Bil je nekoliko opit in Neapeljska vročina mu ni ustrezala. Zdelo se mu je, da ga ta poroka tišči v grlu in čeprav je ob veliki pojedini sedel blizu svoje zaročenke, z njo ni spregovoril besede. Veliko raje je namigoval strežajem, da so v njegovo kupico dolivali rdečega vina; v tišini je jedel svojo hrano, tukaj ni poznal nikogar, prav tako ni imel nikakršne želje kogarkoli spoznati. Ljudje so se zdeli drugačni in podoba o njih, ki si jo je ustvaril iz izhodišča, je bila v njegovih mislih tako močno usidrana, da jo je vsaka napaka, ki jo je kdo storil, samo potrdila. Malatesta se je bohotil s tisto vlačugo Farnesejevo na eni in svojo ženo na drugi, da je bilo že prav neokusno.

Nekaj njegovih spremljevalcev, takih, ki so bili dovolj visoko, da so bili na pojedino in kasnejši ples povabljeni, se je še zdaj zabavalo z dvornimi spletičnami v veliki dvorani, med tem pa se je sam s polno čašo v roki izmuznil na prazen vrt, ki so ga ob poti osvetljevale bakle. Naslonil se je ob enega izmed stebrov, njegov pogled izgubljen v daljavi; prvič nocoj se je počutil nekoliko bolje, kakor da se mu je končno uspelo iztrgati iz prijema teh ostudnih Neapeljčanov, kot da je znova Leonello de Medici, ki si zasluži toliko več.

Od morja je proti hribu pihljal hladen veter, ki je s seboj nosil slan vonj in občutek svobode, in ko je oplazil njegovo potno čelo, je lahko znova zadihal. Kupico je dvignil k ustnicam, njegov jezik se je dotaknil okusnega rdečega vina – edine dobre stvari, ki jo je, zraven strateškega položaja, Neapelj premogel. Potem se je premaknil dalje, koraki so ga samodejno ponesli po vrtu, ki sam po sebi ni bil pretirano fascinanten, a ga je kljub vsemu bolj zabaval kot družba v dvorani.

stella the babe | i love you and i like you

Ni si predstavljala, da jima bodo pripravili tako veličastno zabavo. Priprave so potekale dober teden, toda še vedno ji je v glavi odzvanjalo dejstvo, da se poroke njena mati veseli dosti bolj kot ona sama. S težavo je zato spremljala dobro razpoložene obraze, ki so kar lebdeli naokrog, medtem ko je bila sama prizadeta … globoko užaloščena ob misli, da je to ena izmed zadnjih noči, ki jih bo preživela v domačem Neaplju. Ena izmed zadnjih neporočenih, povsem nedolžnih noči.

Ni sedla poleg njega in niti pozdravila ga ni, ko je sam postopal po - s cvetjem okrašeni - dvorani, kjer so pripravili ples. Nista spregovorila niti besede in prav zmedeno se je spraševala, če se lahko tovrsten zakon sploh obdrži. Kako za vraga naj se po vsem tem brezbrižno poslovi od svoje družine, ko pa ji je bilo že sedaj več kot jasno, da bo v Rimu obsojena na gnilo, samotno življenje.

Morala se je prepričati, če se pod masko visokega papeževega sina zares skriva okruten in nadut moški, tak, ki je bil enostavno preponosen, da bi z njo izmenjal par vljudnostnih fraz. Ko se je - upajoč, da ga nihče ne bi opazil - izmuznil iz plesne dvorane, mu je sledila, za par sekund postala med durmi, ki so vodile na vrt in preučevala njegov obraz. Saj sploh ni bil tako napačen. Ko bi njeni družini in njej vsaj izkazal kanček spoštovanja, tako pa je vsakega po vrsti odvrnil še preden bi se mu utegnil približati. "Najlepši vrtovi Neaplja. Mislim, da jih bom pogrešala," je optimistično začela, pa je soj mesečine hitro izdal njegovo nejevoljo ob ugotovitvi, da na vrtu ni več sam. Sploh se ni motila. Poročila se bo z nadutim prascem.

leo | i love you more

Ko je prvič v življenju zaslišal njen glas, je nekoliko privzdignil obrvi, preden so se njegove oči srečale z njenimi. Pričakoval bi, da bo zvenela veliko bolj otročje, navsezadnje je bila to – otrok, nič več. Popolnoma neuka v življenju, je predvideval, ko si jo je prvič ogledal ob sprejemu njega in njegovih spremljevalcev, ko so prijezdili v Neapelj. Otrok, ki mu je s samim izgledom dajal vedeti, da ni niti slučajno tisto, kar išče v ženski. Najbrž je hlepela po večni ljubezni in nežnosti, sam ni premogel ne enega, ne drugega.

»Dvomim,« je rezko odvrnil, preden je čašo znova privzdignil k ustom, njegov pogled je zdrsel po vrtu. To je bil torej Neapeljski raj na zemlji? Ha. Rim – tisti del Rima, ki je pripadal njegovi družini, njemu – je bil veliko bolj razkošen. Med tem, ko je preostalo prebivalstvo gnilo v nesnagi, je vatikan blestel v vsem svojem razkošju in čeprav je vedel, da so na račun tega njihovi podaniki prikrajšani, se mu je tako zdelo edino prav. Z razlogom so se delili na pripadnike modre krvi in navadne hlapce.

»Vatikanski vrtovi so ogromni. Božanski,« je zamrmral precej vzvišeno, pri čemer se je še vedno upiral temu, da bi pogledal v njene oči. Govoril je zavoljo pogovora, zavoljo prisiljene vljudnosti, a v vsakem primeru ji je hotel dati vedeti, da on, rimski sin, premore veliko več, kot ta ušivi Neapelj. »Prepričan sem, da boš v trenutku pozabila na.. vse tole,« je z roko, v kateri je držal čašo, nakazal po vrtovih, kjer sta se nahajala, in nenazadnje je ujel njen pogled. Nerad je priznal, a bila je lepa.

stella the babe | i love you the most!

Zvenel je enako nesramno kot je izgledal. Vzvišeno, naduto, snobovsko. In ne glede na to, da tudi njena družina ni živela najbolj skromnega življenja, je lahko le ugibala kakšno je bilo njegovo. Videti Rim je bila nedvomno želja vsakega človeka, toda če bi v tistem morala izbirati med slednjim in tem, da za vedno ostane na domačih tleh, bi gotovo izbrala drugo. Bo sploh lahko tiho prenašala človeka, katerega besede so ne toliko bolele, pač pa dobesedno parale njeno razjarjeno srce.

Ničesar si ni drznila reči, ko ji je na kratko odgovoril, čeprav je v  njegovem tonu prepoznala zasmehovanje. To je bilo njeno življenje. To je bilo okolje v katerem je odraščala, okolje, ki ga je ljubila, ne glede na to, da je bilo daleč od razkošja tistega, v katerem je odraščal on. To so bili vrtovi, kjer se je igrala, tukaj je doživela veliko več, kot je bila pripravljena deliti z njim, tukaj je hranila toliko spominov, ki jih bo tako težko zapustila. "Nedvomno. Nedvomno so božanski, če tako pravite. Nisem pa prepričana, če lahko razkošje vaših vrtov zamegli vse tisto, kar me veže na neapeljske … gospod."

Končno se je njena dlan ločila od oboka in stopila je nekoliko bliže človeku, na katerega bližino se bo primorana navaditi. To je bila njena usoda, krasna, prečudovita, neizogibna usoda, kot ji je vsakodnevno zatrjevala mati, ki bi papeževega sina oženila kar sama, če bi bilo slednje izvedljivo.

leo | yeah ... no!

V njenih očeh je bilo mogoče razbrati razburjenost, ki jo je povzročil, a ta ga ni prizadela. Verjel je, da jo bo še velikokrat užalil, velikokrat razburil in razjaril. Njena naloga je bila, da odreagira prav tako, kot je odreagirala sedajle; da tiho požre, kar ji je požreti potrebno, da igra njegovo ženo, čeprav sta očitno vedela oba, da med njima ne bo nikakršne zakonske ljubezni. Bilo je očitno, brez da bi se poznala. In ni si je želel; pod ponosom mu bo, da bo ta pankrtinja nosila njegovega otroka, pod ponosom mu bo, da ji bo nadel priimek De Medici.

»Lepo prosim, Donna Farnese, pred menoj to svetohlinska ponižnost prav zares ni potrebna,« je prezirajoče navrgel, preden je v požirku izpraznil tekočino svoje kupice, željan novega vina. Ne, ni imel namena poslušati o tem, kako ljubi svoj dom in kako navezana je nanj, ko pa je imel o njej jasno predstavo, o njej – in o njeni družini. Bili so grabežljivi, ona pa je prav gotovo hotela v Rim, prav gotovo ji je laskalo, da bodo v Vatikanu najbrž slikali njen nedolžen obraz v podobe svete device. Ni mu bilo potrebno stati tukaj in poslušati laži o tem, kako težko bo zapustiti Neapelj, ko pa je bil vendar Rim razgleda točka sveta in si je vsak želel priložnost, ki jo je dobila ta hčerka navadne pocestnice.

Glasno je zavzdihnil, pogled mu je zopet odtaval po vrtu. Jutri bosta odšla; spraševal se je, če bo potrebno, da vso pot presedi skupaj z njo v kočiji, kajti veliko raje bi vsaj delček le-te jezdil, da mu ne bo potrebno imeti, no ja, takšnih pogovorov. »Si še devica?« se je nato nenadoma obrnil proti njej, vprašanje je obviselo v zraku, njegov ton povsem sproščen, skorajda nezainteresiran. »Bog, upam, da si,« je nadaljeval, preden bi uspela odgovoriti na njegovo neposredno vprašanje. »Bilo bi naravnost neprijetno, če bi se izkazalo, da nisi.«

stella the babe | LOLOLOLOL

Svetohlinska ponižnost, pa ja. Očitno v življenju ni govoril s prav veliko količino iskrenih in skromnih deklet. Sebe je dojemala za eno izmed njih, pa naj jo je v mislih in na glas označeval za karkoli je pač želel. Če je prej mislila, da le drži varno distanco preden se bo sposoben normalno in civilizirano pogovoriti z bodočo ženo, je sedaj vedela, da bodo njuni pogovori vedno potekali v podobnem tonu in prezirljivo. Moral se je čutiti tako izdanega, da mu je oče za ženo izbral njo, moral je tako trpeti, da bo v svoj raj pripeljal Neapeljčanko, skromno rjavolaso enaindvajsetletnico, ki mu v verbalni vojni definitivno ne bo mogla biti kos. "Mati so me učili skromnosti in spoštljivosti," je vedela, da se z izrečenim pelje naravnost tja, kamor ni želela, toda druge izbire ni bilo. Vedela je kakšno mnenje so ljudje njegovega kova imeli o njeni materi, poleg tega je skromnosti čisto iskreno povedano ni naučila ona.

Bi verjetno nadaljevala, če je ne bi presenetil s tako lahno navrženim vprašanjem o njeni nedolžnosti, da se je zdelo nasploh nepomembno in posvetno. Bila je. Bila je devica in s težkim srcem se je pripravljala na trenutek, ko jo bo izgubila s takšnim tepcem. "Gospod … upala sem, da so te … te zame neprijetne pogovore opravili že moja mati," se je skušala izviti, toda ko je takoj za tem nadaljeval v pričakovanju dejanskega odogovora, se je zavedala, da ji kaj drugega ne preostane. Bila je vendar tik pred tem, da postane njegova. "Kaj takšnega se seveda ne bo zgodilo. res mislite, da bi se hotela ponižati na tak način, gospod?" Ostala je vljudna; toliko bistrosti je premogla, da se tako hitro ni bila pripravljena spustiti na njegov nivo. Če je že morala postati njegova žena, se bo potrudila, da njun odnos ne bo temeljil na medsebojnem sovraštvu in pomilovanju.

leo | ruuuuude!

Njegove obrvi so se posmehljivo privzdignile in ustnice v nasmešku priprle, ko je rjavolaso dekle omenilo svojo mati. Nasmejal se je, skorajda se mu je za trenutek zasmilila, ker je morala biti bodisi izredno naivna, bodisi preprosto neumna in nič od naštetega se mu ni zdela ravno hvalevredna lastnost. »Aha,« je navsezadnje izdavil, moral se je precej truditi, da se ni pričel iz srca smejati; morda ga bo vendarle tale porcelanasta lutkica še zabavala s tako neumnimi izjavami, kot je bila pravkar izrečena. »Upajva, da te ni mati predobro naučila svoje verzije.. skromnosti in spoštljivosti,« se je znova zahahljal, njegove oči na njenih, kakor da bi pod kožo iskal vse tisto, česar jo je mati dejansko naučila. Morda se bo sposobna vsaj dobro ljubiti, to bi bilo lahko v njenih genih, če je res toliko Farnesejeva, kakor je škandalozno odzvanjal njen priimek.

»Ne, ni jih opravila,« je lahkotno zmajal z glavo, zavedajoč se, da je najbrž govorila z njegovim očetom in da sta na neki točki to temo najbrž obdelala. »Vsaj z menoj ne,« je končno navrgel, ob čemer je nekoliko nagnil glavo, »in mislim, da bi morala biti zadeva razčiščena tudi pred menoj, glede na to, da bom predvsem jaz osramočen, če se izkaže, da ne boš krvavela.« Govoril je toliko sproščeno, kakor da svojim služabnikom razlaga, kaj bi rad jedel ali prijateljem, kako je bilo na potovanju. Videl je lahko, da je neprijetno njej – in to mu je na svojevrsten način izredno ugajalo.

»Hm, upam, da ne,« je končno navrgel, njegov pogled je spet odtaval; sprehodil se je nekaj korakov v desno, na eno od kamnitih klopi ob grmiču je odložil svojo kupico. »Sploh pa pravim, da bi bilo zame to veliko bolj ponižujoče. Zate vendar vsi predvidevajo, da si svoje devištvo že davno izgubila, glede na to, iz kakšne razvratne družine izhajaš.«

stella the babe | and it's only gonna get worse, i mean what can i say, this is the man she's gonna marry

Pričakovala je besede, ki jih je izrekel, nenazadnje je podobna verzija čisto zares krožila naokrog. Njena mati definitivno ni bila svetnica, je pa ne glede na vse svoje otroke vzgojila dobro. Del zaslug so verjetno nosile dojilje, tudi služnjičad in učitelji so pripomogli k temu, da Stella ni zgolj skromno, pač pa tudi dokaj razgledano in sposobno dekle. "Mislim, da me je mati vsega naučila ravno v pravšnji meri, gospod. Sem pa prepričana, da bi v tem trenutku vaš oče znal biti nekoliko razočaran nad žongliranjem z besedami. Nenazadnje sem, kjer sem, izključno zato, ker je on menil, da sem primerna za vas. Menda vam ne bi namenil naporne življenjske sopotnice, gospod?" Njen sum o tem, da Leonello ni bil najbolj zadovoljen, je bil že zdavnaj potrjen, je pa ne glede na vse pričakovala nekaj malega več pretvarjanja. Nekaj malega več zainteresiranosti … saj vendarle ni bila povsem neokusna in frigidna.

Nerodno se je prestopila in prste prepletla med sabo, ko je začutila potrebo da roki sklene na prsih. Ne, ni mu smela dati vedeti, da se čuti šibko, da jo s svojo nenavdušenostjo in duhovičenjem o nečem tako svetem, kot je bila ljubezen, spravlja v zadrego, da sploh še ni bila pripravljena, da se dokončno preda.

Kako jo je lahko mati pustila na cedilu. Kako je lahko kaj takšnega storila lastnemu otroku. Se je sploh zavedala kakšno mnenje imajo De Medici o njej, in zdaj očitno tudi o njenem potomstvu. Seveda se je počutila ponižano, povsem razdraženo in užaljeno. Seveda je čutila potrebo po tem, da mu vrže v obraz vse, kar mu je šlo, pa najsi je bil papežev sin. "Če ste tako proti poroki, zakaj je ne prekličete … zakaj se me ne znebite dokler še imate to priložnost. Zakaj? Vam je v užitek, ko z žensko ravnate, kot z navadnim psom, gospod?" je zadnjo besedico siknila skozi zobe. Več kot očitno jo je v mislih zamenjala z žaljivko in tega se je moral zavedati tudi on.

leo | omg, mislim, da bom umrla. haha

Znova je privzdignil obrvi, spraševal se je, koliko je razumela in koliko je vedela, spraševal se je, koliko njunega pogovora so bile besedne igre in koliko mladostniška naivnost. Verjel je, da politike ni poznala prav dobro, gotovo ne toliko dobro, kot jo je poznal on, morda zato preprosto ni bila sposobna razumeti. »Moj oče te ni izbral zato, ker bi bila ljubka in prijetna za družbo,« jo je zato zavrnil na način, s katerim bi kar najbolj milo povedal kruto resnico, »kakor prav gotovo tvoja mati in tvoj domnevni oče nista privolila v poroko zaradi tega, ker bi bil jaz šarmanten in dobro grajen. Midva sva figuri na njihovi šahovnici, donna Farnese, upam, da ne misliš drugače. Poročila se bova, ker to politično ustreza obema strankama.«

Upal je, da ni pričakovala idiličnega zakona, da v njem ni iskala popolnega moža – ne, da v njem sploh ni iskala ljubezni in topline, ker je bil prepričan, da ji le-te ne bo zmožen dati. Bil je vojščak po srcu, ne pa nekakšen poženščen fantek, ki bi čakal, da ljubezen potrka na njegova vrata.

»Absurd,« jo je zavrnil, ko si je drznila postati predrzna. Njegove oči so znova ujele njene, en sam pogled ji je dajal vedeti, da se z njim ne bo igrala in da ji ne bo dovolil, da bo sikala. Če bi bila že poročena, bi ji ob tako nespoštljivem tonu pritisnil zaušnico. »Nobenega preklica poroke ne bo,« je nato nadaljeval po nekaj trenutkih tišine. Očeta ni mogel razočarati, to je počel bolj zaradi njegove ljubezni kot zaradi česarkoli drugega. nikoli se ne bi niti približno sprijaznil, če ne bi vedel, da bo s tem stopil stopničko više med nasledniki medičijevskega papeža. »Poročila se bova zaradi dolžnosti, ne ljubezni. Spala bova skupaj zaradi dolžnosti, zanosila boš zaradi dolžnosti, in če bo šlo vse po sreči in boš hitro rodila sina, se lahko po nekaj letih vrneš v Neapelj, če boš hotela. Sina boš, seveda, pustila pri meni.«

stella the babe | they're so perf lol

Ni bila neumna. Toda nekje globoko v srcu, je ne glede na to, da je v njunem primeru šlo čisto zares za poroko iz koristi, ki jih bosta imeli obe družini, upala, da, med vsemi De Medici, ni ravno on tisti največji idiot. Da ji bo morda privoščil nekaj malega sreče in topline, če je že morala za sabo pustiti vse, kar je bilo del nje. "Ne prav gotovo vas nista izbrala na podlagi tega. Vaš šarm je daleč od zadovoljivega, ob vsej tej nadutosti pa dvomim, da kdo sploh opazi, da imate telo, gospod." Zdaj je bila nedvomno že precej predaleč, da bi lahko odnehala. Ni mu smela pustiti, da z njo ravna kot z živino na povodcu, namreč v življenju si je želela postati kaj več kot zgolj telo, s katerim bo razpolagal, ko se mu bo zahotelo.

"Ampak zakaj bi morala trpeti. Prav gotovo vam ne privoščim sramote, ki vas mora razžirati že sedaj. Kako zelo izpod časti vam je, da morate biti danes tu?" je zdaj morala stopiti korak nazaj, stala sta si namreč že nevarno blizu, šele nato se je čutila dovolj varno, da je lahko nadaljevala. "In kako zelo stežka se me boste dotaknili … čeprav je to vaša dolžnost."

Ni pričakovala, da bo kdajkoli morala razglabljati o podobnih stvareh. Niti si ni mislila, da bo nekoč v položaju, ko bo ljubezen vprašanje. Vedno je upala in sanjala o tem, da bo njeno življenje srečno, polno ljubezni, varno in lepo. Želela si je, da bi na njegovem mestu stal on, tisti, ki mu je ukradla poljub ali dva. Z njim je bilo drugače. Želela si je, da bi bil on papežev sin, da bi lahko na njenem obrazu počival zadovoljen nasmešek, da bi lahko neučakano načrtovala svojo pot v Rim. Toda ni imela te sreče. Čisto zares je bila marioneta v rokah ljudi, ki jih je zanimalo zgolj bogastvo in širjenje svojega vpliva. Čisto zares se je možila v družino, ki o njej ni imela najčistejšega mnenja … v družino, ki je v njej videla kurbo, s pomočjo katere se bodo okoristili. "Poleg tega raje umrem na mestu, kot da nosim otroka, po katerega žilah se pretaka vaša kri," je bila še sama presenečena nad besedami, ki so ušle iz njenih ust. Še dobro, da sta bila popolnoma sama.

leo | ups sorrynotsorry

Bil je nekoliko presenečen nad tem, da je zbrala pogum in z njim začela govoriti odkrito; ne bi si mislil, da bo rjavolaska tega sposobna, ne bi si mislil, da mu bo kdaj retorična nasprotnica, in vendar ga je že v prvem pogovoru presenetila. Moral se je potruditi, da je tisti začetni šok pometel iz obrala in nasmehnil se je, skoraj pretirano sladko za besede, ki so mu bile pravkar namenjene, besede, ki jih je sklenil opravičiti na račun tega, da je premlada, da bi vedela, kaj je dobro zanjo. Ničesar ni rekel; na obrazu je držal nasmešek med tem, ko je počasi prikimal in si mislil svoje.

Njene nadaljnje besede so ga dodatno presenetile, a njegov pogled, spet usmerjen nekam v daljavo, se je spretno izognil njenim očem, nasmešek je, kljub temu, da se mu je v potezah kazalo, kako razburjen je, še vedno držal na licih. »Morda, donna Farnese, je v Neaplju to, da ženska reče karkoli ji pade na pamet, nekaj, kar se ne zdi sporno. V Rimu je drugače in tega se boš morala naučiti. Zlepa ali zgrda.« Na hitro jo je ošinil, v njegovem glasu je odmevala tiha grožnja. Če bi bila poročena, bi s tem opravil drugače; a zaenkrat se je lahko samo zahvaljeval Bogu v višavah, da ju poroka še ni vezala. Kako bo vendar shajal s takšno oholo žensko, ki samo sebe nedvomno oklicuje za damo, obnaša pa se, kakor navadna pocestnica? Bila ga je povsem nevredna.

Zdaj je, ko je končala, prvič povzdignil pogled in se srečal z njenimi očmi. Počutil se je ponižanega in to je bilo na njegovem obrazu moč spoznati. Nobena ženska mu ni rekla česa takega, dovolila si je veliko več, kot bi si kdajkoli smela. Nekaj časa je molčal, nato je stopil dva koraka naprej, bil ji je bliže, kot kdajkoli prej, vohal jo je lahko. »Glede tega bova še videla,« se je počasi nasmehnil, grožnja se je mešala s sprevrženim užitkom, ko jo je lahko takole gledal zviška, zavedajoč se, da bo njegova pravica, da si jo vzame, kakor si bo pač želel.

stella the babe | TENSIONNNN

Opazila je spremembo na njegovem obrazu, pa se je vendarle potrudil in ostal ravnodušen. Z nasmeškom ji je hotel dati vedeti, da ga ni pretirano užalila, je pa zadovoljno prišla do ugotovitve, da ga je brez dvoma presenetila. Znala je biti vsa prijetna in ljubka in verjetno je na podlagi njenega mladostnega obraza sklepal, da gre zgolj za naivno smrkljo, s katero bo lahko upravljal po svojih željah, toda prekleto se je motil. Če ni bila deležna spoštovanja, ki si ga je bržkone zaslužila, se je bila definitivno sposobna spustiti na njegov nivo, vsaj dokler ni imel niti najmanjše pravice dvigniti roke nad njo. Dokler je ni imel popolnoma v lasti in ločene od družine, ki bi ji verjetno stopila v bran. "Gotovo mora v Rimu veljati tudi pravilo, da ni pametno ženske oklicati za pocestnico, še preden si o tem gotovo prepričan." Neverjetno kako mirna je ostajala, čeprav je njun prvi pogovor nakazoval njeno prihodnost v najslabši možni luči. Toliko, da ji ni obljubil batin čim njun zakon postane legitimen.

Čutila je, kako zrak med njima postaja vedno redkejši. In tišina, tišina, ki je vladala, je bila nevzdržna. Slišala je zvok peska pod njegovimi stopali, ko je nenadoma stopil proti njej in na slabih nekaj centimetrov skrajšal razdaljo med njunima telesoma. Napetost je bila očitna in če ne bi v tistem spustila pogleda, njegove besede brez dvoma ne bi bile tako prizanesljive, vprašanje pa je, kje bi se znašle njegove dlani. Ni mu bila sposobna odvrniti niti besedice. Vedela je, da bo na koncu vendarle obveljala njegova; po zakonu mu je bila seveda dolžna roditi otroka in če se izkaže, da tega ne bi bila sposobna storiti, jo lahko zavrže kot smet. Izrabljeno in umazano. Je bilo to res življenje, ki si ga je zaslužila?

Pustila je besedam, da so izzvenele. Hotela je, da zaključita s podajanjem žogice, hotela je proč. Hotela je, da izgine, prvič v življenju je hotela pripadati drugi družini. Prvič v življenju si je želela, da bi bila prav zares tisto za kar jo je posredno oklical, pocestnica, ki ji ni bilo mar s kom se ljubi in kdaj. "Da, gospod."

leo | sort of lame

Ni mu bilo všeč, da si je drznila govoriti proti njemu in četudi je imela dobre argumente, ji je s svojo moško dominanco vedno znova pokazal, kdo bo ukazoval komu, kdo bo očital komu in kdo bo na sploh zmeraj stopničko više kot drugi. On. On, papežev najstarejši sin, gonfaloniere svete rimske vojske in zdaj moški, ki bo žrtvoval lasten ponos za to, da bo njegova država varna. Oče bo tako zelo ponosen nanj. »Preteklost tvoje matere ni nobena skrivnost, v Rimu ali tukaj,« je zlobno navrgel, da bi jo užalil, samo zato, »ti imaš to nesrečo, da si rojena v umazani krvni liniji.« Zadnji udarec pod pasom, ki ji ga je imel nocoj namen zadati, kajti videl je lahko, da je svoje dosegel in da se je zdaj punčara počutila huje kot on sam, če je bilo to seveda mogoče.

Tudi zanj so zlobni jeziki sikali, da je pankrt, a vedel je, da je očetov. Ona ne bo nikoli vedela, njegov oče pa je imel pred bogom sveto dolžnost in vedel ko je Leonella in svoje druge otroke javno priznal, ni lagal, kajti sicer bi svojo nesmrtno dušo obsodil na peklenski ogenj, tega pa prav gotovo ne bi naredil.

Za nekaj trenutkov je molčal, dovolil je, da se njegova zmaga nad dekletom usede in ustali, kajti v njenem pogledu, ki ga je odvračala, je začutil strah, ki mu je dal toliko večje zadovoljstvo, čeprav je nekje v sebi čutil, da bo zdaj dovolj. Zato je počasi vdihnil zrak in nato je dejal, »Mislim, da bo dobro, če se počasi odpraviš spat. Jutri bo naporen dan.« Do Rima jih je čakala dolga pot in zadnja stvar, ki si jo je želel, je bila jokava deklica, ki bo v svoji zlati kočiji povzročala probleme.

»Lahko noč, donna Farnese,« je zamrmral, preden se je odpravil proti notranjosti, kjer bo morda zvrnil še kakšno kupico, preden se v svoje sobane odpravi tudi sam.

stella the babe | that's it for pt 1!