tag; artemis, dear
note; sorry for late ;3

poroka. čakala ga je poroka. spet je bil na tej točki, ko je potoval v drugo mestno državico in poljubljal roko neznanega dekleta, ki bo kmalu postala njegova žena in bodo državice zaprisegle svoje zavezništvo med seboj.  pravzaprav sam ni vedel kam je oče bolj ciljal s tem dogovorom, ki ga je sklenil z neapeljskim plemičem – k temu da malce pomiri situacijo med njim in bratom, ter tako da njemu neko drugo obveznost katero mora urejati, ko se bo pripravljal na svoj veliki dan, na to da dejansko državici sklenita neko medsebojno politično zavezo ali k temu da ga je zavil  v to mučenje, ko je moral biti z nekom katerega ni hotel ob sebi, ter je tako samo zaničljivo skomignil na vse skupaj in spal s prvo, ki je prekrižala njegovo pot. niti malo ga ni veselilo, da se je moral vnovič poročiti, ko je že prejšnji zakon šel po zlu takoj, ko je ženska zanosila in pri porodu skupaj z otrokom umrla. lahko bi vsaj njega ohranila pri živem in tako poskrbela, da je družina fonte med svojimi vrstami imela primernega prestolonaslednika, kakor da bi bila to najpomembnejša stvar, a po drugi strani gledano je tako imel eno točko prednosti da je bil sam prvi in ne cato, ki si je s svojim skakljanjem naokoli lahko nekje natrosil celo kopico otrok za dobro vojsko. v veliko veselje mu tako v veliki meri ni bilo, da je moral potovati do neaplja, ter s seboj nazaj pripeljati bodočo damo v beneški palači njegovega rodnega domovanja, a vedno se je bil navajen žrtvovati za tisto kar mu je bilo pomembno, to pa je bila moč benetk na italijanskem ozemlju in ponos v očetovih očeh,ko vsaj eden od sinov ve kaj počne in za kaj je bil poklican. dovolj je imel tistega nakladanja o bogu in papeški državi. bog edino lahko ve, kako bo sam skupaj s svojimi zavezniki uničil rim in vse kar se tiče rima in njegove bližine.
neapelj je bil že v njegovem vidnem polju, ko je s svojo konjenico pristopil na kopenski predel in se napotil po makadamski kolovozni cesti do palače, ki se je že nahajala nekje v daljavi, a niti pol ni bila tako čudovita s svojim okrasjem kakor tista beneška, katera je tudi slovela po finih materialih in čudovitih opremljenih prostorih, ki so samo izžarevali svojo bogatost in ponos katerega je družina nosila globoko v sebi. prav čudovita družina so bili. s to mislijo pa je tudi prestopil prag palače in nekje so ga že napadli služabniki, ki so ga odpeljali do jedilnih prostorov opremljenih z raznoraznimi specialitetami, a je njegov pogled opazil le bakren kozarec poln vina, ki si ga je vzel v roko in za spodbudo izpil celotno vsebino. za hrano mu je bilo prav malo mar, bil je le uradniški proces, da so ob jutru odšli na lov in nato v kuhinji pripravili le najboljše zanj. in bil je tudi sam on. nikogar od družine ni vzel s seboj, ko je vedel da gre le za politiko, ter čisto nič drugega in res ni bilo potrebno delati skrbi, da ga pot ne bo zapeljala tam kjer je sedaj bil. stopil je v prostor služabnik, mu napovedal prihod njegove očitno bodoče žene in sam je le nezainteresirano skomignil z rameni, ter si natočil še malo vina. vrata so se nekje za njim odprla in nato zaprla, da se je zavedal prisotnosti ženske, njegove ženske. » gospodična gonzaga, « jo je pozdravil, ko se je končno obrnil in ga je pozdravilo pravzaprav ljubko dekle, da se je moral namuzniti. » odlično. v drugo me ne bodo poročili z grdobo. draga, rad oznanim, da zakon na temeljih političnega zavezništva mogoče ne bo niti tako zelo velika polomija, « se je spravil k razbijanju tišine, ki bi lahko sicer zavladala med njima. » in hvala za to pojedino. res se niste potrebovali tako zelo prilizovati, navsezadnje je že vse dogovorjeno. « spreten v mečevanju, spreten v bojih, spreten v besedah. spreten. to je bil on.