Tri dni je minilo odkar je zadnjič videla svoj dom. Odkar ga je pustila za sabo in bila primorana vzljubiti novega. Niti malo je ni spominjal na neapeljsko palačo; vatikanska je bila občutno večja in vseskozi je imela občutek manjvrednosti in nepripadnosti. Sobane so bile razkošno opremljene in z vsako je očitno prišla tudi horda služničadi, ki ji je sledila kot majhen psiček in ni čisto dobro vedela ali so takšno navodilo dobile od nadrejenih ali je bila tu pač takšna praksa.

V vsakem primeru si je zaželela nekaj samote. Nekaj minutk časa, da poteši svojo radovednost in odpre kakšna izmed ducat vrat, ki so se nahajala na hodniku, ki je med drugimi vodil tudi do njene sobane. "Samo … samo malo bi se sprehodila," je zamomljala, ko ji je ena izmed verjetno še mladoletnih deklet nameravala slediti in jo ustavila. Potrebovala je zrak. Potrebovala je čas, da se navadi, in njena, sicer čisto nič presenetljivo razkošna, soba jo je začenjala dušiti.

Ob prvi priložnosti je zavila levo in skorajda stekla po stopnicah navzgor, v upanju, da je nihče ne zaloti. In je ni. Seveda je ni, ko pa je imela za sabo toliko vaje. Doma so se s sestrami na podoben način skrivale pred služničadjo, in zopet se je počutila kot majhna deklica. Kot majhna deklica, ki se je morala skriti pred nekom, katerega koraki so že odzvanjali po marmornatih tleh. Izbrala je prva masivna vrata, ki jih je komajda odrinila, že v naslednji sekundi pa je hudo obžalovala odločitev. Popolnoma neprimerno sopenje jo je spravilo v hudo zadrego, gole noge, ki so se oklepale izklesanega telesa, ki ga ni prepoznala - česa takšnega v življenju še ni doživela. Na lica se je prikradla rdečica in podobno se je odzvala tudi gola rdečelaska, ki je v trenutku zgubila vsakršno vokalno sposobnost. On pa … on pa se je ležerno in povsem brezskrbno obrnil in v hipu se ji je zameglilo. Kaj za vraga?

leo | sorry, this is shit

Zadovoljno je porival v telo razvpite rimske kurtizane, ki mu je tako rada namenila ves svoj čas in vse svoje telo, ker je vedela, da ji bo venomer poplačal z zlatniki. Bil je zasopel, z zobmi je grizel v spodnjo ustnico, njegove dlani na njenih velikih prsih, ki jih je z največjim užitkom gnetel, med tem ko je prodiral vanjo. Potem se je vse skupaj zelo hitro zaključilo, rdečelaskini vzdihi so naenkrat potihnili in navsezadnje se je tudi sam obrnil v smer, od katere se je malce prej zaslišalo odpiranje duri.

Za trenutek ali dva je obdržal presenečen očesni stik, nato se je zarežal kot zadovoljen otrok in se odmaknil od rdečelaske, se zvalil po postelji in za seboj potegnil rjuho, da je prekril svojo moškost pred žensko, ki je tako ali tako obljubila, da se je nikdar ne bo dotaknil.

Nekaj trenutkov je lovil dih, potem je ujel pogled svoje vlačuge in s toplim nasmehom, ki ga je nosil na obrazu, ji je dal vedeti, da ni nič narobe. »To je tista, o kateri sem ti govoril, draga,« je vlačugi pojasnil in se znova nasmejal, med tem je njegov pogled odtaval do njegove bodoče žene, ki je še kar v nekakšni osramočenosti stala na svojem mestu. »Moja bodoča žena..« je zadovoljno zamomljal in si obliznil spodnjo ustnico, nato pa glavo obrnil proti rdečelasi goli ženski, ki si je delila njegovo posteljo, toda pogled je ohranil na Farnesejevi. »Kaj misliš, draga, kakšna se ti zdi, da je moja bodoča žena?«

Vedel je, da je trenutek dovolj ponižujoč brez njegovih dodatnih provokacij, a ni si znal pomagati, in ko je vlačuga precej samozavestno odvrnila, da je lepa, se je znova glasno zasmejal. »Ja.. najbrž imaš prav,« je prikimal, preden se je stegnil po kovancu na robu postelje, se zvalil nazaj k rdečelaski, jo poljubil na prsi in ji v roke stisnil njeno plačilo; in ona se je v nekaj trenutkih pobrala iz postelje in izginila iz sobe, s svojo razcapano obleko si je pokrivala golo telo.

»Si me hotela videti?« se je nato predrzno pozanimal, še vedno nasmejan, ko se je nekoliko bolj udobno namestil na blazinah svoje postelje.

donna farnese | AAAA!!!!

Ni vedela kam bi usmerila pogled. Na eni strani gola ženska, ki se še vedno ni uspela pokriti, na postelji malomarno zvrnjen njen bodoči mož. Vse skupaj jo je ujelo povsem nepripravljeno in če si ne bi z roko pokrila ust, bi verjetno že zdavnaj izpraznila vsebino želodca naravnost predenj. Dejstvo, da se bodo te dlani nekoč dotikale nje, da si bo imel vso pravico tako vzeti njo, vse to se ji je tako zelo gnusilo, da bi se najbrž, če seveda to ne bi bil najhujši greh, kar sama obesila na glavnem trgu. Gnusil se ji je. Pa najsi je bil še kako spreten z besedami, gnusil se ji je, ne glede na to, da je bil papežev sin.

Zaškrtala je z zobmi, ko je namesto z njo, prve besede spregovoril z vlačugo. Saj verjetno ni prihajala iz dosti slabše družine kot ona sama, toda dejstvo, da si jo je drznil tako zelo ponižati pred navadno ničvrednico, jo je jezilo in žalostilo skorajda bolj kot dejstvo, da ni imel namena prenehati s svojimi nemarnimi dejanji, četudi ga je čez par dni čakala poroka. "Vaša žena, gospod, ki je tik pred tem, da odide," je bolj sebi, kot njemu zabrusila in stopila korak nazaj, potem pa z dlanjo pokrila oči, ko je ustnice prislonil na rdečelaskino golo kožo. Nemarnež nezvesti. Kako je sploh lahko pričakovala kaj drugega. Kako je sploh lahko bila tako neumna. Imel je prav, šlo se je zgolj in samo za korist, nobene ljubezni ni bilo in je ne bo med njima. Nikoli.

"Ne, nisem vas hotela videti. Nisem vas hotela zmotiti med … med tem," je z roko nakazala na posteljo obdano z baldahinom in nato še na žensko, ki je komajda zakrita odhajala. Ja, definitivno ni želela videti te neokusne predstave in če bi le šlo, bi se še v istem trenutku najraje pogreznila v tla. "Zašla sem in naletela na … vas in njo. In ne vem, če si bom ta privid lahko kdaj uspešno izbila iz glave."

leo | so sexy

Med tem, ko se je njegova zaročenka očitno zgražala nad tem, kar je pravkar videla, je nasmešek na njegovem obrazu samo vztrajno rasel. Morala je razumeti, da vendar med njima ni ničesar – saj ni slepo pričakovala, da bo v njunem zakonu vzklila nekakšna ljubezen, kajne? Bog ne daj! kakor, da bi bil kdaj sposoben ljubiti žensko, ki se ji po žilah ne pretaka trohica plemiške krvi in ki ima samo srečo, da se je nek plemič odločil, da bo spal z njeno umazano matero in jo kasneje vzel pod svoje okrilje. Sam tega nikoli ne bi naredil. Lahko bi zaplodil tisoče otrok v telesih teh vsakdanjih vlačug, pa ne bi bil nikoli tako neizmerno butast, da bi si kakšno pripeljal domov za ljubico.

»med.. tem?« je v posmehu povzdignil obrvi, med tem ko se je dvignil z zgornjim delom telesa iz postelje in iz vznožja le-te povlekel namečkano srajco, ki si jo je poveznil preko glave. Zdelo se mu je ironično, da je donna Farnese – hčerka velike italijanske kurtizane – to, kar je pravkar videla, znala opisati samo z besedico 'to'. Mislil bi si, da jo je mati vendar izučila v takovrstnih zadevah.

Znova se je zasmejal, ko je pikro zamomljala svoje zadnje besede, in sproščeno je stresel z glavo. »Za hčerko navadne kurbe si res izredno pobožna, donna Farnese. Še malo, pa bom pričel verjeti, da resno misliš.« Znova se je stegnil k robu postelje, na visoki mizici ob njej je bila čaša in vrč, v katerem je bila voda. Veliko raje bi sicer vino – a ni bil pri volji za to, da bi vstajal in poiskal nekoga, ki bi mu ga prinesel. Natočil si je vode, pogled mu je znova ušel k zaročenki, nato si je kupico ponesel k ustnicam. Naredil je kratek požirek in jo navsezadnje pridržal v svojem naročju. »No, upam, da nisi prehudo travmatizirana,« je končno zamomljal, čeprav je bilo očitno, da mu je precej vseeno.

donna farnese | hihi i love you

V končni fazi niti ni bila presenečena, pač pa toliko bolj šokirana nad samo situacijo, v katero je bila vržena zaradi svoje radovednosti. Če bi bila ostala v svoji sobi zaprta vsaj še nekaj časa, bi ji bilo prihranjeno - dvoje golih zadnjic in prsi, jo je lahko doletelo še kaj, česar ni pričakovala. Pa sploh ni bila takšna svetnica; že res, da je svojo nedolžnost imela namen varovati dokler se je le dalo, toda to ni pomenilo, da rok še ni položila tja, kamor se za neporočeno dekle ni ravno spodobilo. "Ja, med tem … karkoli je že bilo. Nisem prišla z namenom, da bi vam pridigala, niti ne vem, če smem, ampak glede na to, da ste si o moji družini drznili spregovoriti nekaj ne tako zelo lepih besed, se čutim dolžno, da vam vrnem mnenje," se je njen glas nekoliko zatresel in verjetno je lahko tudi on opazil njeno živčnost. Ja, ljudje njegovega tipa so jo delali nervozno, zanj pa tako ali tako ni imela besede, ki bi jo lahko izgovorila naglas. "Neprimerno je. Skrajno neprimerno je, da se tik pred poroko raje posvečate mestni vlačugi, kot pa meni." Seveda si ni želela njegove pozornosti pol toliko kot si ga je želela videti razjarjenega zaradi nesramnega jezikanja in dejstva, da se sploh mora poročiti z njo.

Če bo morala še nekaj časa poslušati zlobne žaljivke o njeni materi, ga bo zasovražila preden tudi čisto uradno postaneta mož in žena. Razumela je, da o njeni družini ni imel najboljšega mnenja, ni pa pričakovala, da se bo tako zelo samosvoj človek uklonil očetu in privolil v poroko, če ga je tako zelo odbijala. Če se mu čisto zares ni zdela vredna. "In nisem tako zelo pobožna, do pred kratkega sem naivno verjela v ljubezen in vzdržnost pred poroko, zdaj pa se sprašujem zakaj. Čakala sem … čakala, zato da bom na koncu hudo razočarana. Precej nepošteno."

leo | so sexy

Ko je govorila, se je dodatno vzravnal, njegov obraz se je zresnil, kajti počutil se je skorajda osramočenega, ko je nenadoma ta tiha miška tako strogo spregovorila o naravi njegovega početja. Veliko poguma je bilo potrebnega, da je rjavolaska tako spregovorila in čeprav jo je iz izhodišča sovražil, ker si je to drznila, je lahko začutil v sebi senzacijo nekakšnega.. skorajda občudovanja. Ker si je drznila, čeprav se je zdelo, da je to v popolnem nasprotju z njeno naravo. Poniževal jo je in ona se je drznila zavzeti se zase, kakor.. kakor ženska njegovega kova in za nekaj trenutkov je bil celo pripravljen opustiti misel na njen izvor, ker ga je za sekundo ali dve povsem očarala. Četudi je njegov obraz ostal namrščen in povsem resnoben, se je v njem nekaj premaknilo.

Nekaj trenutkov je nato še molčal, preden se je končno skobacal na rob postelje in čašo odložil nazaj na leseno površino, preden je vstal. Njegova srajca je zdrsnila preko njegovih beder in tako zakrila karkoli, česar donna Farnese prav gotovo ni hotela videti – ali pa je za današnji dan videla dovolj – in počasi je stopil proti njej. Njegov obraz je bil še vedno resnoben; ko se je ustavil pred njo, je počasi zajel sapo in njegove obrvi so rahlo poskočile.

»Morda..« je počasi začel, zavedajoč se, kaj skuša reči, pa mu ponos ni hotel dovoliti, »Morda sem bil nekoliko okruten do tebe.« Premolknil je, zavedajoč se, da tisti morda sploh ni pod vprašajem; rahlo je zavzdihnil, preden je nadaljeval: »In.. opravičujem se, če sem ti morda.. s svojim obnašanjem pokvaril izkušnjo Rima in najinega bodočega zakona.« Znova je premolknil. »Ampak dobro veš, donna Farnese, da izhoda iz najinega poročnega dogovora ni. morala se bova začenjati.. sprejemati takšna, kot sva.« On njeno pankrtsko poreklo, ona njegovo spolno slo.

donna farnese | meeeh nice leo is boring leo

Ni si utegnila ogledati sobane v kateri sta se nahajala, deloma tudi zato, ker jo je bilo strah, da se bo izza kakšnega vogala prikradla še kakšna gola ženska. Hvaležna je bila za baldahin, ki je naredil njegovo golo telo nekoliko bolj abstraktno, hvaležna je bila za srajco, ki si jo je vendarle poveznil preko dela telesa, ki ga ni želela videti, dokler to ne bo absolutno nujno. Je bilo sploh nujno konzumirati zakon, se je v naslednjem trenutku spraševala, ko je med njima za par dolgih sekund obvisela tišina.

In potem je vstal. Za trenutek ji je vzel sapo. Izklesan je bil bolje kot najražji in najpopolnejši kip na vrtu vatikanske palače. Verjetno posledica rednih vaj, pohodov in vojskovanja. Toda ni je smel zmesti. Pričakovala je govor, nekoliko podoben tistemu, ki ga je doživela ob prvem srečanju. O tem kako se bosta poročila zgolj zaradi koristi, o tem kako izpod časti mu je bilo, ampak seveda ni imel druge izbire. O tem kako počaščena bi se morala čutiti, ker bo postala žena papeževega sina, čeprav si tega ni niti slučajno zaslužila. Ja, vse to je že vedela in že se je imela namen popolnoma odklopiti, ko je pogovor stekel v povsem drugo smer. Je pravkar priznal, da je navaden ošaben kozel? Se je pravkar opravičil? Mogoče je med drugimi Adamov kostim vplival tudi na nivo njegovega ega. "Pravzaprav mi je za Rim čisto vseeno, dosti raje bi živela v Neaplju, na primer," je zabrusila nazaj, zdaj ko se je končno prikopala do svoje samozavesti in ko on ni bil tik pred tem, da jo čustveno in fizično zdrobi v prah. "In ko sva že ravno pri tem … mislim, da z mano ni nič narobe. Že res, da morda nisem bila rojena v družini, ki bi bila denarno in položajno kos vaši … toda, bodite prepričani, da me v položaju podobnemu temu, ne boste nikdar našli. Nikdar."

leo | he is not boring ;D

Zavzdihnil je, ko ga je znova opomnila na to, koliko raje bi živela v domačem Neaplju, česar vsekakor ni razumel. Zdelo se mu je, da še morda ni bila dovolj odrasla, da bi znala ceniti to, kar ji je Rim, skupaj z Vatikanom in njuno poroko, ponujal. Veliko več je imela pridobiti v tej zvezi kot on, samo da ona tega ni hotela videti tako. bila je premlada, preveč nedolžna, da bi lahko razumela. Gotovo je bilo to to.

»Seveda,« je zamomljal in moral se je precej potruditi, da se ni široko nasmehnil, kajti moral je priznati, da ga je to njeno večno upiranje izredno zabavalo, sploh, ker je izhajala iz Farnesejeve rodbine. Vedno bolj ji je pričenjal verjeti, da je prav zares tako dobra, kot deluje, in to se mu je zdelo vse bolj bizarno ob njem. Nikoli si ne bi mislil, da se bo poročil, a četudi bi mu nekdo rekel, naj si predstavlja svojo bodočo ženo, ne bi bila Stella Farnese niti slučajno deskripcija, ki bi jo podal.

»Upam, da vseeno razumeš,« je nadaljeval, njegove oči še vedno ostro uperjene v njene, »da je zakon potrebno konzumirati. In da se v Neapelj zagotovo ne boš vrnila, dokler ne boš rodila sina.« Tokrat v njegovih besedah ni bilo čutiti grožnje, kakor je to storil nazadnje. Njegove obrvi so bile nekoliko privzdignjene, njegov ton je bil skorajda pokroviteljski. Bila je preveč nedolžna, da bi razumela, in četudi ni bila žena njegovega okusa, je sklenil, da ji bo pojasnil, kako stvari potekajo. Če je hotela stran, če je hotela, da bo ta zakon samo formalnost, ob kateri lahko živi svoje življenje točno tako, kot do tedaj, je morala izpolniti pogoje; pogoje, ki jih ni postavil on, temveč so bili za plemiško kri vedno dobro znani.

donna farnese | bejbeka moja <3

Zakaj so se morali njuni pogovori vedno končati pri otrocih. Ko je razmišljala o poroki (in ja, o tem je prav gotovo razmišljalo vsako mlado dekle), si seveda ni predstavljala, da jo bo doletelo to. Da bo z bodočim možem že pred samim obredom govorila o otrocih, o sinu, ki ga bo morala poviti, čeprav si niti približno ni predstavljala kako bo vsega tega sposobna. In če mu ne rodi sina? Kaj se zgodi, če bo njen prvi otrok deklica. Sama si je deklico gotovo bolj želela. "Razumem," je enkrat samkrat pomignila z glavo in spustila pogled. Ni si želela njegove bližine, ni si želela narejene prijaznosti, ni nasedla njegovim besedam, ki niso mogle biti povsem iskrene. Gotovo je moral imeti nekaj za bregom in čeprav je z nekoliko prijaznejšim tonom dosegel, da je njeno celotno telo prenehalo drhteti, ni spremenila mnenja, ki ga je v tem kratkem času ustvarila o njem. "In če ne rodim sina? Kaj se zgodi z mano, če ne rodim sina?" Predvidevala je, da ima Leonello v tem primeru več opcij, med katerimi se lahko odloča. Morda je ena izmed teh tudi, da jo preprosto brcne čez prag, druga seveda ta, da poskusita še enkrat … in nato še enkrat, toda o tem ni želela razmišljati. Želela si je le enega - da ta mora čimprej mine in se lahko posveti drugim stvarem. Mogoče bi lahko napisala pismo svoji sestri. Mogoče bi lahko za nasvet vprašala mater. Ona ji bo gotovo znala svetovati kaj storiti, ona bo gotovo vedela kako doseči naklonjenost in spoštovanje nekoga, ki je bil prav očitno mnenja, da ga ni bila vredna.

"Mogoče bi bilo pametneje, da kar grem. Ne bi vas želela predolgo zadrževati. Morda vas tista … tista gospa čaka pred vrati." Ja, morda je tista, ki jo je brez dvoma nazival z prijetnejšim imenom kot njo, čakala, da jima zopet obrne hrbet. In nehote jo je to jezilo. Nehote je bila ljubosumna na žensko, ki ne bo imensko nikoli zasedla njenega mesta, pa vendar je z njim doživela dosti, dosti več. Spuščen pogled je povedal vse, mogoče celo več, kot njene besede - imela je dovolj njegovega pretvarjanja, dovolj ljubkih besed, ko pa je vedela, da verjetno ne misli resno in da bo že jutri vse po starem.

leo | zdaj pa se morata poročit in poseksat ;D

Videl je lahko, da njegove besede nanjo niso imele pomirjujočega efekta, prej nasprotno, razburil jo je znova, čeprav tega tokrat prav zares ni želel. »Potem.. poskusiva znova, dokler ne rodiš sina,« je z izredno racionalnostjo v glasu pojasnil, četudi se je trudil, da bi govoril bolj mehko, saj se je zdelo, da je dekletce v srcu drhtelo od strahu in tega ji nenadoma več ni privoščil. O bog, moral bo spremeniti odnos do nje, moral bo vsaj nekoliko.. nekoliko popustiti..

»Nihče me ne..« je nejevoljno odvrnil, a se je sredi stavka ustavil in v samoironiji zavzdihnil, med tem ko mu je pogled zdrsel po prostoru. Zdaj se je igra obrnila, zdaj je nenadoma ona njega obtoževala, česar je on obtoževal nje, toda vseskozi se je opominjal, da si v nobenem pogledu nista bila enakovredna. Bila je zgolj ženska, če nič drugega je to pomenilo, da je situirana vsaj stopničko pod njim.

»Stella, glej..« je načel in presenečenje ob tem, ko jo je prvič v življenju poklical po njenem imenu, prav gotovo ni zadelo samo njega. Obstal je sredi stavka, njegova dlan na njenem ramenu, njegov pogled pa se je njenemu izmuznil in zdrsnil nekam proti tlom. Rekordno dolgo je molčal, neprijetna tišina med njima ga je delala nervoznega, nato je končno dvignil glavo, ujel njen pogled in dejal, »žal mi je, če sem te prizadel. Prav? Žal mi je.« Kot ne bi bilo dovolj, da je to že spregovoril. Kot bi se morda celo želel prepričati, če ga je razumela.

donna farnese | yupyup

Seveda. Njemu se je zdelo vse skupaj tako enostavno. Ni mu bilo potrebno nositi otroka in dejansko trpeti za posledicami, zase … zase pa ni prav dobro vedela, če se bo kdaj lahko sprijaznila z dejstvom, da se bo s poroko očitno spremenila v častitljiv stroj za rojevanje papeževih vnukov.

"Jasno. Lahko bi vedela," je globoko zavzdihnila, preden bi zopet vzkipela. Naenkrat se je zdelo vse odveč, popolnoma nesmiselno. Bila je tu in bila je obsojena na zakon. Po besedah vseh ostalih, bi se očitno morala veseliti, vse skupaj je morala biti velika čast, le da je nekako še vedno naivno upala, da bo njun odnos postal drugačen. Da ne bo vedno šlo le za širjenje družine, da ne bo na prvem mestu vedno korist. Da bo počasi v njegovih očeh postala žena in mati, ne le Farnesejeva pijavka.

"Naj vas ne skrbi. Vse to … pričakovala sem, vedela sem, da ne bom edina. Da nisem prva in verjetno niti zadnja. In nimam pravice zahtevati sprememb." Nadaljevala je v istem tempu, barva glasu pa je bila popolnoma drugačna. Kot da ji je moral v hrbet zariti še zadnji nož, da je končno razumela. "Če nimate nič proti, bi zdaj … šla bi." Še vedno obrnjena v njegovo smer, je nato naredila par korakov nazaj, in čim je njen hrbet zadel ob obok, je z dlanjo zaobjela kljuko, vrata pa odrinila šele, ko je komajda opazno pokimal.

fin

leo | tako, sem zaključila na hitro!

His entire body was consumed by a feverish shiver and his mind was going crazy. It has been three days now since he had returned from Milan and there was no doubt about it; he was poisoned. It struck him when their horses were just outside of Rome as his body compressed in pain; he fell off his horse and he could feel blood coming up his throat. He quickly then lost his consciousness and he woke up hours later in his chambers.

His family had surrounded his bed, his father in papal robes leaning over him, his eyes red of what seemed to be tears. His mother was wiping the sweat off his forehead. As he awoke, he almost immediately emptied the content of his stomach over the silk sheats and that was exactly how he later spent his days. Wondering, if he was going to survive in between intervals of demented delusions that grabbed him by the heart and made him fear for his life that much more.

He could not hear quite good, his eyesight was also damaged and he frequently felt like this was it, like this was the end of him. He felt sorry for himself, as he knew he had so much more potential and he most certainly did not want to die in his bed. He always imagined falling on the battlefield. No, not like this; he would not go like this.

Then the door opened and his eyes raised as a couple of guards escorted a lady into his chambers. It took him some time to realize who she was.

paulina | predstavljam si, da bo šele z njenimi besedami ugotovil, da za vsem tem stoji ona, hm? (: