nasmeh je šinil na njen obraz v trenutku, ko je sprejela novico o njegovem prihodu. težko ji je bilo priznati še celo sami sebi, da ga je v tem kratkem času njenega bivanja v firencah pogrešala, kajti njun odnos je bil v neaplju zgolj političen - ali pač? v to je začela dvomiti šele, ko je proti svoji volji razmišljala o njem. prikradel se je v njene misli kot se je včasih prikradel njeno posteljo, s tako sladkobo in skrivnostnostjo da ga dolgo sploh ni opazila. uživala je v njegovi družbi bolj kot bi se spodobilo za poročeno žensko, še posebej če je takrat njen mož spal le nekaj centimetrov stran od nje. a njen zakon je bil preprosto prezahteven in že vnaprej obsojen na propad. v mladem kardinalu je videla tako ljubimca kot predvsem uporaben ir informacij in ni dvomila v to, da so bili njegovi občutki približno enaki.

iz svoje sobe na dvorišče ni še nikoli prišla tako hitro. ne glede na to kolikokrat si je dopovedala da je njegov obisk najbrž izključno plod njegove ali njene koristi, kot je to veljalo za vsa njuna prejšnja srečanja v domovini malateste. "massimo," se je trudila zveneti ne preveč navdušeno in to ji je tudi uspelo. njena hladna maska je zatrla vsakršno veselje, ki bi odstopalo od vljudnostnega - k temu je pripomoglo tudi nekaj njenih sorodnikov, ki so postopali po dvorišču a po nekaj trenutkih kot naročeno izginili v svoje sobane. dovolila mu je, da ji je poljubil roko in si drznila pogledati naravnost v njegove oči. "kaj te je torej prineslo v firence, caro amico?"

massimo [it's crappy and short. sorry. juj they will be fun! ;3]

Večinoma ga je udarjanje konjskih kopit ob suho listje uspavalo, tokrat pa je bil preveč vznemirjen. Niti kočije mu niso vpregli, kot ponavadi ko se je kam odpravljal v imenu Papeža. Res pa je, da to potovanje ni imelo nobene veze z cerkvijo, čeprav so v to verjeli vsi, ki so vedeli da bo kardinal prišel v Firence. Nekateri pa so še morali verjeti, zato med potjo ni mogel preveč razmišljati o čudovitih očeh in prelepemu telesu edine hčere Paola De Medici, temveč je svoje misli posvetil izgovorom ki jih bo ponudil njeni družini. Vsaj v večji meri, kajti naj se je še tako trudil, mu ni uspevalo.

Konj se še dobro ustavil ni, ko je že razjahal."Amore mio. Gianna." Vedno je vse pozdravljal z enako vnemo, zato tudi zdaj z provokativnimi besedami ni izzval prevelike pozornosti, vsakršno pa je pogasila ona z vljudnim nasmeškom na obrazu. Zaradi tega tudi večine njenih sorodnikov ni bilo več v bližini in ji je lahko, med poljubom roke ki si jo je potem nesel k licu, namenil predrzni nasmešek zaradi zadnjih besed, ki mu nikakor niso ustrezale."Podnebje. Nakup konja. Vi. Vino." je mirno našteval, med tem ko je prepletal njune prste."Vsakič ko vas vidim ste lepši." Počasi je izpustil njeno roko, ko je k njima prišel nek služabnik."Z tvojim gospodom bom malo kasneje. Gotovo bo razumel, da si želim po naporni ježi malo pretegniti noge in si odpočiti v sobi." Svojo pozornost je spet usmeril na oči v barvi hazela."Bi mi jo blagovolili pokazati?"

gianna | beginnings -.-' [and that's a fact ;3 ]