da vigo (01), milanski sin, tisti, ki ga nadvse ljubijo; o ja, najstarejši sin družine je izredno spreten in je po svojem očetu podedoval kar največ pretkanosti, ošabnosti, oholosti a hkrati nepojasnljivega šarma, s katerim je sposoben ljudi zlahka obrniti okrog prsta. poročen je bil enkrat in njegov zakon je splaval po vodi v trenutku, ko je dobil svojega prvorojenca; marsikdo je slišal govorico, da naj bi sam svojo ženo zastrupil s cantarello, četudi bi lahko to storil kdorkoli. dobro znano dejstvo je vseeno, da da vigo nikoli ni prav dobro shajal med ljudmi in da je dal že marsikaterega služabnika ubiti, ker so mu postregli z nečim, kar mu ni pretirano dišalo. muhav, nezadovoljen, celo morilski, je bil vse svoje življenje; dokler ni spoznal nekoga, ki mu je povsem nerazumljivo obrnil svet na glavo. seveda je javno znanje, da so da vigovi veliki nasprotniki papeških držav, kar najbolj pa sovražijo rim. in vendar se je zgodilo, da je njegovo oko uzrlo lepo hčero samega božjega namestnika na zemlji, de medici (02), in njegovo okamenelo srce je nenadoma pričelo biti.

da vigo (02) je najstarejša hčera družine, svojevrstna kraljica da vigovih. svojega prvega moža, portugalskega princa dioga de barosa, je poročila pri trinajstih in z njim spočela dva otroka. princ je umrl v atentatu sedem let pozneje in drugič so jo omožili s francoskim vojvodo cartierjem, s katerim je zakon prav tako po sedmih letih splaval po vodi, ko se je zakon razveljavil na račun njegove nove poroke z neko francosko princeso. ona se je vrnila v milano, osramočena in sama - otroka iz tega zakona, fantka, je vojvoda obdržal kot svojega naslednika, da vigova pa je bila znana po svoji protekciji do lastnih potomcev in družine. še zdaj je neporočena, v dvorcu živi s svojo družino; družino, na katero se je preko nje nalezla mržnja do francozov. pretkana ženska je, ki se spretno dogovarja za svoj tretji zakon z najstarejšim sinom neaplja, malatesta (02), ki z njo deli določeno mržnjo proti francozom. to bi bila lahko morebiti prva zakonska zveza, v katero bo vstopila, kjer bo svojega moža tudi primerno spoštovala.

navarro je drugi mož mlajše hčere družine da vigo; visoko spoštovan, saj izhaja iz ene najuglednejših španskih družin. tudi sam je bil v preteklosti že poročen in med rojstvom svojega drugega sina je izgubil ljubezen svojega življenja, prav zaradi česar je najverjetneje je postal toliko pasji in oster, kot ga je mogoče spoznati dandanes. grob moški je, ki sicer da veliko na ugled, vendar v svojem privatnem življenju uživa v celem kupu neverjetno izprijenih fetišev. z ženo sta kmalu po poroki dosegla kompromis; intimna bosta le, ko bo šlo za potomstvo, sicer bosta oba z ljubimci izredno diskretna in čas bosta skupaj preživljala le, ko bo to za ugled potrebno. in to navarru diši; tako ali tako je bil od nekdaj mahnjen na mlajše dečke in deklice, čeprav lahko iskreno prizna tudi, da mu družba žene tu in tam precej ugaja. bolj sta si namreč podobna, kot sta v preteklih petih letih uspela spoznati in iz dneva v dan postajata manj formalna in bolj sproščena v družbi drug drugega. ne gre nujno za ljubezen; se je pa med njima razvilo prav nenavadno prijateljstvo.

donato (01) je bil sin precej ugledne beneške kurtizane in v otroštvu mu ni nič manjkalo. mati je zanj presenetljivo dobro skrbela, čeprav je potrebno priznati, da družba številnih žensk, ki prodajajo svoj čas in telesa, ni bila ravno popolno ozračje za vzgajanje otroka. vsega, kar se je o življenju potrebno naučiti, se je naučil, še preden je prvič spoznal svojega očeta. in čeprav je odraščal daleč od njega, je zrasel v mladeniča, ki mu je presenetljivo podoben. vedno je znal uživati v družbi žensk in govori se, da je tudi sam za seboj pustil veliko dediščino v obliki potomcev, še posebej po tem, ko se je priselil k očetu in je bilo takšno delovanje iz strani njegovega starega povsem sprejemljivo, celo vzpodbujano. dokler mu giuseppe ni odvzel svobode, kakor je to razumel sam, ko ga je pri dvaindvajsetih poročil s sforzo (01). politično je bila njegova poroka seveda pomembna, toda sam nikakor ni imel interesa za družinsko življenje. zdaj, ko je po vsem tem času še vedno poročen z njo, sicer nekako shajata, vendar pa prav iskreno nima nikakršnega interesa zanjo.

donato (02) je odraščala na cesti. kljub temu, da je živela med največjo revščino, ki jo benetke premorejo, ni bila hčera prostitutke; od nekdaj ji je mati dajala na vednost, da si jo je "nek bogat moški nasilno vzel". ko jo je pri sedemnajstih giuseppe med enim svojih standardnih sprehodov po ulicah benetk potegnil iz umazanije in nanjo nadel lepa oblačila, je vedela, kam jo bo pot zapeljala, čeprav je do same uresničitve njenih načrtov prišlo veliko kasneje. svojega očeta je na nenavaden način vzljubila; razvajal jo je in ljubkoval, čeprav iskreno ni mogel nikakor vedeti, da je njegova, in čeprav je bila vzgajana v dekle s trdnimi načeli, ji je bilo všeč, da ji je bilo kar tako dano tisto, česar njeni prijatelji iz 'prejšnjega življenja' ne bodo dobili nikoli. ljubosumna je bila, ko je njen oče pozornost posvečal njenim bratom ali sestram namesto nje in sovražila je, če je kdaj prišla na vrsto zadnja. kdo ve, kdaj je prebila mejo; kdo ve, kdaj se ji je nekoliko zmešalo. o tem se nikoli ni govorilo - je bilo pa v privatnosti družine jasno, da z njo ni vse dobro. pred petimi leti je bila poročena s sedem let mlajšim milanskim vojvodo in njeno življenje je nastopilo daleč od toplih zidov domače palače; kar je prav tako sovražila. govori se, da je milanskega vojvodo takrat zabodla v spanju in zbežala, a njen oče je kmalu vse pometel pod preprogo. pred nekaj meseci je zlezla v giuseppovo posteljo, da bi spala z njim; in ko je ni hotel, je v njegovo obaro na skrivaj stresla strup, ki je končno družinskega očeta stal življenja.

donato (03) je bila hčera dekle srednjega sloja, ki je po njenem rojstvu svoje zavetje poiskala v samostanu; hčerkica je imela tolikšno srečo, da je samostan skrbel za sirote benetk, sicer bi najbrž umrla, kajti njena mati zanjo ni imela interesa. po tem, ko so jo vzeli v beneški dvorec, je nekako postala zavetnica svojih mlajših sorodnikov, med tem ko se je starejših dveh bala. poštena, prijazna, iskrena - morda je bila kar najbolj pristna med vsemi otroci starega giuseppa. najbrž jo je na koncu koncev to tudi povsem uničilo. ko se je rimski sin, de medici (03) kot odposlanec pojavil na vratih njihovega dvorca, se je povsem zaljubila vanj. spala sta skupaj, po njegovem odhodu je zanosila in nestrpno je pričakovala njegovo vrnitev po tem, ko je v rim poslala sla, ki mu je prinesel pismo o njenem stanju. pismo je doseglo rimskega sina - toda ta se nikdar ni vrnil po svojega otroka in ona je ostala sama. zdaj je otrok star tri leta, je sonce njenega življenja in bolj kot čemurkoli se posveča njemu. njeno srce je še vedno zlomljeno; četudi družina išče novega moža zanjo, ona vse bolj razmišlja, da bi zbežala nekam na samo, nekam, kjer je ne bi našli, in začela znova.

donato (04) gotovo ni sin giuseppa donata, pa četudi se to igro pretvarjanja igra že dobrih dvanajst let. deček je nekoč v igri s prijatelji skočil pred kočijo, v kateri se je vozil donato, in konji so ga podrli na tla in skorajda ubili. giuseppe se je kakopak domislil - navsezadnje je deček ustrezal njegovim kriterijem - da bo kar najbolje, če ga proglasi za svojega sina in ker sta bila dečkova starša na tesnem z denarjem in je dvajset zlatnikov pomenilo popolno blaženost, sta ponudbo sprejela brez oklevanja. tudi dečku ni bilo hudega, ko je prvič videl notranjost dvorca in sramežljivo se je pričel privajati načinu življenja za zidovi te prestižne palače. počutil se je, kakor da so njegovi bratje in sestre zmeraj vzvišeno gledali nanj, a prav zato se je toliko bolj trudil, da bi pridobil njihovo spoštovanje. predvsem z bratom, ki ga je vedno doživljal kot velikega idola svojega življenja; a na žalost se je izredno dobro ujel samo z najmlajšo hčero družine, ki ga je najbrž vzljubila predvsem zaradi enake starosti. in tako sta skupaj preživljala ogromno časa in navsezadnje se je revež povsem zaljubil vanjo. nič pretirano spornega, saj navsezadnje vsi vedo, da nista niti slučajno v sorodu; a kaj, ko mu njegova lepa sestra zdaj, ko se za njeno roko zaradi njene lepote poteguje vsa italija, ne nameni kaj dosti časa.

donato (05) je odrasla v eno največjih italijanskih lepotic, čeprav se kaj takega zaradi okoliščin njenega rojstva ni pričakovalo. njena mati je bila sicer izredno lepa ženska, toda v času, ko jo je nosila pod srcem, je bila že krepko bolna in bolezen ji je pobrala lepoto in jo naredila utrujeno, staro in zmečkano. in vendar je to najmlajšo hčerkico giuseppe ljubil iz dna srca in zanjo je skrbel, kakor ni nikdar skrbel za nobenega izmed svojih drugih otrok, čeprav so mu bili vsi pri srcu. med tem je nevede njej nakopal ljubosumje svojih bratov in sestra, čeprav to ni bilo nikdar javno izraženo. in donatova je odraščala s svojim enako starim posvojenim bratom z ramo ob rami; in menda je zmeraj vedela, da ga ljubi. toda po tem, ko so se za njeno roko pričeli potegovati bolj ali manj vsi italijanski princi, je počasi na brata povsem pozabila. njena lastna lepota ji je nekoliko zameglila presojo in najmlajša donatova se je pričela precej nositi. zadovoljno sprejema snubce, še z večjim veseljem jih nato zavrača - in verjame, da je prav zares vredna zgolj in samo pristne kraljeve krvi.

de medici (01) je tridesetletni poveljnik papeške vojske in eden od maloštevilnih rimskih odposlancev, ki jim je zaupana presoja dobrobiti imperija. od malih nog je bil ekstremno kompetetiven in čeprav se je pri sestrah, sploh pri mlajših dveh, znal dobro zadržati, je v bitki za popularnost s svojima bratoma to izredno težko skrival. zmeraj je bil ljubosumen otrok, zmeraj je hotel tisto, kar so drugi imeli in morda mu je oče preprosto ugodil zato, ker je vedel, da bo tako najboljše za družinske razmere. tako je dobil prav vse, kar mu je srce poželelo - vključno z angleško princeso za ženo pred tremi leti, vendar je bil njun zakon razveljavljen na podlagi njene neplodnosti. zabaval se je vseeno, kakor je znano, da se rad zabava z mnogoterimi ženskami. kakor je znano, da veliko raje, kot da bi opravljal svoje obveznosti - ki jih sicer na koncu koncev zmeraj opravi s precejšnjim uspehom - popiva v lokalnih bordelih in če ne bi bilo njegove mlajše sestre ali njegovih dveh mlajših bratov, ki skrbijo, da na družino zaradi njega ne pade slaba luč, bi bil najbrž že zdavnaj črna ovca družine. njegova dve leti mlajša sestra je pred kratkim papežu prišepnila, da je morda čas za novo ženo - in ta jo je sinu poiskal. iz milanskih vrst mu je uredil za ženo farnese (02), s katero sta si kot dan in noč. on nima nikakršnega interesa zanjo, ona ne zanj. poroka je v baziliki svetega petra načrtovana v roku meseca dni.

de medici (02) je izredno spretna in domiselna in zmeraj je znala ljudi s popolno pretkanostjo obrniti okrog prsta, venomer za lastno dobrobit. včasih samo iz dolgčasa, da je nekaj poživilo njene dolgočasne dni, včasih zato, da je njena družina dobila kaj, česar sicer ne bi dobila nikdar. pravijo, da je prava kača, da je zastrupila oba izmed svojih preminulih mož, da je sama poskrbela, da ni na svet spravila enega samega potomca in da ji sijajno leži umetnost izmikanja. pred kratkim je poskrbela, da je v družini nastal kaos; svoji najmlajši sestrici je predstavila milanskega sina, ki je zaobljubljen drugi, za starejšega brata je poskrbela, da se bo poročil brez lastne privolitve in očetu je prišepnila, da sumi, da se nekaj plete med njenim dve leti mlajšim bratom in sestrično iz firenc. in ko je poskrbela za svojo zabavo in za svoj kaos, je predlagala, naj oče pošlje njo kot odposlanico v milano, da poskrbi za neposlušnost tamkajšnje družine da vigo. v oči ji je padel najstarejši sin, da vigo (01), in sklenila je, da se bo tako, kakor se venomer igra z ljudmi, poigrala tudi z njim. na žalost niti slučajno ne sluti, da ima ta moški tudi grobo stran, ki jo pred njo zaenkrat uspešno skriva.

de medici (07) je bil od nekdaj izredno miren, hladnokrven fant; njegov oče je trdil, da ima naravni dar za finance, kajti tako luč mora na svet metati pravi bankir. njega to ni nikdar zares zanimalo, raje se je uril z mečem in nenavadno prijateljstvo je spletel s svojim učiteljem mečevanja, ki je od sedmega leta dalje povsem nadomestil njegovega odsotnega očeta. fant je bistveno prekmalu odrasel in na pleča mu je bila položena skrb za vse svoje mlajše brate in sestre - a imel jih je neizmerno rad in to, da jih je vlačil naokrog in jim pomagal pri prvih korakih v življenje, mu je kmalu namesto v breme postalo v veselje. nenazadnje ga je oče pred petimi leti poročil z milansko hčero sforza (04), v katero se je povsem zaljubil. rodila mu je sina in on je v blaženem deliriju verjel, da mu ta ženska ljubezen vrača. šele kasneje se je izkazalo, da se je ves čas ljubimkala z družinskim artisto. sprva je imel namen znoreti; ta ženska mu je zlomila srce. zdaj ne ve več, kaj naj stori - po tistem, ko je spoznal, kaj je storil, je namreč prvič v življenju pogledal pregloboko v kozarec in po golem naključju se je v isti krčmi prikazal prav ta umetnik, ki ga je tisto noč medičijevec pretepel do roba smrti.

sforza (03) je bil vedno samo kmet v igri šaha, ki jo je zelo spretno sprva igral njegov oče, zdaj pa njegova sestra. znanje o njegovi homoseksualnosti se je med družino razvedlo zelo hitro, zaradi česar je ubožec trpel toliko bolj, ko je za to, da družini prinaša tolikšno mero slabega glasu, pretrpel toliko več poniževanja. vzporedno s tem je v njem zrasel nekakšen bes, nekakšna jeza nad svetom in nekakšna nasilnost, ki jo sicer redko pokaže - a ko jo, je ta huronska. edini srečni dnevi, ki jih pomni, so bili dnevi, ki jih je preživel s firenčanom de medici (08), skrivnim ljubimcem, ki ga je imel nadvse rad. njegova najstarejša sestra je ujela popoln čas, da ubije dve muhi na en mah; v tistih dneh, ko je njegov starejši brat ubil sestrinega moža v ferrari, je izvedela, da ljubimka s firenčanom. in ker njegova sestra tako neizmerno uživa v takšnih in drugačnih igricah z ljudmi, je sklenila, da mu bo uničila življenje, da bo prekinila to umazano razmerje tako, da ga bo zaobljubila papeževi hčeri de medici (05). dogovori so uspeli, njegov ljubimec pa je povsem prekinil stike z njim.

sforza (04) je senzualna ženska, ki nikdar ne doseže tistega vrhunca zadovoljstva. je provokatorka in izkoriščevalka, zamaskirana v veliko ljubezen vsakega moškega srca in tako je bilo, odkar pomni. saj je vendar dosegla tudi, da se je vanjo zaljubil njen bratranec iz mantove, preden mu je pri petnajstih zdrobila srce v prafaktorje in ga pred celotnim sorodstvom označila za umazanega perverzneža. in tako se je igrala, dokler ji je bilo to dovoljeno; potem pa so jo poročili s firenskim de medici (07), ki ga je na svoj način vzljubila. na njem ni našla posebnih napak, ni ga iz izhodišča sovražila in nenazadnje se je vdala v usodo družinskega življenja, v katerem se je rodil njun prvorojeni sin. medičijevec je bil povsem zaljubljen vanjo, med tem pa je njeno oko vsake toliko poiskalo koga, ki ji je bil veliko zanimivejši. nenazadnje se je zadovoljila z dvornim artisto, bellini, s katerim se je z največjim veseljem spustila v strastno zvezo. dokler, seveda, se ni izkazalo, da le ta vodi v veliki propad, ko ju je odkril njen mož. svojega ljubega artisto je nekaj dni kasneje našla na ulici, pretepenega, krvavega, komaj živega.

malatesta (02) je moški, ki ne zna najbolje izražati svoje volje, večkrat tudi zato, ker je preprosto nima. prepogosto si premisli, prevečkrat v svoje odločitve ni prepričan. ko je bil majhen, je bil bolj strahopeten fant, ki ga je moral oče iztiskati iz njegove lupine in na koncu koncev se je preprosto razvil v takšnega moškega. ena in edina stvar, ki pri njem ostaja nespremenljiva, je sovraštvo do francoskega naroda, na podlagi katerega je bila tudi spletena zveza med njim in da vigo (02). v francijo je namreč pred trinajstimi leti potoval kot odposlanec, da bi jim nudili pomoč pri zavzetju neaplja. kar je dobil v zameno, je bil mesec življenja v celici, večkrat polomljene kosti po celotnem telesu in komaj toliko hrane in vode, da je ostal živ. nič čudnega torej, da je od trenutka, ko so ga izpustili, pa do dan danes, načrtoval maščevanje in poroka, ki mu to maščevanje obeta, je pred vrati. tudi da vigova ni slaba, pravzaprav je izredno prijetna družba, kar mu nemalo ugaja. problem nastopi samo, ker se je pred kratkim precej iskreno zaljubil v papeževo najmlajšo hčero, de medici (06). poroke ne bo preklical, ker mu to eno in edino maščevanje pomeni več, kot karkoli v življenju; istočasno pa se zaveda, da papeževe hčerke ne bo imel nikoli tako, kot ima njegov oče svojo spremljevalno kurbo, da je preveč dragocena za kaj takšnega. zdaj ji mora naslednjič samo še pojasniti, da si preprosto nista usojena - a kaj, ko bi bil raje z njo.