benetke, 1520. pozna zima, a benetke ne glede na mraz niso izgubljale svojih srednjeveških in skrivnostnih karakteristik. bile so eno njegovih ljubših mest, pravzaprav. celo ljubše od rodnega milana, ki ga je po štiriindvajsetih letih življenja na istem mestu imel dovolj. z veseljem bi se preselil sem, a so ga dolžnosti držale doma v palači rodbine sforza. na obisku pa ni bil zaradi mesta, čeprav si ne bo niti tokrat odrekel sprehoda in postojanke v bordelu ali vsaj obcestni taverni. konje je bilo treba navsezadnje napojiti, kar je bil zadosten razlog za zamik potovanja za vsaj dober dan. doma ga tako ali tako ne bi pogrešali in lahko bi se odpočil. dolgo ni postaval na mestu sredi vrveža v mestu, pot ga je klicala naravnost proti palači družine donato v katero je bila poročena njegova starejša sestra. še vedno pa to ni bil razlog njegovega obiska. njegov obisk je bil namenjen zgolj eni osebi, paulini, svetlolasi lepotici in njegovi dobri prijateljici. spoznala sta se preko vezi starejšega člana njene družine in njegove sestre, zapletla se v nedolžen pogovor in vse od takrat se je rad znašel v njeni družbi, ki je bila zares nedolžna in ni bilo potrebe po neprijetnih govoricah.

najavil je svoj prihod in se odločil počakati na vrtu. delovalo mu je bolj intimno okolje, saj stenam nikakor ni mogel zaupati. redkokdaj je vodil njemu pomembne pogovore in skrivnosti med zidovi katerekoli palače, saj je venomer občutek, da nekdo nekaj vleče na ušesa in nekatere informacije so veliko preveč nevarne, če za njih ve preveč oseb. svoboda in širina sta mu na drugi strani bili veliko bolj prijetni in zaupanja vredni. naposled pa je njegov pogled ujel znan obraz, ki mu je naslikal nasmeh na obraz. podvizal se je in prestregel njene korake z vljudnim priklonom in iskanjem njene dlani. na vrhnjo stran le-te je pritisnil nežen poljub v pozdrav in se vzravnal. » lepo vas je ponovno videti, paulina, « ji je dejal z ogromno količino iskrenosti in nežnosti, ki je v njegovem primeru delovala precej nasprotno od dejanske slike v njemu, kjer je bila le samo še temačnost in grobost. redko kaj nežnega in milega.

PAULINA| 259 | hurr

leonardo je ovil roke okoli njenega ozkega pasu, ko je svoje besede pospremila s prijateljskim objemom. » niso formalnosti. doma so me učili, da je potrebno dami vedno izkazati spoštovanje, « se je postavil v svojo obrambo in na ustnice narisal dobrodošel nasmešek. nežno je ovila roko okoli njegovega komolca in sam je elegantno položil svojo dlan na vrh njene, kakor da bi jo hotel s tem obvarovati pred neznanim in jo držati tesneje ob sebi, ko sta stopila proti klopi sredi vrha palače rodbine donato. ni bil pogosto tu, mogoče je lahko naštel število obiskov zgolj na prste ene roke, vendar tudi razlogov ni imel, a zagotovo je cenil urejenost in kako se je palača prilagajala utripu benetk, kakor jih je sam videl.

» pogrešal sem mesto in zaželel sem si tvoje družbe, « ji je odgovoril na preprosto vprašanje in s pogledom ujel njenega. vnovič se je nasmehnil, da je izkazoval neznano nežnost. ni ji imel namena govoriti o tem kako v svoji palači ni imel mnogo za početi in ga je prav to privedlo, med drugim, do benetk in posledično do nje. na žalost so vse osebe, ki jih je želel imeti v svoji družbi živele izven meja milana in je bila tako potrebna dolga pot za srečanje z njimi, a je vsaj imel razlog zakaj ni bil doma in ni mogel biti del družinskih aktivnosti in spletk sestre za obstoj njihovega plemiškega poslanstva. raje je pobegnil na lepše, v oddaljene kraje, ki so bili zanj označeni pod pojmom svobode. » si dobro te dni ? « ji je tokrat on postavil vprašanje in prepustil njej odgovarjanje.

PAULINA| 259 | hurr

okolico je obarval njen smeh, ki je bil kakor prijetna melodija harfe na veličastnem slavju, a prav tako ostro rezilo neuresničene ljubezni mladih mož; verjel je namreč v to, da jih je mnogo svoje poglede sproščalo na njenem obrazu in toplem nasmešku, hkrati pa se trudilo razvozlati skrivnostno tančico njenega pogleda, ki je sedaj, pred njim, deloval srečno in mirno, pravzaprav veliko preveč spokojno. nihče od njih pa ni ob njej stopal kakor soprog, ne odkar je prejšnji umrl. leonardo pa nad njegovo smrtjo ni bil razočaran ali vsaj malo ganjen. po tihem si je od prvega trenutka, ko je uzrl njegov obraz in spregovoril prvo besedo z njim zaželel takšnega konca. niso morile več samo njegove roke, morile so celo njegove misli in želje. z glavo je rahlo spustil ob njenih besedah in si na ustnice narisal nasmešek, ki je v njeni družbi odražal iskano mero sproščenosti in veselja, ter ne porogljivosti in posmeha, ki je bil velikokrat razlog krivljenja tankih ustnic na njegovem obrazu.

» me veseli, da sem se pojavil ob pravem času. bal sem se namreč, da te ne bom našel v palači, kar bi zagotovo skrajšalo moj obisk benetk. « v slednjem primeru bi ostal le toliko da bi videl benetke, spil nekaj kozarcev omamnega vina v bližnji taverni s svojimi sopotniki in se nato vrnil domov vidno razočaran, ker je zgrešil njeno družbo, saj je nosila večji del odgovornosti njegovega prihoda. » če ne bi bil v napoto tebi in tvoji družini, potem bi res lahko ostal preko noči tukaj, a zagotovo bi si lahko kje v mestu našel primerno prebivališče, « ji je odgovoril in jo še naprej držal ob sebi z njeno roko ovito okoli njegovega komolca. » priznati moram, da te je lepo videti z nasmehom na obrazu. od smrti soproga deluješ veliko bolj mirno, « je izrazil svoja opažanja in delil z njo vsako lepo misel za njeno srečo in spokoj. zaslužila si je to, čeprav mnogi niso delili njegovega mnenja.  

PAULINA| 331 | hurr