njegovi škornji so v enakomernih intervalih topotali po tlakovani ulici, medtem ko je vsake toliko prikimal mimoidočim ljudem. sonce mu je svetilo v hrbet in ga malenkost preveč grelo, tako da mu je po goli koži pod srajco vsake toliko leno zdrsnila kapljica potu. vendar ni imel nič proti, dan je bil konec koncev res krasen in vsekakor si ga ni nameraval uničiti – s čemerkoli. dvignil je pogled in se zazrl v prelestno modro nebo, izgubljen v nepovezanih mislih in slikah, ki so se zmedeno pojavljale in izginjale. nehote je preslišal pozdrav, ki mu ga je namenila ženska s košaro sadja v roki in spregledal njen razočaran pogled, ko ji ni odgovoril. to se je dogajalo pogosto – morda celo prepogosto – ko je bil posebno dobre volje. v takšnem stanju se ni zavedal sveta okoli sebe, sposoben se je bil popolnoma posvetiti eni sami stvari ali mnogim različnim. tedaj ga je nekaj zmotilo – morda neobičajen zvok ali pa bežno znana postava v daljavi – in ga grobo iztrgalo iz objema lastnih misli. rahlo se je zdrznil ter z namrščenim obrazom prečesal svojo okolico, ki pa razen drugih hiš ni bila v nobenem pogledu pretirano drugačna. sam pri sebi je skomignil z rameni, nezainteresiran za obremenjevanje s takšnimi nepomembnimi malenkostmi, medtem ko je brez postanka hodil naprej. z vsakim korakom se je širok most pred njim večal, tako kot je tudi zvok vrveža počasi naraščal in polnil njegova ušesa z dobro znanim brenčanjem. na obrazu je imel brez posebnega razloga rahel nasmešek, ki se je razširil na skoraj nemogoče razsežnosti v trenutku, ko je med ljudmi na mostu zagledal znano svetlolaso dekle. nekoliko je pospešil tempo, da se mu ne bi izgubila izpred oči, čeprav se je izkazalo, da je bil strah odveč. nekaj metrov za njenim hrbtom se je ustavil in se kot senca odkradel do nje. »pozdravljena,« ji je zamrmral v uho in se tiho zahahljal, preprosto zato, ker je bil blazno vesel, da jo vidi. v zadnjem času sta se nekajkrat po naključju srečala v gradu ali pred njim in se vsakokrat zapletla v dolg pogovor o tem ali onem. všeč mu je bila. pravzaprav mu je z vsako minuto postajala bolj všeč. ko je kaj posebno vneto razlagala je bila tako prikupna, da je s težavo dejansko poslušal, kaj mu pravzaprav govori. »kako ste danes, gospodična fonte?« je tiho vprašal in se zazrl navzdol v zelenkasto vodo, ki je leno tekla pod njima.

note: he's so shy and clumsy, it hurts. hihi.

sklepal je, da je bila v rimu zaradi serene – tako kot tudi vsakokrat prej. najbrž jih je obiskovala tudi še preden jo je prvič srečal, le da se njune poti nikoli niso križale. skorajda mu je bilo žal, da je bilo tako, ker je v njeni družbi neizmerno užival; želel si je, da bi se spoznala že prej. kakorkoli, kljub vsemu je bil resnično vesel, da jo po daljšem času spet vidi, prav tako pa je tudi upal na še eno izmed njunih zanimivih debat. res je, da se okoli ženski ni nikoli mogel povsem sprostiti, pa vendar je bil ob cornelii vsaj izjemno blizu tega. ko mu je roke položila okoli vratu in ga rahlo objela je začutil prijetno toploto, ki je ostala tam tudi dolgo potem, ko jih ni bilo več. želel si je, da bi bil sposoben spraviti skupaj kakšen zadovoljiv kompliment, s katerim bi lahko polaskal čedni svetlolaski. resnično si je želel, a to ni vedno dovolj, česar se je dobro zavedal. »dokler ste vi dobro, sem tudi jaz, moja gospa,« se je skorajda plaho nasmehnil, nato pa se sprehodil do ograje mostu in se z obema rokama naslonil nanjo. za trenutek se je zazrl v zelenkasto reko, ki ga je uspela pogoltniti vase še preden bi se ji lahko iztrgal. načeloma mu njegova sramežljivost ni predstavljala večjega problema – pravzaprav je bil v večini primerov še hvaležen zanjo – vendar pa ga je v situacijah kakršna je bila ta… motila. ni mu bilo všeč, da si ni upal izjaviti niti posrednega namiga o njeni lepoti. resnično mu ni ustrezalo, počutil se je šibkega in majhnega. toda tolažilo ga je, da se je z njo lahko vsaj pogovarjal kolikor toliko sproščeno in nikakor ni nameraval zanikati, da je imel njuno druženje rad. s tem v mislih se je iztrgal reki, ki ga je posrkala vase in ga ujela v lastne misli, ter se zopet zazrl v svetlolasko ob sebi. »oprosti mi za tole.« namenil ji je opravičujoč nasmeh, češ, saj veš kakšen sem. »predvidevam, da ste spet prišli obiskat mojo drago sestro? to vajino druženje postaja že skorajda sumljivo,« se je zaigrano namrščil in jo vprašujoče pogledal. oh, bog naj mu pomaga, mar res ni imel nikakršnega smisla za humor? kljub temu, da mu je poskus bolj kot ne spodletel ji je uspel pomežikniti in se tiho zahahljati. morda jo bo zabavalo že samo dejstvo, da je tako nesposoben, ko pride do takšnih stvari.