Zahteval je, da se ga je prijela pod roko, ko sta zapustila njihovo palačo, hotel je, da se ga drži blizu. Ko se je spustila med navadne ljudi, je premogla nenavadno sproščenost in nekakšno sprijaznjenost, ki je sam ni premogel. Težko se je zadrževal, da ni vihal nosu vsakič, ko sta šla mimo kakšnega slabo oblečenega in umazanega hlapca, ki ju pogledal kot dve angelski prikazni. Bogati in revni se niso mešali, tako je svet deloval; med tem pa se je njegova sestrična Gianna spretno požvižgala na prastara pravila in si ustvarila lastna. Delček njega je morda to spoštoval, v veliki meri pa se mu je zdela odločitev trapasta in blizu sebe jo je držal, ker bi v trenutku s svojim bodalom prerezal vsakega umazanca, ki bi segel po njeni dolgi obleki in prosil miloščine. Firence so bile drugačno mesto.

»Lepo je spet biti tukaj, mimogrede,« ji je po njuni kratki debati, ki je trajala, odkar sta stopila iz marmornatih plošč na prazna peščena tla, navrgel nekaj, kar je povedal že pri zajtrku. Bolj, kot se je poroka bližala, bolj nesproščen je bil, bolj je bil na trnih, bolj ga je trgalo narazen in bolj se je trudil, da bi ideji le-te ubežal; kamorkoli že, in ideja obiska bratrancev in sestričen v Firencah se mu je zdela odlična za takle pobeg od realnosti.

»Si slišala o moji nesreči, kajne, Gianna?« se navsezadnje ni bil več sposoben zadržati, to, kar mu je ležalo na srcu, je moral izpovedati in svetlolasa podoba angela na zemlji je bila slučajno tista, ki je bila za to trenutno najbolj prikladna. »Da bova zdaj drug drugemu v sorodu še bliže?« je pojasnil, o čem je govoril. »Farnesejeva za papeževega sina! Kako sramotno, mar ni?«

gianna | cUTE!

težko bi rekla, da je obisk njenega bratranca v njej prebudil pristno veselje ali srečo. ljubila ga je, kot se to spodobi za ljudi, katerim po žilah teče ista kri, in vendar je njegov prihod na njen obraz zarisal nasmeh. ni prosila za njegovo zaščito ali pa le-te tudi ni potrebovala, kljub temu pa se ni upirala bližini njegovega varnega telesa in popolni sproščenosti, ki ji jo je zagotavljal. že od nekdaj je bil pač ob njej in prirasel ji je k srcu bolj, kot je to ozavestila. v ljudeh ji je, če je to želela, uspelo videti le najboljše in tako se je odločila ignorirati vse njegove karakteristike, ki bi jo sicer lahko odvrnile od njega.

s pogledom je oplazila okolje, v katerem sta se znašla in v trenutku opazila, da mu v njem ni ravno prijetno. "res je lepo, cugino. vrvež firenc tvoje misli odvrne od neljubih tem... ali pa dovoli, da zbežiš od njih," je nevsiljivo zamrmrala ter svojo dlan malo močneje ovila okoli njegove. vedel je, da gianna na to ni pričakovala odgovora in vedel je tudi, da ga lahko poda če je taka njegova volja, kajti že od nekdaj je bilo tako in njuni pogovori so bili obema dobro znani. "papežev sin si, leo. cela italija že ve, prišlo je seveda tudi na moja ušesa." še vedno je zrla predse ter skomignila z rameni. "oh, razumem te in bojim se, da je okrepljena vez med nama edina pozitivna stvar, ki te čaka v tem zakonu. upaš lahko le, da dekle ni podobno svojemu bratu." zanj je resnično želela vse najboljše in poroka z osebo, katere priimek je farnese ni bil primer dobre prakse. ustavila se je pred vodnjakom, pred mestom s katerega so se reveži spravili že v trenutku, ko sta zavila proti njim. "prepričana sem, da tvoja čast ne bo trpela. s tvojim naslednjim vojaškim uspehom se bo poroka polegla v prah," je z nasmehom na ustih predvidela in ga pogledala v obraz. kovanec, ki ga je držala v roki, je spustila v vodo vodnjaka. "za tvojo srečo. želim ti je kar največ."

leonello [awh!]

Rekel ni ničesar, v mislih pa se je strinjal, ko je spregovorila o vrvežu mesta Firence, čeprav je vedel istočasno, da ne more prav nič ublažiti njemu neljubega nemira v srcu. Ko je naslednjič spregovorila, je ob omembi svojega položaja – sinu svetega očeta – skoraj zaničljivo prhnil, kajti tak status bi mu vendar moral dovoljevati, da vsaj nekatere osnovne odločitve sprejme sam. tako pa so ga obravnavali kot kmeta na šahovnici in z njim zbarantali dobro doto. Počutil se je, kakor da ne bi imel več nobene oblasti nad lastnim življenjem – čeprav je morebiti sploh ni imel nikdar.

»Njenega brata si zapustila,« je navrgel, ne da bi pričakoval pritrditev, kajti vedel je, da je bilo tako, četudi je uradno veljalo drugače. Nekoč prej sta govorila o njem, vendar je imel v spominu le malo. Vedel je, da je njegov bodoči brat v zakonu pil in da je bil nemaren in to je kajmalo pripomoglo k slovesu Farnesejevih, k sliki, ki si jo je ustvaril v mislih. »Si se kdaj zadrževala z njo?« je nenadoma povprašal, kot bi se šele zdaj spomnil, da je vendar živela v Neaplju s to razuzdano družino, »Z mojo zaročenko, z donno Farnese?« Kajti če bi imela Gianna o njej visoko mnenje, bi to morda pripomoglo tudi njemu.

Nato se je zadovoljno nasmehnil, ko mu je pihnila na dušo z mislijo na njegovo pravo poslanstvo. Veliko raje bi odšel s papeško vojsko in osvojil kakšno slabo varovano ozemlje, si priboril lahko zmago in jo napihnil v velike razsežnosti, ko bi se vrnil domov. Zdaj se je moral, namesto tega, poročiti. Da bi mu Bog poslal odrešitev iz nebes! »Hvala, cugina,« se je nasmehnil in jo privil k sebi v lahen objem, po tem, ko je kovanec odvrgla v fontano in je ta potonil med tisoči drugih, ki so jih najbrž reveži ob večerih iskali, da bi si lahko privoščili kaj za pod zob.

»Lepa je,« je nato po nekaj trenutkih tišine znova spregovoril in sestrično izpustil iz svojih rok, »toda tudi pošastno jezikava in naivna.«

gianna

namrščila se je, ko je omenil njen propadli zakon. bilo je res, kar je povedal, pa vendar se ji je bilo težko soočiti z dejstvom, da ima moža, ki je zapit brezobziren nasilnež. želela si je, da bi bile njegove besede popolnoma resnične, da bi imela moč da ga lahko resnično zapusti. "upam da tega ne jemlješ kot potrdilo, da bo razpadla tudi vajina zveza," je dejala s privzdignjenimi obrvmi. ne glede kako turobno je izgledala njegova trenutna situacija, zdelo se ji je zaman nanjo gledati zviška. za trenutek ali dva se je z mislimi vrnila v leta, preživeta na neapeljskem dvoru, v tista hladna, a rodovitna leta. dekle je takrat ni posebno pritegnilo, a kot vedno je bila sposobna izvedeti vse, kar se je dogajalo tam. njegova rjavolasa zaročenka ni bila nobena izjema. "nikoli si nisva bili blizu, in vendar se mi zdi da ti bo odlična žena. presenetljivo nedolžno bitje... skoraj preveč nedolžno, da bi se je dotaknili tvoji umazani prsti," ga je zbodla, ne da bi se bala njegovega odgovora. njen nasmeh mu je dajal vedeti, da njene misli niso merile na njegovo nespodobnost - katere pa sta se oba še predobro zavedala.

vedela je, na kaj mora ciljati pri svojem predragem bratrancu. prišel je, da bi si odpočil misli in ona mu je nameravala ustreči. pustila mu je, da jo je objel ter se naslonila nanj, medtem ko je med njima zavladala mirna tišina. "prav za nič se mi ni potrebno zahvaljevati," je vedro rekla, vedoč da je za nekaj minut pustil svojim skrbem odtavati daleč proč. ko je zopet spregovoril, mu je namenila pomirjujoč pogled, svojo roko pa položila na njegovo lice. skoraj se je že prepričala to, da leonello ni slab človek, a resnice se ne da kar tako prikriti. ali pač? "torej se boš poročil z ljubko, naivno žensko in če njena jezikavost izvira iz dobrih argumentov te bo zabavala. resnično ne vem, kje so meje vaših želja, signore de medici." namerno je pozabila na njeno družino, kajti ta na dolgi rok ni bila tako zelo pomembna.

leonello [awh!]

»Ne,« je odkimal v sarkastičnem nasmešku, »ne, najin zakon ne sme razpasti, ker tega oče ne bo nikoli sprejel. Svojo mrežo želi razpeti po celotni italijanski zemlji in nič ga ne bo ustavilo. Tudi jaz, na žalost, ne.« Čeprav se je smehljal, mu je bilo v glasu slišati, da ga boli dejstvo, da ga oče jemlje za zgolj nit, ki bo v igri povezala Rim z Neapljem. Želel bi si biti več. Želel bi zaseči Neapelj z vojsko, veliko raje bi storil to, kot pa prodal svoj ponos ženski, ki bo do njega hladna in odsotna.

»Lepo te prosim,« se je nasmehnil, ob čemer je zavil z očmi in odkimal; misel na nedolžnost, ki jo je povezovala s tem dekletom, je bila skorajda absurdna. »Hčera najbolj razvpite neapeljske vlačuge je, ali prav zares misliš, da je tako zelo nedolžna?« Tudi njemu je dala tak vtis, a po drugi strani je bil prepričan, da se za tisto porcelanasto kožo in velikimi očmi skriva tasti razvratni značaj njene matere, ki mu bo prinesel slab ugled. Eno je bilo, če se je moški zabaval z drugimi ženskami, kajti to je bilo sprejemljivo in razumljivo; nekaj povsem drugega pa bi bilo, če bi njegova bodoča žena pokazala taiste karakteristike. Kakor da njen umazan izvor ni bil dovolj za grde govorice o njem, o najstarejšem rimskem Medičijevcu.

Zmajal je z glavo, ko je zgodbo obrnila Farnesejevi v prid; lahko bi vedel, da ga ženska, kot je Gianna, ne bo sposobna povsem razumeti. Naj sta ju celo dočakali podobni usodi – ženske so vedno ščitile druge ženske s takimi in drugačnimi besednimi preobrati. Njegova sestrična je bila v teh nenavadno spretna. »Želel sem se poročiti z nekom, s komer bi lahko vsaj shajal, če drugega ne,« je skušal pojasniti znova, na drugačen način. »žensko, s katero bi se razumel, ki bi bila privlačna in bi delila določene moje.. strasti.« Namuznil se je skorajda sprevrženo, ko je takole govoril o seksu pred dekletom, ki je delilo njegovo kri v žilah, nato je nadaljeval, »in predvsem sem si želel, da ne bi bila tako dolgočasna. prava svetohlinka je.«

gianna

"bodi torej njen mož, operi njeno ime materinega slovesa. bodi osnovna vrv v njegovi mreži - dobro veš, kaj se zgodi, če se ta pretrga." za nič na svetu ne bi priznala da je njun zakon že od vsega začetka obsojen na propad, kljub temu da je bilo to mogoče res. v svojem življenju pa je vedno puščala prostor za presenečenja in tudi tedaj je bila pripravljena storiti ravno to. bilo je očitno da sta se razhajala v sojih stališčih in mnenjih, a nekako našla skupni jezik. kajti to naj bi družina počela, kajne? "pozabljaš, da govoriš s hčerjo najbolj razvpitega firenškega pijanca," je zamrmrala ter svojo roko zopet naslonila na njegovo. bila je preveč razumna da bi se je take in drugačne samožaljitve dotaknile. "da, njena nedolžnost se mi zdi resnično pristna. njen sloves pa sicer vsaja dvom v mojo presojo." vedela je, da je ostajala majhna možnost, da je dekle devica, za katero se je izdajala, a celo v govoricah je bila vedno kot svetnica brez greha. če bi izrazila svoje sorazmerno dolgočasje do nje, bi situacijo samo še poslabšala, zato je molčala.

nasmeha, kot vedno, iz njenega obraza ni moglo izbrisati prav nič. čudila se je, da se leo o svoji usodi pogovarja s tako lahkoto, vedno se ji je zdel človek, ki težave tišči v sebi. a njegove težave so bile tokrat javne. in v letih, i jih je preživela o njegovi bodoči nevesti, jo je spoznala za normalno žensko - a kaj, ko normalno za de medicijeve nikoli ni bilo dovolj dobro. "težko je najti nekoga, ki ima vse to, skupaj s politično koristjo seveda," se je strinjala in mu dala vedeti, da se je znašel v precej ne izhodni situaciji, v kateri na žalost nima skoraj nobene besede. "torej bo hči vlačuge najbrž sposobna zadovoljiti tvoj libido." nikoli je niso motili odkriti pogovori ali škandalozne teme, v njih je pravzaprav skoraj uživala, čeprav si tega nikoli ne bi upala priznati. in če je on namigoval, da ona nadgrajevala. "rimske kurtizane so pa tudi poceni." če jo je poznal, je vedel da je gianna karakterna oseba, nekdo, ki se tabujev loteva vse prej kot previdno. če je kakšna ženska polnosti izkoriščala tako svoje telo kot pamet, je bila to ona. "svetohlinka pa ob tebi ne bo dolgo ostala. povej mi torej, cugino, kakšna bi bila torej idealna ženska? bi imela samo telo ali tudi možgane?" s svojim pogledom je ujela njegovega ter mu podarila nasmeh s kančkom sarkazma.

leonello [awh!]

»Najbrž na koncu koncev tako nimam izbire,« je nejevoljno pritrdil njenim besedam. Če bi si vzel čas, da bi zaročenko spoznal – namesto, da je čas pred poroko pridno izkoriščal za to, da je lahko spal z drugimi, z mnogimi drugimi – bi morda celo našla skupni jezik. Morda bi se celo ujela drug z drugim. Toda za to ni imel interesa – tako ali tako se ji bo zaobljubil za življenje, čemu bi ta čas še podaljševal?

»Ampak ti, draga moja,« se ji je pokroviteljsko nasmehnil, njegov glas je postal nižji, tišji, »ti nisi tako nedolžna, kot izgledaš.« Vedel je, kar so mu govorice prinesle in nikoli ni drezal vanjo, ona pa njemu ni nikoli samoiniciativno povedala o tem, kar se je pletlo v tistem delu življenja, ko njega ni bilo zraven. Slišal je, da je bila lahko smrtonosna, če je hotela. Raje bi imel v življenju takšnole boginjo strupov, kot pa svojo dolgočasno donno Farnese. »Bomo že videli,« je navsezadnje zamišljeno zamrmral, v mislih je ciljal na poročno noč. Takrat bo videl, če je rjavolaska res drugačna od svoje matere, ali pa jabolko, kot je predvideval, ni padlo tako daleč od drevesa.

Na glas se je zasmejal, ko je njegova sestrična spregovorila o intimni temi in ko so se njegove oči srečale z njenimi, je zmajal z glavo in v samoironiji zavil z očmi. »Mi je tudi moja bodoča žena povedala, da raje umre, kot da se je dotaknem.. takorekoč.« Še enkrat je zmajal, sam spomin na te besede je bil naravnost bedast. Kakor, da bo imela kakšno izbiro; kot njegova žena bo preprosto imela dolžnost in nikakor ne bo kar tako pobegnila iz tega. »Imaš prav,« se je navsezadnje pristno nasmejal, ko je spregovorila o rimskih vlačugah – vedno jih je preplačal, ker so mu delale dobro družbo, a če bi jim dajal toliko, kot so zahtevale, bi imel skorajda slabo vest.

»Moja idealna žena.. bi imela čudovito telo in polne ustnice. Krasne prsi. Uživala bi v stvareh, v katerih uživam jaz,« se je zvito nasmehnil, »in poveličevala bi me kot boga. vedela bi, kje je njeno mesto. Saj to vendar niso tako neizpolnljivi pogoji, kajne?«

gianna | lol @ what a pig he is XD

na njen obraz mu je uspelo zarisati droben nasmeh, ko je omenil njeno nedolžnost. na zaradi drugega kot zato, da bi mu saj z obrazno mimiko dokazala drugače, čeprav svojih poslov pred njim ni nameravala skrivati. štela ga je med eno od svojih potencialnih bodočih strank. "torej so govorice dosegle tudi tvoja ušesa, caro cugino. a moj sloves je naravnost zgleden proti tvojemu," ga je zbodla in kar se da neopazno vrgla nekaj kovancev materi z otrokom, ki se je edina opogumila in se jima približala. ni ji pustila, da bi nadaljevala, kajti leonovega odziva na njen prihod ni želela videti. prijela ga je pod roko in ga nežno prisilila, da sta se spet začela premikati, bila pa je skoraj prepričana, da je videl kaj počne. "in ko se bo to zgodilo, bom jaz ena od prvih, ki bomo vedeli," je razkrila svojo nadvse neskrivnostno željo po vedenju vsega o vsem, ki je bila že tako ali tako splošno znana. nasmeh na njenih ustnicah mu je dajal vedeti, da to lahko vzame zares ali za šalo.
privzdignila je obrvi nad nepremišljenimi in praznimi besedami, ki jih je od njegove zaročenke prenesel do nje. sama je dobro vedela, da se želji moža ni mogoče upirati, še posebej takrat ko od žene zahteva zakonske dolžnosti. sploh pa je že celotna italija slišala za njeno nesrečno poroko in ni čutila potrebe, da bi oživljala spomin nanjo. "torej bo prej umrla, kot ne izpolnila tvojih potreb. in če je pametna, bo sprejela užitke, ki ji jih ponujaš." zavedala se je neprimernosti tega pogovora in kljub temu, da je besede izgovarjala s samozavestjo, ji je lica obarvala komaj vidna rdečica. za damo se ni spodobilo govoriti tako, kot se je izražala ona. njegova predstava idealne žene ni v ničemer presegla ali razočarala: bila je takšna, kot si jo je nadejala dobiti od moškega, kot je bil on. ni si mogla pomagati, popolnoma nevsiljivo in se je nasmehnila njegovim besedam. "ne segaš ravno po zvezdah," se je namuznila in mu nekako pritrdila, preden je nadaljevala. "pa vendar; si če kdaj srečal žensko, ki bi temu ustrezala?"

leonello [yay this was late! ikr, i dunno how she's putting up with him]

»Morda,« je zamrmral in sklenil biti nekoliko pokroviteljski, ko se je nagnil bliže k njej in tiše dodal, »toda moj sloves ne nosi s seboj čarovniškega prizvoka. Veš, kaj delajo s čarovnicami, kajne, draga?« Čarovništvo je bilo prepovedano iz strani najvišje oblasti, iz strani Vatikana, in nedvomno bi ji sodili in jo najverjetneje tudi obsodili, če bi jo lahko dobili. Dvomil je sicer, da jo bodo kdaj – bila je pretkana, veliko bolj pretkana, kot si je celo sam uspel misliti, in verjel je, da je bila tudi pazljiva.

Ni mu ušlo njeno dobrodelno dejanje in čeprav je v njem zavrelo, se je navzven samo očitno namrščil nad podložnico, ki je prosila miloščine. Kako se jima je vendar sploh drznila približati – s svojimi nemarnimi, shiranimi rokami je silila proti Gianni in ta ji je hitro predala nekaj kovancev, kakor da bi se bala, da bo Leonello vskočil in ženski prerezal vrat. Tako daleč ne bi šel – a vsekakor mu je šlo v nos, da se je svetlolasa angelska podoba njegove sestrične ukvarjala s cestnimi izmečki. »Seveda,« ji je odsotno pritrdil na besede in se navsezadnje nasmehnil, da ne bi izpadel pretirano nesramno.

»Upajva, da bo prej ali slej prišla k pameti,« je pokimal in se v mislih opomnil, da mu vseeno ne bo ravno, hja, pretirano težko najti nekoga, ki mu bo krajšal čas, če se bo njegova bodoča nevesta raje kujala v svoji sobi.

»Seveda,« je nemudoma prikimal, »princesa Margaret je bila točno takšna ženska.« Svoj prvi zakon je imel v lepšem spominu, predvsem, ker angleška princesa ni govorila njegovega jezika in je praviloma molčala, ko sta bila skupaj. ker je dovolila, da je počel, karkoli je hotel – da je tudi njej počel, karkoli je hotel – in ni prav nikdar jezikala. A izkazala se je za povsem neuporabno, ko mu vendar ni mogla poviti otroka, in navsezadnje so ju ločili s papeško bulo. »In sploh ne dvomim, da jih je še cel kup. Samo tale moja je takšna,« se je skorajda zasmilil samemu sebi.

gianna | right! dunno how anyone is!