po njegovih merilih po svetu hodijo tri specifične vrste žensk. prve so povsem nepomembne – ženske, ki jih narava ni obdarila z dih jemajočo lepoto. tiste, za katerimi se nisi ozrl niti enkrat, kaj šele dvakrat. druga vrsta so tiste, ki zapeljujejo. njihove obline se zdijo kot nebesa, kadar imaš v krvi znatno količino popitega rdečega vina. njihovo nedrje je tisto, ki ga ljubkuješ do zgonjih jutranjih ur in njena usta so tista, ki jih oskruniš. nudijo ti momentarno uteho, momentarno zadoščenje. ker se nikoli in nikdar ne bodo mogle primerjati z njimi. tretja vrsta. ženske, katere opeva umetnost. ženske, o katerih se pišejo soneti. praviloma niso klasične lepotice, vendar nosijo tisto posebno znamenje, ki pritegne tvojo pozornost. ne pridejo mimo pogosto, če znaš biti pozoren, jih boš opazil. njihova prezenca kriči od gracioznosti. njihov pogled neti ogenj. in veš, res veš, da je skrajno odrešenje moč primerjati z občutkom, ki te prevzame, ko se namestiš med njena stegna in v tvojih rokah okusi kanček raja. smešno, kako je orlando sforza takšno žensko prepoznal pri rosnih desetih letih. ter se naravnost bedasto zatrapal vanjo za vse večne čase.

hujše od nesojene ljubezni je zgolj stalno izmikanje le-te. ko se ženska poigrava s tabo do onemoglosti. vendar te ne moti, ne zares. še vedno je prisoten kanček strahu, da boš izgubil zanimanje v tistem trenutku, ko bo kričala tvoje ime. morda se že dolgih šestnajst let vrti okrog ene ženske, a to nikakor ni znamenje, da pretirano ceni zvestobo in ljubezen. posteljo je krstil mnogim, še več se jih je znašlo med njegovimi rjuhami. verjetno res ni pomembno, kdo na ženske čaka doma. ni njegov problem, če jih njihova zavalina od moža ne zna zadovoljiti in uteho iščejo drugje. po nekem čudežu se še ni pripetilo, da bi ga kdo skušal obglaviti zaradi onečaščenja njihove žene. ali kaj hujšega.

svet je užitek. življenje je neskončna gostija. sicer se mladi sforza bolj ali manj drži ugledne strani njihove družine in pazi, da ne bi slučajno zanetil kakšnega večjega škandala. toda ljubi. ljubi vse. stalen gost najrazličnejših gostij, venomer pri volji za nova poznanstva. človek to bi to eno ubogo priložnost, da okusi vse, kar mu bog ponuja. zakaj je ne bi izkoristil? popil vino do zadnje kapljice, zapustil praznovanje zadnji, spravil na kolena še tako omikano milansko plemkinjo. marsikdo ga ima za plehkega mladeniča, ki razmišlja s svojim tičem, namesto pametjo. kako se motijo. resnici na ljubo je zgolj umetniška duša. slikanje je njegov prikrit hobi, za katerega vedo le redki. vendar, ko vstopiš v njegovo venomer zaklenjeno 'delovno sobo' najdeš stotine poslikanih platen. polna so golih teles. tistih, ki so se zvrstila v njegovi postelji. in tam na sredi kraljuje največje platno. povsem belo. čaka, da v posteljo naposled spravi njo in njeno lepoto enkrat za vselej ovekoveči.