je znova obrnil hrbet in se srečal z očmi kipa. nekaj je bilo na njem, da se je počutil, kakor da bi mu moral zreti v oči, gotovo je bil moški, ki mu je ob vznožju na tablici pisalo giuliano fonte, velik mož. ali norec. morda oboje. potem se je pričel dolgočasiti in počasi se je premaknil proti naslednjemu kipu v liniji, da bi si ogledal še tega, a je s kotičkom očesa lahko opazil gospodično fonte v spremljavi njenih dveh spletičen in temu primerno se je s celotnim telesom v pričakovanju obrnil k njim. "gospa cornelia," je spregovoril, ko so se mu približale, "kako lepo vas je zopet videti." ujel je njeno dlan in na hrbtno stran pritisnil nežen poljub, še preden bi se mu utegnila izmakniti.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
leandra de medici
avatar
reputation : 19
hometown : rome
character age : 22

ObjavljaNaslov sporočila: Re: corridor [lorenzo castani, cornelia fonte]   19/6/2013, 00:14

this post is for amazingly charming lorenzo i've got no idea how many words is in this post, i'm listening to nothing atm and shalalalala everybody is happy, shalalala... not P:

lahko bi pričakovala, da bo naredil ravno to, česar je upala, da si ne bo drznil narediti. prositi njenega dragega je bilo verjeno še bolj podlo, kot celotni incident, ki mu je bila priča in prav ta gospod, prav ta gasparov prijatelj je v njenih očeh padal še bolj krepko proti dnu, čeprav si je morda mislil drugače, ali pa tudi ne. a bilo je vseeno in bilo je že storjeno, poskusil je nekaj takšnega in lahko je bil prepričan, da se cornelia bratovi prošnji ustregla. bil je edini, za katerega bi lahko trdila, da bo jo prepričal v ponovno snidenje s tem... kako mu je že pravila? idiotom. in četudi ni minil en dan, se je še zmeraj upal zopet zaprositi da jo vidi. prav zanimalo jo je, kaj hoče s tem doseči, kajti njene naklonjenosti - no, za njeno naklonjenost bo moral garati še več kot nekaj mesecev, morda celo let. ni bila ena izmed tistih, ki je na veliko odpuščala in si slepo trdila, da so se ljudje iz pretekle situacije nekaj naučili. še posebej pa že čez nekaj pičlih ur. vedela je, da tisti, ki bi jim bilo resnično žal, nikoli do takšne situacije sploh ne bi prišli. in četudi je pričakovala vse prej kakor kakšno izmed lepih snidenj, se s tem, da bo zopet morala videti njegov zaigrani karakter ni morala sprijazniti. ji je res mogel skakati po živcih in ji greniti življenje? lahko bi jo le, saj veste, pustil pri miru in si mislil svoje. tako zelo si je želela, da bi to resnično naredil. in morda bi, morda, v daljni prihodnosti, s svojo nevsiljivostjo potem res bila pripravljena nekomu, kot je bil on pogledati skozi prste. toda zdaj... ne, ni bilo mogoče. nikoli več. resnično nikoli.

z nekoliko bolj počasnimi koraki se je tako želela napotiti proti hodnikih, kjer naj bi jo gospod pričakoval že pred nekaj minutami, vsaj takšno informacijo je dobila od služabnika, njeno oko pa je ošvrknilo uro. hm, bil je zgoden. ponavadi so bile dame tiste, ki so jih pustili čakati. a če je mislil, da je imela namen igrati igro naravnost obratno, se je motil. nikakršnega namena ni imela zamuditi - a z njim ni želela imeti opravka več kot za nekaj sekund. “regina,” je nekoliko razdraženo nagovorila eno izmed svojih spletičen in nekoliko zavzdihnila. želela si je, da bi bila njena glavna spletična sedaj tukaj, a kaj ko je bila na obisku pri ... no, rekla je sorodnikih, ali nekaj podobnega. tako zelo jo je pogrešala in dame, ki so jo spremljale so bile.. no, nič posebnega, čeprav bi bila izjemno nesramna, če bi rekla, da so bile nesposobne. “prinesi mi tisto ogrinjalo, čas je, da se odpravimo,” je uspela pomiriti njeno nejevoljo, katere izvor je tako ali tako že vedela in v spremstvu stopila ven iz svoje sobane. oh, kako zelo si je želela, da bi ga lahko porinila v kakšen vodnjak, ali pa kaj podobnega. saj ga nihče tako ali tako ne bi pogrešal. z izjemo njenega brata in verjetno je bil le on tista ovira, da kaj takšnega tudi ni dejansko prakticirala. takšnih misli je na njen obraz padel nasmeh, in komaj se je zadarževala, da ni prasnila v smeh, ko ga je zagledala tam, čakajočega in zatopljenega v kipe njenih prednikov - že misel na to, ona nekoga po nesreči kam spodnesti, je bila smešna. a se je uspela zadržati, tako kot vedno, ter nato poskušala prezreti njegovo naslednje dejanje. “pozdravljeni, lord lorenzo,” mu je prizanesla z uradnim pozdravom “želim si, da bi lahko za vas rekla enako,” čisto nič si ni želela olepševati stvari zanj, ko je kolikor hitro je le lahko odmaknila roko k sebi  ter na to, še preden bi lahko rekel karkoli drugega, nadaljevala “naslednjič vas prosim, če me želite videti, se boste morali najaviti sami,” njen glas je bil miren in za trenutek se je zdelo, kot da je bila znotraj njihove palače zima, in ne poletje “in ne izkoriščati posrednika, ki nama je skupen.”
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: Re: corridor [lorenzo castani, cornelia fonte]   19/6/2013, 01:26

tag, cornelia fonte pinky

prizanesljivo je pokimal in pogled mu je ušel po tleh; dobro, to je pričakoval, to si je nemara, vsaj kot je ona verjela, tudi zaslužil. vedel je, da ne bo tako enostavno, a po drugi strani ga je ravno to vleklo naprej. če bi bila enostavna, bi zanimanje zanjo izgubil še isti dan, ko sta se prvič srečala, še isti trenutek, če je bil iskren. bilo je dobro - da je bila, kakršna je bila. takšna je bila toliko slajša. "če bi se najavil sam, gospa," je dejal z mehkim glasom, nekoliko norčavim tonom, predvsem pa precej iskrenim, "bi me odslovili, še preden bi vas imel priložnost prepričati v nasprotno. to veva oba." ni ji imel namena dati manevrskega prostora za vljudnosti, čeprav iskreno ni vedel niti, če bi, ker je bila naučena prijaznosti, zavrnila njegove zadnje besede. ni ji bil pri srcu, imela ga je za močnega moškega, ki je svojo silo izrabljal, razumel je lahko sliko, ki si jo je ustvarila o njem, ni ji imel namena oporekati. res je bil takšen; hotel jo je prepričati zgolj v to, da obstaja še druga plat, v kateri si ga lahko ogleda, da obstaja plat, ko jo bo spoznala in vzljubila kljub vsem svojim zadržkom in predsodkom. plat, ki jo bo vzljubila, ker si ne bo znala pomagati v nasprotno. ni bilo tako težko. mnoge mogočnejše ljudi je obrnil okrog prsta, tudi to deklico bo. "vaš brat me pozna veliko bolje, kot me poznate vi," je nadaljeval počasi, stopil korak na stran, med tem pa se s pogledom ni odmaknil od njenih oči. "in nikoli, nikoli vam ne bi storil žalega," je nadaljeval. "prosim vas zgolj, da toliko zaupate v njegovo presojo, in da mi naklonite delček svojega časa, da vam dokažem, da le nisem tako prezira vreden, kot se vam zdim sedaj." na obraz je nadel mehak nasmešek in ji ponudil komolec, da bi se ga oprijela tačas, ko se sprehajata po hodniku. ni ji imel namena storiti žalega, vsekakor ne. ni ji imel namena storiti žalega; še dolgo, dolgo ne. videla bo, kako lahko izdaja boli veliko bolj kot karkoli, kar bi utegnil narediti kakšnemu izmed njenih podložnikov; takrat bo razumela, s kom si je vzela opravka, ko je sklenila, da ga bo v javnosti karala za njegova dejanja. takšna.. ženska. ha. "narediva torej kompromis," je dejal, ko sta stopila mimo prvega kipa njenih prednikov, spletične pa so jima v razmaku nekaj korakov sledile. "govorila bova o tem, kar vas zanima, lahko pa tudi sploh ne govoriva. lahko vi ne govorite ali lahko molčim jaz," je nadaljeval, precej prepričan, da bo ta slednja izmed opcij njena najljubša, "in po.. petnajst minutah ste me rešeni. ali je to preveč?" gotovo ne. ponudba je bila precej mikavna, mar ne?
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
leandra de medici
avatar
reputation : 19
hometown : rome
character age : 22

ObjavljaNaslov sporočila: Re: corridor [lorenzo castani, cornelia fonte]   8/7/2013, 13:46

this post is for amazingly charming lorenzo i've got no idea how many words is in this post, i'm listening to nothing atm and this is so lame i'm out of shape ): im sorry!

"to pa je tudi tisto, kar vam želim poudariti." je brezobzirno pripomnila na to, da bi ga najverjetneje zavrnila, če bi se ji najavil sam, s svojim pogledom še zmeraj usmerjenim v kip enega izmed svojih daljnih preminulih sorodnikov. svoj plašč je potisnila v roke ene izmed svojih spletičen, katere oči so bile napolnjene z manjšim strahom, ter ji z kratkim gibom nakazala, da naj to stvar odnese nazaj v njene sobane, nato pa stopila v smeri proč od tiste, v kateri je bila prišla, "ne mislim zanikati, da bi vas najverjetneje prosila, da se odpravite domov," ni mu imela namena laskati ali govoriti vljudnih laži tistih dvornih dam, ki so bile veliko bolj uglajene kot ona. vedela je, da hodi po tankem ledu, toda vedela je tudi to, da si človek poleg nje to zasluži bolj, kot kdorkoli drug ki ga je poznala. "ampak gasparo, no. lahko ste srečni, da ste prijatelj mojega brata," vedela je, da če bi bil na njegovi poziciji kdorkoli drug, bi mu bil s strani brata prerezan goltanec. in čeprav je bila misel na to nekoliko strašljiva, je vedela, da je bil tega sposoben prav ta isti brat, katerega je tako zelo ljubila. vendar ni imela namena zanikati tega, da je bil. vedela je, zakaj to počne. vedela je, da ga skrbi prav za dobro njegove družine, nje same. in vedela je, da jo bo postavil na vrh lestvice najpomembnejših, če bi bilo to potrebno. a tega ni imela namen izrabljati, niti si tega ni želela izrabiti enkrat samkrat. bila je le preprosta misel, misel o tem, kako zelo izjemno družino je imela, kako zelo vdanega brata je imela, kako zelo uglajeno sestro je imela, in vse skupaj se je zdelo nadpopolno, čeprav je bilo vse prej kot to.

"moj brat vas resnično pozna veliko bolje, kakor jaz," je nakratko pokimala v odobravanje njegovih besed, svoj pogled pa je iz hodnika počasi popeljala do njegovega, na ustnice pa se ji je naslikala čista ironija "a še zmeraj sem prav tisto dekle, ki je jezikalo plemiču na mestni posesti. še zmeraj sem tisto dekle, do katerega ste si drznili biti nespoštljivi," imate le smolo, da se pišem fonte, kratko je zavzdihnila, a napetost v njenem pogledu je počasi izginjala "in jaz sem tista, ki bo odločila, koliko žalega mi želite storiti," nekoliko je zmajala z glavo "in nikoli ne bom rekla, da ne zaupam svojemu bratu," je z žametnim glasom počasi nadaljevala "če mu ne bi, me danes ne bi bilo tukaj. vendar ne zaupam vam. zato vas prosim, da mi naredite uslugo," za trenutek se je ustavila, v njenem glasu pa ni bilo začutiti nobene mehkobe več, katere krivec je bila misel na njenega najstarejšega brata "in me po današnjem dnevu pustite pri miru," zadnje besede niso olepševale. niso bile prijazne, a bile so dovolj vljudne in bila je iskrena prošnja, za katero je želela, da ji je bila uresničena. vsaj toliko pa ji je res bil dolžan. počasi je povzdignila eno izmed svojih obrvi, ko je omenil kompromis. ali je tale tip pred njo sploh vedel pomen te besede? resnično ni verjela, da ga, vsaj sodeč po njegovem predlogu in zdelo se je, kot da so bile podane opcije nekakšna igrica za oba. "pet minut." je naposled, po nekajminutni tišini dejala z kolikor moči v glasu je je bila premogla "imate pet minut, da me očarate z vašim govoričenjem." na ustnice se je naslikal kratek namešek, čeprav si je v mislih želela, da bi teh petkrat šestdesetih sekundah počela kaj drugega, kot poslušala še več laži objetih z njegovim glasom. resnično ga ni prenesla. in ni ji bilo jasno, zakaj je bil tako zelo zaskrbljen o tem, kaj si ona misli o njem. sodeč po gasparovem govoru in o tem, da sta si bila podobna, bi sklepala, da mu je bilo za njeno mnenje bolj ali manj čisto vseeno. kaj je bil torej njegov namen?
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: Re: corridor [lorenzo castani, cornelia fonte]   10/7/2013, 07:46

tag, cornelia fonte pinky

S pristnim nasmeškom je pihnil skozi nos, ko mu je priznala, kar sta vedela oba. O ne, gospodična cornelia ni imela nobenih zadržkov, pogumno mu je bila pripravljena povedati, kar mu gre, in v tem spektru jo je, čeprav je takšno obnašanje sovražil – najbolj pri tisti prekleti medicijevi ženski – je svetlolaska pri njem prislužila nenavadno spoštovanje. Morda zato, ker se ni delala moškemu enakovredne, zaradi česar si je prav ta naziv najbrž hitreje prislužila. Morda, ker je bila ženstvena in mlada in kar pretirano ljubka s svojo jezno šobico, ker si je takole drznil napovedati svoj obisk brez njenega privoljenja in ker se ni imel nikakršnega namena opravičevati za svoja dejanja. Da, nekaj ljubkega in otroškega je bilo na njej, nekaj sladkega, kar bi bilo naravnost.. nepopisno opazovati goreti. Ni se zares še zavedal, zares ne, da bi lahko temu trdoživemu dekliču nekoč izrecno škodil. Ni razumel, da ni bila samo nekdo, s komer se igra besedne igre. Ni razumel.. da je bila premlada, da bi mu lahko sledila. Morda še sam ni razumel, kako daleč je pripravljen iti, da dokaže, da lahko dobi sleherno stvar, ki si jo njegovo srce poželi. Zadovoljno je prikimal, ko mu je povedala, da ima srečo, da je gasparov prijatelj. S tem se je brez težav strinjal, istočasno pa je bil prepričan, da ona ne misli na bonitete, ki jih ima v mislih on sam. govoričenje s temle dekličem je bilo njegovo osebno kratkočasenje; srečo, da je gasparov prijatelj, je imel zato, ker mu je to prineslo vojaško zavezništvo, o katerem bi sicer lahko samo sanjal, in morebitno.. večno protekcijo. Tega ona ni bila sposobna razumeti, četudi se je trudila. Ženske niso bile za na bojno polje; in ker ga nikoli niso okusile, niso razumele njegovega pomena. Vojna je bila del življenja; zmaga v njej pa je bil bistven del preživetja. »to je res,« je brez sramu prikimal njenim besedam. Bil je nespoštljiv do nje, ker ni poznal njenega priimka in ker je jezikala. Njegov odnos do nje je bil sporen. »in žal mi je za to nespoštljivost,« je nekoliko sklonil glavo, preden se je znova srečal z njenimi očmi. Da, morda je ravnal narobe. Bil je pripravljen priznati; a to je bilo tudi edino, za kar se je bil pripravljen opravičiti. Dogodek, zaradi katerega se je gospodična iz izhodišča vmešala v situacijo, pa mu, po drugi strani, ni predstavljal nobenega sramu ali nobene napake. Storil je tako, kot bi storil tudi zdaj in kot bi storil vedno. »seveda, karkoli,« je velikodušno pokimal z glavo in se zraven nasmehnil, ko ga je poprosila za uslugo – in vendarle ni pričakoval takšnih drastičnih razsežnosti njene želje. Za nekaj trenutkov je povsem obnemel, jasno je bilo, da mu njena želja ni bila najbolj pri srcu – ker si jo je, navsezadnje, iz srca želel. Potem pa je počasi prikimal. »razumem vašo željo,« je preudarno zamrmral, pogled mu je pobegnil po tlakovanih tleh nedaleč stran. »in če je to to, kar želite..« je počasi zavzdihnil, ter se znova vrnil k njenim očem, »bom seveda tudi storil tako.« težko mu je šlo iz jezika; a več kot prepričan je bil, da se bosta z donno cornelio še srečala. Nekoč, nekje. Ni se mu bilo potrebno bati. Še bo prišla njegova priložnost. Njegove obrvi so se ob njenih novih besedah privzdignile in širok nasmešek na njegovem obrazu je skušal prikriti razočaranje, ki se je izzrcalilo v njegovih besedah. »pet minut. Prav. Gospa?« znova ji je ponudil roko, da se sprehodi z njim, kakor se spodobi. »brez skrbi. Pet minut še za castanija ni dovolj, da vas očara,« se je pošalil in ji s tem dal iz izhodišča vedeti, da ji po tem pogovoru najbrž res ne bo nič kaj bolj všeč, kot ji je bil poprej. In vendar mu je lahko zaupala. Lahko je sprejela njegovo dlan.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content

ObjavljaNaslov sporočila: Re: corridor [lorenzo castani, cornelia fonte]   

Nazaj na vrh Go down
 

corridor [lorenzo castani, cornelia fonte]

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
odi et amo :: odi et amo's archives :: archives :: roleplay conversations-