assassin je grškega porekla, vendar v milanu živi že več kot petnajst let. njegova družina je bila pobita in z nekaj fanti njegove starosti so se po masakru preprosto odpravili severno po balkanu, kasneje pa so se enostavno porazgubili in on je pristal tukaj. sprva se je klatil po ulicah kot potepuški pes, nato mu je nek milanski bogataš obljubil dobro plačilo, če njegovega otroka, prvorojeno punčko, ubije v spanju - da bo izgledalo, kot da je dete preprosto umrlo naravne smrti. in to je storil, ker je nujno potreboval denar, navsezadnje je na ulicah stradal. in po tistem večeru se je povsem spremenil, zdi se, da je njegovo telo zapustila poslednja trohica človeškosti. od tedaj naprej je plačan morilec in ni trajalo prav dolgo, da so ga da vigovi opazili in vzeli za lastnega. njegova tiha sposobnost čistega ubijanja jim je prišla večkrat prav in kmalu je postal več kot samo njihov služabnik, prav zares je postal tudi neformalen del družine, četudi se sam nikoli ni počutil udobno med zlatom in marmorjem, temveč se je veliko raje držal senc, v katere je verjel, da spada. pred nekaj leti se je s svojo gospo, da vigo (03), spustil v telesno razmerje, iz katerega se je vrnil sicer polaskan - a nič kaj spremenjen. zaveda se, da njegova gospa do njega goji nekakšna čustva, vendar jih sam - na žalost - preprosto ni sposoben vračati. je morilski stroj, ne človek.

visconti je hčera slavnega milanskega condottiera, pod katerim so se rušili zidovi in pod katerim so trepetala mesta. odkar je bila majhno detece jo je s seboj vzel na svoje shode in četudi naj bi ždela v varnem zavetju taborišča, je ničkolikokrat svojega varuha uspela prepričati, da sta ga zapustila in si iz daljave ogledala bitko. viscontijeva ima možgane takorekoč ustvarjene za taktiziranje, za vojaške pozicije in najboljše načine obleganja. to je njeno življenje - odkar pomni je bilo to, ničesar drugega. nič čudnega torej, da služi kot poveljnica vojske, ki na italijanskem polotoku slovi kot najbolj zlovešča. vsak, ki jo je zato, ker je ženska, poniževal in se ji posmehoval, je imel možnost grenke posledice okusiti na lastni koži. prepričana je namreč, da ne sme nikomur dovoliti, da nanjo gleda zviška in če se to zgodi, je odločena zmeraj pokazati, zakaj je to slaba odločitev njenih nasprotnikov. in četudi ima neizmerno trden značaj, ima tudi svojo šibko točko; že dolgo je zaljubljena v da viga (01), ki kakopak o tem ne ve ničesar. tudi sama mu nima namena povedati - sta sicer prijatelja, izjemno dobro sodelujeta, a niti na misel ji ne pade, da bi mu kdaj priznala, kar v resnici čuti. tako je vendar sodelovanje veliko lažje - čustva bi jo samo ovirala.

baglioni je sin beneškega mizarja, ki je trenutno bolj ali manj deček za vse na dvoru donatov. nihče ga ne pozna, nihče pravzaprav nima najmanjšega pojma, kdo fant je, kar ga sicer ne moti; je pa svojeglav in trmast, za svoje nizko poreklo izredno bister in napredno razmišljujoč. ravno zaradi tega je bil v preteklosti večkrat tepen, ker je vihtel jezik v smeri, kamor le-tega gotovo ne bi smel obrniti. njegove večne sanje so prepotovati svet in videti daljne dežele, a žal razen benetk in bližnje okolice ni videl še ničesar, s čimer bi se lahko pohvalil. veliko prereven je, istočasno pa tudi premalo pohleven, da bi ga morebiti kdo celo kdaj vzel s seboj kot spremljevalca na daljše ture. pa saj mu pravzaprav ni hudega. v benetkah vsake toliko obiskuje svojo obolelo mamo, sicer se ogromno druži s spletično archimboldo, v katero se je počasi zaljubil do te mere, da je pripravljen postati oče njenemu leto staremu otroku. ko bi le vedel, da ima spretna gospodična drugačne načrte.

arcimboldo je redna spletična donato (05), občasno pa pomaga tudi ostalima dvema hčerama kraljeve družine. njena velika skrivnost je, da jo je pred manj kot dvema letoma nekoliko opit donato (04) ustavil na hodniku in jo povedel v svoje sobane. zjutraj je bila ona tista, ki se je splazila iz sobe, še preden se je gospod zbudil, nekaj mesecev kasneje se je izkazalo, da nosi njegovega otroka. nikoli ni nikomur povedala, da je njegov, seveda ne, se je pa šele po rojstvu svojega prvorojenca na nenavaden način zatrapala v otrokovega očeta. kasneje sicer ni nikoli govorila z njim na samem, pravzaprav sta le redko spregovorila besedo ali dve in zdi se, da je prav zares ni opazil. ona je opazila njega; videla je sleherno stvar na njem in prej ali slej je, brihtna, kot zna biti, ugotovila, da je zaljubljen v njeno gospo, katere spletična je. in ker ve, da iz te moke ne bo kruha, samo čaka, da bo gospod dočakal zlomljeno srce in se znova obrnil k njej v želji po toplini. žal se ob tem sploh ne zaveda, da srce tre svojemu prijatelju baglioniju, ki je na skrivaj že dolgo zaljubljen vanjo.

vasari (01) je s svoje življenje prebil na umazanih ulicah rima. njegova mati je komaj povila njegovo malo sestrico, vasari (02), po tem pa je umrla od poporodnih krvavitev in otroka sta ostala sama. bil je dovolj velik, da je razumel, kako skrbeti za sestrico, čeprav je ni nujno vzgojil na najboljši način, prej na edinega, ki ga je poznal. otroka sta odrasla precej blizu drug drugemu in on ji je bil oče in brat istočasno. hrano sta kradla na lokalnem marketu in večkrat sta bila zavoljo tega pretepena. potem se je postopoma začela njegova pot kriminala, iz manjših grehov je prešel na večje in iz izhodišča je sprejel, da je njegova večna duša obsojena na peklenski ogenj. morda pa tudi ne. še preden se je papež iz medičijevskih vrst zavihtel na prestol vatikana, je družina vasarija spraskala iz ceste in ga pričela uporabljati, sprva kot dečka za vse, kasneje, ko se je izkazal dober predvsem v smrtonosnih nalogah, za družinskega morilca. sestro je imel ves ta čas ob sebi in bila sta si bliže, kot kdorkoli drug, poznala sta vse skrivnosti, ki jih je drugi nosil, bila sta celo takorekoč partnerja v zločinu, saj sta, odkar je tudi ona odrasla, večkrat naloge opravljala skupaj. srce mu je skorajda počilo, ko je bila za svoje usluge zahtevana v firencah in s tem iztrgana iz njegovega objema.

orsini je odraščala v urbinu. bila je hčera kuharice v dvorcu in tudi deklico so vzgojili za taisto delo. bila je izredno simpatično dekle, precej lepše od večine popačenih deklet njene starosti, ki so delale v kuhinji ali na dvorcu nasploh - najbrž se ji je zato zgodila tista velika tragedija, ki je za večno oblikovala njeno življenje. eden izmed vojakov na straži si jo je izredno nasilno vzel in ji med tem, ko jo je poniževal, ves čas držal bodalo na vratu z grožnjo, da jo bo ubil, če kakšno pisne. ta dogodek je na njej pustil življenjske posledice in jo spremenil v sovražnico moške vrste na sploh. še na pamet ji ne pade, da bi se moškega kdaj dotaknila in kakršenkoli kompliment, ki ga dobi od nasprotnega spola, v trenutku smatra za napoved vojne proti njej. tako je bila tudi vse prej kot polaskana, ko jo je de medici (04) iz okupiranega urbina rešil samo zaradi tega, ker se mu je zdela simpatična; kasneje se je iskreno zatrapal vanjo, a ona tega ne dojema na tak način. medičijevca, tako kot vse ostale moške, smatra za sovražnika, ki jo bo v trenutku potisnil pod sebe, če bo dobil to priložnost. zdaj dela kot kuharica svete družine, toda tudi to ji ne pomeni nič več kot njeno prejšnje delo. medičijevec se večkrat zapleta v pogovore z njo; v pogovore, v katerih je sama izredno redkobesedna - in čeprav je načelna ženska, si je sposobna priznati, da bi ji bil morda celo simpatičen, če ne bi čutila takšnega sovraštva do celotne moške rase.

velazquez je sin vladarja toleda in na dvoru v firencah živi kot španski odposlanik. njegova družina je seveda premožna, zato tudi sam tukaj živi na veliki nogi, vseeno pa je zadolžen za meddržavno posredovanje, zaradi česar bi moral imeti v teoriji precej dela. v praksi je vse prej kot tako. svoje delo prepušča svojim služabnikom, ki imajo ravno toliko pojma o tem, kaj je potrebno početi, kot on - nič, torej - in svoj čas veliko raje preživlja tako, da spoznava nove ljudi. velazquez je bil vzgojen v precej svobodomiselnem tonu, zaradi česar ne dela prevelikih razlik med kraljevo rodbino in navadnimi sužnji. odlično se je ujel z rossom, konjušnikom, ki mu večkrat dela družbo ob pohanjkovanju po mestu. odlično se je ujel tudi z najmlajšim članom kraljeve družine, de medici (11), s katerim sta postala zelo odprta in iskrena prijatelja. česar velazquez svojemu svetlolasemu prijatelju ni nikdar izdal pa je, da je pravzaprav do ušes zatrapan vanj. fant je namreč izredno strasten in romantičen, vsekakor pa ne človek, ki bi poznal pomen prave ljubezni. na rednih intervalih se zatrapa v kakšnega dečka, ki ga tu in tam spozna, in prav kmalu se tudi odlepi od njega, ko se takega dečka naveliča. če ne bi bil spoštovan odposlanik iz španije, bi najverjetneje že marsikdo povprašal, kako to, da še ni poročen, in zakaj se nenehno druži z dečki.

vasari (02) se je rodila v svet, kjer je bil njen štirinajst let starejši brat edina družina, ki jo je kdaj poznala. vzgajal jo je na ulicah rima, kakor je pač najstnik vedel in znal, in nenavadno hitro sta postala razvpit morilski tandem, ko je deklica dosegla starost, pri kateri se je vasariju (01) zdelo, da razume, kako svet funkcionira in kaj je potrebno storiti za preživetje. dolgo sta delala za družino medičijevcev iz rima, in ker sta bila tako dobra, so si del tega tandema zaželeli tudi sorodniki iz firenc. odšla je proti lastni volji, zavedajoč se, da bi bila lahko družina vse prej kot zadovoljna, če bi katerikoli od njiju prošnjo odklonil. šla je, ker je vedela, da je bratovo življenje tam, sama pa mora svojega šele začeti. in to, da se je ločila od brata, je bila najhujša stvar, ki jo je v življenju dala skozi - hladnokrvna in brezbrižna morilka je ob slovesu razumela, kako je, ko se človeku srce razpoči na dvoje. na brata je bila namreč od nekdaj bolj navezana, kakor so navezane normalne družine. navsezadnje sta drug drugemu pomenila svet in bila sta edino, kar je drugi imel. tega ni nikdar priznala, a morebiti je bila vanj nezdravo zaljubljena.

bellini si je dovolil iti malce predaleč, a navsezadnje je bil vedno zelo predrzen moški z velikimi sanjami. milanski sforze so ga najeli kot dvornega slikarja in predvsem vojaškega inžinerja zaradi izrednih idej, ki jih je v skicah pred sedmini leti predstavil družinskemu očetu. od tedaj je pridobil na popularnosti pri slikanju portretov za najrazličnejše plemiče in milano dobro pozna ime, ki si ga je utrdil. na žalost je segal po zvezdah tudi, ko se je zapletel v razmerje s sforza (04), ki je poročena s firenškim medičijevcem. sprva je šlo vse kot po maslu, a navsezadnje tako idilično razmerje ni moglo trajati prav dolgo. ko je mož njegove ljubice izvedel za afero, ki se je odvijala za njegovim hrbtom, ga je pred kratkim našel v eni izmed krčem in ga tako naklestil, da se je naslednje jutro na ulicah milana zbudil komaj živ in se ni bil sposoben odvleči nikamor. edino, česar se spomni, je besna obljuba, da bo visel, ker ga bodo označili za izdajalca in sovražnika milansko-firenški navezi.

fonte je družinski sluga, zaposlen za brzojavke. je sin plemiča, ki ima svoje posestvo nedaleč stran od neapeljskega gradu, in deležen je bil odlične izobrazbe. ker je najverjetneje najboljši jahač, ki jih neapelj premore, je torej prav on tisti, ki ga nenehno pošiljajo v te in one kraje, da prenese najpomembnejše vesti. v privatnem življenju je precej molčeč in zamišljen, vsekakor ne nekdo, ki bi govoril, preden zadevo dodobra premisli. in četudi je svojo simpatijo do gospe farnese (02) krepko premislil, je navsezadnje vendarle sklenil, da si bo dovolil nekaj poljubov z njo, zavedajoč se, da je zaobljubljena drugemu in da je njuno početje žaljivo do svete papeške družine in najbrž tudi do boga samega. a navsezadnje se je venomer držal v sencah, prepričan, da bo pošteno življenje zanj tudi dobro, pa se mu vedno bolj zdi, da je čas, da to spremeni. morda je čas, da se spusti v temo in spletke, da vidi, če mu te ležijo bolje, kot bogaboječe in spoštljivo življenje, ki mu ga je priučil njegov oče.

contarini je kot sirota odraščala pri nunah v enem velikih samostanov neapeljskega kraljestva in ker je bilo to edino, kar je v življenju spoznala, je tudi sama pri starosti štirinajstih sprejela sveto pokrivalo in se zavezala bogu. sestre so jo kakopak oboževale, bila je iskrena, prijetna, simpatična, tudi na samozavesti je rasla. samostana ni zapustila na lastno iniciativo; po velikem požaru pred štirimi leti, v katerem so povsem zgorela poslopja, kjer so sestre delovale, so se tiste redke, ki so preživele, z nekakšno grenkobo v srcu porazgubile po deželi in contarinijeva je imela dovolj veliko srečo, da ji je njen simpatičen obraz dal možnost, da se zaposli na dvoru. nemudoma je njeno budno oko pod okrilje vzelo malatesto (04), ki si je tudi sam komaj opomogel po svoji veliki tragediji - in sklenila je, morda, ker je čutila, da je na njem nekaj njej podobnega, da mu bo pomagala prebroditi krizo. na skupni poti sta se zaljubila in si na skrivaj obljubila večno ljubezen, contarinijeva je tudi pred kratkim na svet prinesla njunega prvega sina, ki pa zaradi njune skrivne romance nima nobenih bonitet, ki bi jih imel lahko po kraljevem očetu. malatestov oče je morebitno poroko med njima brez premislekov zavrnil, njun sin pa bo odraščal ko nezaželen pankrt. a navsezadnje ta novonastala družina drži skupaj - in to je najpomembneje.

gritti v življenju ni storila ničesar slabega. nikoli ni ničesar ukradla, nikoli ni nikomur storila žalega, molila je zjutraj in zvečer in pred in po vsakem obedu in večkrat na teden je obiskala cerkev, spovedala se je tedensko, nikoli se ni zapletla z moškim. kako, da je takšno neizmerno nasilje doletelo ravno njo, je povsem nerazumljivo; toda najmlajši sin neapeljske družine, farnese (03), si jo je pred kratkim vzel in jo povsem uničil, zlomil njenega duha in njeno željo po življenju. sklenila je, da bo zbežala v milano, kjer ima daljne sorodnike; strah jo je namreč, da bi si jo gospod farnese lahko privoščil še enkrat, kajti tega vsekakor ne bi preživela, saj jo že zdaj nenehno preganjajo nočne more v opomin na ta neljubi dogodek. tako je bila že pripravljena na odhod, ko je sklenila, da bo naredila nekaj, da se maščuje družini in bogu za tako grdo ravnanje z njo; iz zakladnice bo ukradla toliko zlatnikov, kolikor jih bo sposobna nositi za seboj. zdaj samo čaka na pravo priložnost, ko  bo varnost manj zaostrena - in potem bo v milanu zaživela življenje bogataša. nadvse primerno maščevanje, po njenem, a kaj, ko niti slučajno ne razmišlja o posledicah, ki se bodo dogodile, če jo dobijo.