Bilo je precej pozno, ko se je vrnil v Vatikanske prostore z namenom, da se zvali med svilene rjuhe in zaspi. Bil je precej opit, po tem namreč, ko je obiskal enega izmed rimskih bordelov, ki so menda ohranjali nekakšen standard, si je privoščil nekaj kupic s prijateljem Orsom in poslovila sta se šele, ko ju je krčmarica pričela naganjati, ne da bi se zavedala, da ima pred seboj dva vplivna rimska moška, plemiča in samega sina božjega namestnika na zemlji.

Tako se je torej sprehajal po hodnikih, na poti do svoje sobane; bil je nekoliko utrujen in veselil se je samega vonja po nekakšni grenkobi, ki so ga premogle hladne kamnite stene. Ravno se je napotil skozi galerijo, ker je vedel, da je to najbližja pot, ko mu je prišla nasproti svetlolasa silhueta, ki jo je v trenutku prepoznal za donno Korino Sforzo, ki je z nekaj člani svoje družine za nekaj dni obiskala Rim v dogovoru o tem in onem z njegovim očetom. Videl jo je na avdienci, ko so prispeli, in nedaleč stran je sedela na veliki pogostitveni večerji, ki jo je oče pripravil Sforzam v čast.

»Donna Korina,« je pozdravil, čeprav si še nista bila dovolj blizu, da bi lahko govorila, zatorej je naredil še nekaj korakov. »Prav gotovo se tako pozno ne bi smeli potikati naokoli, za žensko vašega stanu lahko to povzroči hude posledice na ugledu,« jo je igrivo zbodel, med tem se je na njegovih ustnicah zarisal majhen nasmešek. Morda je bil samo nekoliko preveč pijan.

korina | this is supershort but that's what rapidfire's about! lol

z prsti je spolzela po hladnem kamnu in pri tem z očmi opazovala čudovite freske, ki so krasile stene galerije. verjetno ni bilo prostora, ki bi bil povsem bel in zdolgočasen, pač pa je vsak kotiček sobe predstavljal svojo zgodbo in podobe skorajda golih žensk in moških, ki so bili le borno pokriti z belimi ali rdečimi ogrinjali. marsikatera ženska se je bohotila z bujnim oprsjem in stegovala roke proti moškemu, kot bi želela kaj več kot le dotik. pogled na freske jo je pomirjal, hkrati pa so njene oči ob slabi svetlobi začele begati sem ter tja in začutila je lahko kako težke so postajale, ko se je oddaljevala od soja svetlobe. dolga pot od milana pa do rima je očitno poskrbela za to, da je bila kljub že dvodnevni nastanitvi v sveti prestolnici, še vedno nekoliko izmučena.
brez kakršnega koli spremstva se je sprehajala po galeriji in upala, da bo tako ostalo vsaj še nekaj časa. ni prenesla vseh tistih spletičen in suženj, ki so ji sledile na vsakem koraku, hkrati pa jo opozarjale na to, da ni bila svobodna. sprehodila se je do konca galerija, naredila manjši krog, potem pa se vrnila k vhodu, da bi se vrnila v svoje sobane. komajda opazno je lahko zasledila možato postavo, ki se ji je približevala, potem pa se nevidno zdrznila ob moškem glasu, ki je njeno telo do mala predramil. " vi, " je tiho zamrmrala, ko se ji je na obraz prikradel nečimrn nasmešek. nežno je upognila kolena in se mu priklonila, s tem pa mu izkazala spoštljivost in hvaležnost, da je smela ostati v njegovem domovanju, oziroma si odpočiti v prestolnici njegovega očeta, svetega papeža. pravzaprav se je dobro zavedala, da bi jo lahko nesramni odnos do papeževega najstarejšega sina pripeljal naravnost v pekel, a je raje tvegala in branila svojo čast, kot ženska, na kar je bila seveda ponosna. " enako bi lahko rekli za vas, gospodič leonello, ki ste, če se jaz prav dobro zavedam, tik pred poroko, " ga je resno opomnila, glavo pa obrnila nekoliko v stran, tako da se nista imela prilike srečati iz oči v oči. ni mu marala dajati vedeti, da bi lahko bila kakorkoli ranljiva, nenazadnje se je ob pogledu nanj vedno znova morala opominjati, da bi morala paziti na svojo čast. " in vi? kakšno je vaše opravičilo, da se sprehajate naokoli tako pozno? "

leo | oh my god, this is a crap! sorry about that^^

Ker se je priklonila, je še sam nekoliko nagnil glavo v vljudnostnem pozdravu, ki ga sicer ne bi opravil. Korina Sforza je delovala kot tip ženske, ki ji ni mar za to, če se ji ljudje klanjajo ali ne. Delovala je povsem drugačna in iskreno bi lahko prisegel, da bi, če bi dovolj dolgo gledal v njene oči, tam najbrž srečal hudiča samega. Ni spadala v Vatikan, še zdaleč ne. Bila je peklenska ženska in najbrž ga je to iz izhodišča nekako privlačilo pri njej. Požvižgal se je na načela, ki jim bi naj sledil, ker je bil zaročen; povsem vseeno mu je bilo, z veseljem je metal oči na druge ženske, toliko bolj, če je bila njegova suhcena zaročenka prisotna in je videl, da se je v njenih očeh pojavila žalost, ko ga je ujela.

Kratko se je nasmejal in prikimal – misel na poroko ni bila nekaj, kar bi ga veselilo, a sklenil je igrati igro in prepričan je bil, da bo donna Sforza odlično igrala, zaradi česar se je bil primoran tudi sam potruditi. »Lahko torej računam na vašo udeležbo? Na moji poroki?« kislo se je smehljal in dajal ji je vedeti, da se poroke sploh ne veseli, med tem pa se ne bi branil njene družbe. »Lahko ste prepričani, da bo veličastna.« Oh, to gotovo. Papež bo okrasil baziliko svetega Petra v cvetje in zbor bo prepeval, da se bodo tresla tla in vsa smetana celotne italijanske dežele bo prišla v Rim. Samo za mati njegove žene, tako mu je bilo obljubljeno, bo vstop prepovedan.

»Vračam se iz.. pozne večerje,« je navrgel očitno laž, pri kateri se je še dodatno zvito nasmehnil, da bi bilo ja jasno, da ne gre za nič podobnega. Večerja ga prav gotovo ne bi toliko razveselila. »In vi si oglejujete vatikanske umetnine?« je navrgel retorično vprašanje, njegov pogled je pobegnil po freskah v galeriji in navsezadnje obstal na specifični, nekaj korakov stran od njiju. »Ste videli tisto naše družine?«

korina | its not shut up youre perf

vsekakor je bila vse skupaj samo igra. vedno je bilo tako. on je deloval nekoliko vzvišeno in hkrati flirtavo, ona pa se je branila z veliko mero ciničnosti in hkrati spogledovanja. ni si marala lagati, da med njima ni bilo nikakršne iskrice, saj se takšnega čednega moškega niti najbolj ponižna dekleta ne bi smela braniti, a nekaj je bilo na tem, kar ji je govorilo naj se svoje prste drži daleč stran od leonella. " moram si priznati, da sem pričakovala nekoliko bolj dostojno povabilo, " je resno dejala in oči uprla naravnost vanj, tako, da sta se s pogledom srečala in je toliko časa vztrajala, dokler se ni vdal in za trenutek odmaknil pogleda. v sebi je že kovala prvo bitko, ki je bila seveda zgolj v njeni glavi, zanjo pa je pomenila merico samozavesti. " pravzaprav sem bila povsem presenečena, da ste se tako hitro vdali svojemu samskemu stanu. je bila to vaša volja ali je imel prste vmes sveti oče, kateremu ne upate oporekati? " ga je zbodla in se tiho zahahljala. oh ja, prekleto uživala je v takšnih igrah z njim. slaba svetloba je za kratki čas osvetlila njegov obraz in na tleh se je zarisala senca njegovega telesa, potem pa ji je obrnil hrbet in se zazrl k freskam. " vsekakor, " nežno je pokimala z glavo in sledila njegovi podobi. ob njegovem tonu glasu je lahko zaznala, da gre za laž, a njej tako ali tako ni bil dolžen pojasnjevati kaj je počel. " če vi tako pravite, " točno je vedela kako stvari stojijo pri takšnih tako.. vplivnih moških. leonello ni bil nikakršna izjema. požvižgal se je na zaroko s stello farnese, tako kot je to počela tudi sama. poroka ni bila nikakršna izjema, šlo pa je za priznanje in poniževalno resnico, ki je on kot moški očitno ni znal prenesti. " torej lahko predvidevam, da se po sitem večeru odpravljate proti svojim sobanah? " je še vprašala, potem pa se raje kot to navezala na umetnine, ki so bile za razliko od dolgočasnih slik v njeni palači vsaj zanimive. " morala sem si ogledati galerijo o kateri vsi tako čudovito razglabljajo. upam, da s tem ni nič narobe, " je navrgla in stopila bližje k tisti, ki je ujela njegovo pozornost, ona pa je malo poprej pred njo obstala za kar nekaj dolgih minut. resnično čudovita freska je razkazovala skrivnostne poglede celotne svete družine. ob strani je lahko opazila njej že znano postavo leonella in se ob tem precej glasno zahahljala. " nadvse prečudovito, don leonello, ali bi bilo bolje če vas kličem kar plemeniti leonello? " se je pošalila in se pri tem široko nasmehnila. še vedno je strmela v čudovito naslikano fresko. " torej leonello, se ne veselite poroke? " se je pozanimala in se ob tem zazrla vanj. želela je vedeti kako šibek je bil. želela je vedeti do kam ga lahko stisne, predno bosta oba pristala v njegovi postelji. nenazadnje si je tega želela že odkar ga je srečala na sprejemu, ko je z družino prispela v rim. vedela je, da bo posledično prišlo do tega in samo še vprašanje časa je bilo, kdaj bo leonello naredil tisti prvi in usodni korak.

leo | hih moji posti se vseskozi daljšajo! :3

»Ampak saj vendar oba veva, donna Korina,« se je zadovoljno nasmehnil, »da niste dostojna ženska. Kaj vam bo torej dostojno povabilo?« Pomigal je z obrvmi, da bi zanetil dodatni ogenj, čeprav je dvomil, da je stiskal na bolečo točko. Bila sta si precej preveč podobna in prepričan je bil, da je svetlolaski naziv, ki ji ga je obesil, bolj laskal, kot pa da bi jo razžiral od znotraj.

Nato se je za trenutek njegov obraz zresnil kajti Sforza je imela prav, pa saj ne, da bi ji hotel to priznati in še preden bi lahko ostal zaprepaden, je na obraz znova zarisal širok nasmešek, rekoč, »Da bi svetemu očetu oporekal in svojo neumrljivo dušo obsodil na peklenske muke?« Kratko se je zasmejal, zmajal z glavo in nadaljeval: »Sploh pa ne gre za karkoli takega. Gre za politično prednost, ki jo bo ta zakon prinesel in bo v korist vsem nam. morda tudi milanskim Sforzam, navsezadnje ste pod protekcijo svete cerkve.« Zelo spretno je zgodbo obrnil v svoj prid in v njej izzvenel kot nekakšen heroj. Nič takega ni bil, bil je prestrašen deček, ki svojemu očetu ni znal reči ne.

»Tako je,« se je nato nasmehnil in povzdignil obrvi, rekel pa ni ničesar, zavedajoč se, da bi bilo povabilo, naj se mu pridruži, morda celo zanj nekoliko nespodobno. Predvsem zato, ker ni šlo za vsakdanjo kurbo, marveč za glavo ene največjih italijanskih družin.

Skomignil je, ko se je pozanimala, če je kaj narobe z njenim nočnim obiskom galerije – sam ni videl nikakršnih težav in vsekakor mu je bilo vseeno, kje svetlolaska pohanjkuje ponoči. Če bi bilo problematično, bi jo kak stražar že davno ustavil. »Moji sestri sta prikazani kot svetnici,« je mimogrede prezrl njeno šalo, ko je njegov pogled obstal na starejših de Medicijevih hčerah, ki ju je preziral – eno bolj kot drugo. Slabo mu je postalo ob misli, da bosta takšni prikazani zgodovini. »V morda bi bilo bolje, če bi bili preprosto izbrisani,« je pogumno nadaljeval, zavedajoč se, da se ne bi ustavil tam; ne, na freski bi bil sam – z očetom, kot njegov najljubši sin.

»Ne,« je takoj odsotno odvrnil, šele nato so se njegove oči srečale z njenimi. »Ne,« je ponovil, »saj ste rekli sami, veliko bolje mi ustreza status večnega samca.«

korina | i know! lol tud moj je malce daljši

" zadoščenje, da si me želite.. " je dejala in se nasmehnila. " na vaši poroki seveda, " je dodala in se pogled preusmerila v svoja stopala. prav dobro se je zavedala kako tragičen konec je moralo doživljati dekle, ki mu bo postala žena. sama namreč ni imela nič kaj boljšega zakona, a za razliko od svetnice, ki bo cele noči čakala na takšnega cepca, je imela sama veliko boljšo presojo komu je razgalila svoje telo. sploh pa njen mož ni bil eden tistih, ki so se jo prav pogosto dotikali. videvala sta se namreč zgolj ob formalnih zadevah, to pa je bilo tudi vse. videti sta bila kot pravi idilični par, za vrati njunih soban pa sta bila daleč od vloge moža in žene. brez otrok in predvsem pogosto v postelji z drugimi. morda je bilo tako še najboljše za oba. celo zanjo, ki ga je nekoč bila zmožna ljubiti. a na to, kako krhka je pravzaprav nekoč bila in kako jo je ljubezen naredila nesposobno je že davno pozabila. ob njegovem odgovoru se je zgolj nasmehnila. " oh seveda, kako bi lahko pozabila na to. prepričana sem, da sveti oče prav dobro ve kaj počenja. sploh pa so bile poroke že od nekdaj zgolj poslovna stvar, mar ne? " enako je bilo pri njej in enako je bilo sedaj pri njenih bratih, le da je takšna posla sedaj vodila ona in ne njen pokojni oče. poskrbela je za to, da njihova rodbina ne bi propadla, med tem ko so njeni mlajši brati očitno skrbeli za to, da so ljudje ostajali na tekočem z razburljivim življenjem družine sforza.

počasi je stopila vse bližje k njemu, tako, da so se njune dlani komaj opazno dotikale. z njegovega diha je lahko zavohala veliko količina vina, ki ga je bila malo poprej popila celo sama. še vedno je strmela v čudovito fresko papeške družine in opazovala rjavolasi dekleti, ki sta sedeli na rdečih kraljevskih stolih. vsi so bili oblečeni v drage in prestižne obleke, sveti oče pa je imel na glavi papeško kapico in plašč. pravzaprav so bili videti prav prijetno in ob njegovem kislem komentarju je morala odkimati z glavo. " mar nista? " se je pozanimala in ugledala prvo, najverjetneje mlajšo dekle, ki se je dotikala očetove roke in starejšo, katere nasmešek je bil povsem neiskren. v njunih očeh je lahko opazila sledi laži, življenja spletk in visoka družba v kateri se je gibala tudi sama. " in mlajša? ali je vaše srce sovražno nastrojeno tudi proti njej? " najmlajša je bila videti prelepa. njeni lasje so bili spet v visoko figo in obleka je razkrivala del njenih ramen, ki so bili okrašeni z diamanti. z obrazom se je obrnila proti njem in nekaj časa gledala v njegovo smer, potem pa naredila korak v stran, kot bi s tem naznanila, da ne želi več govoriti o njegovi družini. čeprav je neznansko uživala v tem, ko ga je spravljala v zadrego. a bolj kot to si je seveda želela okusiti njega. in njegove svilnate posteljnine o kateri je slišala že marsikaterih ženskih ust. " res sem rekla, " je prikimala in se potem spomnila, da je celo leonello de medici bil nekoč poročen. takrat se pravzaprav ni vmešavala v takšne posle, saj je bil njen oče še vedno živ, a spomnila se je pogovora in obiska v rimu. " ampak vaš oče ima prav. s poroko pride veliko lepih trenutkov in verjamem, da bo vaša izbranka - ali bolje rečeno očetova izbranka, zadovoljna s poroko. sploh pa, nekoč ste bili že poročeni, če se prav dobro spominjam? "

leo | fuck they are so awsome! :3

»Seveda, kaj drugega,« je nasmejano zamrmral, ko je o porokah spregovorila, kakor jih je videl tudi sam; kot poslovni dogovor med dvema strankama, kot politično povezavo, ki je utrdila temelje dveh mogočnih družin. Oh, kako zelo bi si želel, da bi to razumela tudi njegova zaobljubljena. »Slišim, da je tako tudi z vašo poroko, donna Korina,« se je s skoraj otroško navihanostjo nasmehnil, ker je vedel, da bo privlekel na plan ljudsko govorico, o kateri plemiči niso kaj dosti razglabljali. »In da na videz popolni par zdaj nikdar ne deli skupne postelje?« On bi jo prav gotovo delil z njo – veliko raje kot z malo Farnesejevo, ha, še poročil bi se raje s Sforzo, katere ime vsaj ni izzivalo vsesplošnega posmeha.

Zmajal je z glavo, ko je povprašala po domnevni svetniškosti njegovih sestra. Ne, nista bili, bili sta umazani hudičevki. »Seveda ne,« je zamrmral. Z mlajšo je tu in tam govoril in ko je govorila, je govorila sproščeno, vsak njen stavek ni bil neposredni napad nanj in bila je.. otrok, zaradi česar se je tudi sam počutil toliko bolj sproščeno, ko sta kdaj klepetala.

»Bil sem,« je prikimal, sprva ji je sledil zgolj s pogledom, nato se je premaknil po prostoru za njo; navsezadnje tudi sam ni želel pretirano dolgo razmišljati o slabih družinskih stikih, ki so jih Medičijevci od nekdaj prakticirali zaradi močnih in kompetetivnih značajev. »Ampak bila je princesa, vredna mojega imena. Nikakršna hčerka nepomembne ženske in kdo ve katerega moškega,« je zamomljal, med tem se je ženski še bolj približal. »Čistokrvna dama, kakor vi, donna Korina.«

korina | ok i'm back to shorter posts ker ni variante da bom tako dolge pisala XD sorry bb

" torej ljudje govorijo o mojem zakonu? " je zamomljala in skušala skriti presenečen izraz na obrazu. namrščila je čelo in nežno grizljala spodnjo ustnico, tako, da je lahko začutila ne preveč močno bolečino, ki je počasi pojenjala, ko je pozornost zopet preusmerila k svojemu sogovorcu. " ah, torej veste o meni in o mojem možu skoraj več kot jaz sama? " ga je nekoliko ironično vprašala in dvignila obrv. po svoje ji je bilo vseeno kaj so govorili o njej. tako ali tako so govorice krožile med tisto nižjo kasto, ki ni bila vredna niti njenega pogleda, ona pa je spadala med višji sloj in nihče ni imel pravice vtikati se v njeno življenje. po drugi strani pa si je želela, da bi bil vsaj leonello tisti, ki takšnih govoric ne bi jemal tako resno. čeprav so bile resnične in čeprav je večina njenih sužnjev poznala njeno spolno življenje bolje kot ona sama, pa vseeno. počutila se je ponižano in trapasto. " torej ste se pozanimali o meni? " ga je vprašala in pustila, da ji je prišel dovolj blizu, da je skorajda lahko čutila njegovo sapo. s hrbtom se je naslonila na steno in nepremično zrla vanj. premišljevala je koliko časa bi bilo potrebno, da bi ga slekla in bi ostal povsem gol. in premišljevala je o tem kakšen je bil videti pod oblekami. premišljevala je celo o ranah, ki so bili dokaz njegovega vojskovanja. " povejte leonello, vam res toliko pomeni ime? mar ni pomembno kakšno je dekle v postelji in po osebnosti? " ga je dražila, potem pa glavo naslonila v stran in se mu nasmehnila.

leo | dajva jih že v posteljo spravit hihi! :3

»Ljudje govorijo o vsem, gospa,« ji je malomarno navrgel, kajti njeno vprašanje je bilo naravnost nesmiselno. Morala je vendar vedeti, da so ljudje tako neizmerno radi obrekovali, kar najraje pa so govorili o tistih, ki so bili na družbeni lestvici visoko nad njimi. Iz ljubosumja, nedvomno, ker so ti nehvaležni hlapci navsezadnje vedeli in razumeli, da ne bodo nikdar tam, kjer je bil on, kjer je bila ona, kjer sta bili njuni družini. Ti hlapci so vedeli, da prestopi med socialnimi skupinami preprosto niso mogoči – in zato so si, iz jeze, izmišljevali zgodbice ali dogodke, ki so bili sicer tako minimalni, da bi jih lahko spregledali, napihovali v nebesne višave. »Tudi o vašem zakonu, kakopak,« se je navsezadnje dopolnil.

»Tega ne bi rekel,« je skomignil z rameni, ker ga je tema zanimala samo do neke mere – do njene mere, če je bil precizen. Njenega moža ni dobro poznal in njen mož v njem ni vzbujal nobenega interesa. »Vedno se je dobro pozanimati o.. ljudeh, ki nosijo določeno mero nevarnosti,« je zamrmral tiše, kakor da bi bila to skupna skrivnost, ki bi jo lahko ogrozila, istočasno pa jo je na tej točki že požiral z očmi. Donna Korina je bila tako močna ženska, da je bilo vse, kar si je lahko v tistem trenutku poželel, to, da bi njeno telo usločil pod svojim in jo celo noč porival kot kakšna žival.

Navsezadnje se je nasmehnil, njegov pogled je zdrsel k njenim ustnicam in nato nazaj k očem, ko je dejal, »Morda, če gre za navadno dekle..« Na tej točki več ni bil prepričan, če govorita o njegovi zaročenki ali o ženski pred njim, kajti opitost, ki se je mešala s posebnim poželenjem, ga je povsem omamila. »Vendar je vsekakor tudi pomembno, kakšna je v postelji,« si je drzni stopiti korak bliže, zdaj se je njegovo telo dotikalo njenega, bila je ujeta med hladnim zidom in njim, iz sten so se jima smejale groteskne freske predhodnikov, ki so zasedali palačo. »In vi, gospa.. znate prav tako to ceniti?« je zašepetal, ko je njegova dlan objela njen vrat in jo porinila bliže k njemu.

korina | lol ti perverznica! XD

torej je bil njen zakon na paleti. ljudje so govorili o njej in o njenem možu, kar ji niti najmanj ni bilo všeč. sovražila je ljudi, ki so govorili o njej in o njenem življenju. kot da jim je bilo mar. bili so zgolj ljubosumni nanjo, na njeno življenje in denar, ki ga je imela. in po svoje ji je tako celo ustrezalo, to, da je bila nad vsemi temi izmečki, ki si niso mogli privoščiti niti sveže vode, ona pa se je nalivala z dragim vinom in za obleko zapravila več kot nekdo v celem svojem življenju. nenazadnje ji je bilo to položeno v zibelko in takšno življenje je živela že od nekdaj. zaradi svojega imena. predvsem zaradi imena. pa vseeno jo je spravilo iz tira, da je sedaj nekdo govoril o njej in o njenem spolnem življenju. to se jih niti pod razno ni tičalo! " torej vam predstavljam nevarnost? " je nekoliko presenečeno vprašala in namrščila čelo. v tem primeru bi bilo bolje če bi pobrala šila in kopita in se mu izognila. pa vendar jo je nehote tako močno privlačil. in njegovo telo, močno oprsje, ki je bilo zakrito z srajico.

pustila je, da jo je stisnil ob rob. da je občutila rahlo utesnjenost, sapo na svojem vratu in kako je njegovo telo stisnilo njeno oprsje. " jaz? " prisiljena je bila govoriti, ravno, ko ji je zmanjkalo sape in ko je pričakovala le še njegove ustnice na svoji koži. hrepenela je po njem. po njegovem dotiku in po tem, da bi se vendarle slekla iz teh prekleto težkih oblačil in mu ponudila tisto kar svojemu možu nikoli ni bila zmožna. rabila ga je. v sebi. prav v tistem trenutku. " gospodič, če nimate nič proti.. vam lahko pokažem kaj ženske visokega stanu potrebuje, " je zamrmrala in že v naslednjem trenutku na vratu začutila njegovo dlan, ki je zaobjela in se dotaknila njene kože. z ustnicami se je približala njegovim, potem pa jih v zadnjem trenutku umaknila in pustila, da je ves razdražen iskal po njih. ne, ni nameravala sprožiti govoric, da je bila tako lahek ulov. čeprav si je prekleto močno želela, da bi ga potisnila na vzmet postelje in ga zajahala s takšno silo, kot tega ne bi bila počela pred kratkim. a morala je paziti na svoj sloves. bila je donna sforza in ne kurba, ki bi se dala dol z moškim le za denar. ponujala se je, a se ni dala ujeti. vsaj ne v tistem trenutku. ugriznila je v spodnjo ustnico in se pri tem nasmehnila. " postelja je vedno pomembni dejavnik, kar se tiče deklet. in moških. a v tem trenutku je pomembno kako dobro se v postelji znajdete vi, gospodič leonello, " lahkotno ga je odrinila od sebe in poskrbela za večji prostor med njima. čeprav je oboževala vonj po vinu, tistemu, ki ga je bila v tistem trenutku potrebna celo sama. približala se je njegovi postavi, potem pa z rokami zagrabila njegovo srajico in se ritemsko pričela pomikati proti njegovim sobanam - natančneje proti njegovi ogromni kraljevski postelji.

leo | dajva jih že v posteljo spravit hihi! :3