odi et amo je slovenski rapidfire rpg forum brez word counta in brez cenzure. dogajanje je postavljeno v renesančno italijo in se centrira na šestih velikih družinah. trenutno na forum sprejemamo samo canon like. za morebitno pomoč in vprašanja se obrnite na administratorko rose.




januar 1520, 10 - 17°C


 
KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava


dobrodošli na odi et amo! piše se leto 1520. mestne države so razdrobljene med seboj, še vedno pod idejnim vodstvom svetega rimskega prestola in papeža leona X. sklepajo in razdirajo se politične naveze, več stoletne zamere obljubljajo nove vojne in v vsem tem kaosu vztrajno cveti italijanska renesansa. življenje še nikoli ni bilo tako sočno.















none as of yet





osnovna ideja foruma odi et amo je nastala v sodelovanju z almo in klavdijo. forumska grafika, skin, zasnova, pravila in canon lista so delo rose. posebna zahvala gre reckless iz ptb, brez katere bi kode tega foruma zares zgledale porazno. tisočkrat hvala!




Share | .
 

 rosso, catalina paula

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
catalina rosso
avatar
reputation : 2

ObjavljaNaslov sporočila: rosso, catalina paula   26/6/2013, 05:57



catalina paula rosso
25 / FLORENCE / TAMSIN EGERTON

alma / 17 / gasparo fonte




poznala je sladko bedo resničnega sveta v katerem je živela in poznala je sladkobo življenja v palači. poznala je obe strani in obe je prezirala na svoj način, a na obeh straneh se je sladkobno smejala in kazala svoje bele zobe. bila je rojena v to da je igrala in se svetu kazala z masko kakor je hotel da jo tisti trenutek v letu nosi. bila je izurjena da je igrala vloge, da je delala usluge in da je ugajala ljudem za denar, se smejala na proslavah in bila tista lepša polovica, ki je bila tiho in ni rojevala otrok in igrala trudne in poslušljive žene. vrtela se je v visokih krogih, a spet vračala nazaj na svoje korenine, ko je dneva bilo konec in je v rokah držala mošnjiček s plačilom. potovala je iz državice v državico in obe roki bi bili premalo da bi naštela vse svoje stranke in obiskovalce in s kolikimi plemiči je že legla v posteljo in jih s svojo sladkostjo obnorela. njihova želja je bil njen ukaz. nekateri pa so zgolj želeli njen pogovor. tu je le sedla nasproti njih in se pogovarjala, vedela je veliko, ni bila neumna in imela je znanje, ki ji ga ni bilo strah pokazati in imela je mnenje katerega se ni bala. zanjo ni bilo izhoda in lahko je počela kar ji je bila volja. v vsakem primeru jo je čakala bedna smrt in razlike ni bilo v tem ali bi jo obtožili krivoverstva in jo obesili pred večglavo množico ali bi umrla sama v nekem bednem jarku umazanega dela mesta. ljudje kakor oni niso imeli lepših poti in lepših usod. imeli so zgolj…lepe trenutke. biti kurtizana pa niti ni tako zelo grozna obsodba, je prej pohvala, je prej želja mnogih in tudi njej ugaja včasih samo za trenutek zapustiti svoje življenje in se za večer ali dva spremeniti v plemkinjo. poleg tega pa je pri meni toliko skrivnosti, da bi bila sposobna pokopati tudi papeža. vendar za razliko od mnogih nisem tako zelo nespametna, da bi takoj povedala svoje, ampak čakam na pravi trenutek, ki bo v korist meni.

v življenju ne poznam strahu, z izjemo enega redkega – strahu pred srcem. bojim se srca, najbolj pa svojega. bojim se kako krhko lahko postane in kako lahko strast prežene bolečina. strah me je da ne bo popolnoma strto zaradi vsakega koščka bolečega občutka. težko pa ga je zavarovati. četudi ga zapreš pred svetom je to v tvoji glavi. tudi v moji je bilo. dokler nisem pri svojih rosnih sedemnajstih letih spoznala njega. že takrat sem delala kot kurtizana in sem bila najeta s strani milanskega plemiča, da spoznam njegovega mlajšega sina z umetnostjo, pogovori in na koncu s sladkostjo ženskega telesa. takrat je bil sin star osemnajst let in poročen je bil z enajstletnim dekletom sosednje državice. bil je visok, srednje temen in njegovi lasje so se kodrali ob njegovem temenu in mu prekrivali včasih del njegovega ostrega lica, ki je bil z robatostjo še posebej poudarjen. deset let starejši moški od mene je delal kakor poklicni morilec. pa vendar me ga ni bilo strah. moškim sem se predajala v večini za denar, njemu sem se predala v ljubezni in v strasti. ljubila sem ga. bila sem odvisna od njegove bližine in želela sem si biti za vedno tam ob njemu. njegova ljubosumnost pa ni poznala meja. od mene je zahteval nemogoče in nekaj kar mu nisem mogla ponuditi; želel je da spremenim sebe, da opustim svoj poklic in iz sebe izženem tisto kar sem. spoznala sem na grenak način da je želel samo moje telo zase in ni spoštoval mojega srca, ki sem se ga tako zelo bala, a njemu ga odprla. potočila sem solzo, nisem se počutila poraženo, a sem si zaklela da bom morala igrati bolj varno in igra mask na mojih obrazih se je tistega dne samo povečala. najine poti pa so se vedno znova in znova združile. četudi sem se vrnila v rodne firence zanj to ni bila ovira. vedno je našel pot k meni in ni imelo smisla ga odganjati, ko je škoda v mojih prsih bila že storjena. samo predala sem se, samo ljubila sem ga in mu rodila sina. on pa je vedno našel enak izgovor in odšel.

nisem krhko bitje, močno bitje sem, kajti premagujem vsak dan znova svoj strah in ga občutim v prsih vsako sleherno sekundo. solza ne pomeni poraza in krhkosti, solza pomeni moč in emocijo. mnogi vzamejo ženske kot nemočne, ker čustvujejo, toda meni čustva pomenijo žensko moč. na njih igramo in so naše strelivo. in tako kot vsako strelivo so tudi čustva mnogokrat usodna, ko enkrat nekoga zadenejo. od življenja mi ni ostalo veliko. uživam v svojem delu, preganjam svoj strah z njim in v trenutkih pozabe odmislil kaj me čaka izza vrat dvorjanske sobane plemiča, ki poleg mene leži gor in nežno podrsavam po njegovem golem hrbtu in čakam, pridno, svoje plačilo. mnogokrat sem preračunljiva in izgubljena med sleherno masko na svojem obrazu, zvesta svojemu sinu in s strtim srcem, ki čaka na svoje zdravilo. prava sladkost človeka pa je, da lahko možgani v glavi veliko lažje pozabijo tisto, česar srce ne more. in sama sem zgoraj pozabila nanj in ga ohranila zgolj v globini svojih prsih. tu sta vedno dve strani mene, nežna in ljubeča kurtizana, strastna in groba ljubica. obe strani pa združuje moja podoba, moji svetli dolgi lasje in moja iskrenost, moja milina in sladko-grenek priokus v očeh. pravim si ženska tisočerih obrazov, mnogih jezikov, a enega srca.





KAT ♥ PICTURE TO BURN


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
alma!
avatar
reputation : 0

ObjavljaNaslov sporočila: Re: rosso, catalina paula   27/6/2013, 02:07

YOU HAVE BEEN ACCEPTED !

tvoj opis je bil sprejet na forum odi et amo ! preden začneš s pisanjem vpiši svoj face claim v to temo, nato si še poskrbi domovanje tukaj, ter izpolni še zadnji obrazec prav tu in tvoje pisanje se lahko prične ! welcome. :3
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
 

rosso, catalina paula

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
odi et amo :: odi et amo's archives :: archives :: applications-