legel je k počitku, saj se je ravno vrnil s kratkega potovanja z bratom. odšel je le zaradi interesa, da vidi še kaj drugega poleg milana in ne, ker bi se preveč zanimal za posle v katere je bila vpletena družina. te je opravljal res z minimalno potrebo. bil je imun na plemiške zadeve in večino dneva je prejahal ali pa se klatil po mestu, kakor potepuh in ne član rodbine sforza, čeprav zanj niso bili čisto nič manj od potepuhov in beračev. edina razlika je bila modra kri, ki so jo oni imeli, a v notranjosti štirih sten so bili prav enako bedni, kakor oni spodaj. pri vratih se je slišalo trkanje in kmalu zatem je v njegovo sobano stopil služabnik, ki mu je predal sporočilo, da bi ga rada najstarejša sestra videla. očitno je hotela vedeti kako je poteklo potovanje in sam je ni mogel zavrniti, čeprav mu do druženja pretirani ni bilo, toda lagal bi, če bi trdil da ga ni dajala radovednost po njenih besedah.

pred njegovimi očmi se je zarisala razkošna jedilnica v kateri je na čelu mize sedela ona- njegova sestra, korina sforza. njeni lasje so bili speti ob strani, nosila je prelepo obleko po njegovi malomarni oceni in nosila je pogled, ki je bil kakor navdihnjen z briljantno idejo, zvijačo ali pa je le zamešal z običajno dobro voljo. » sestra, « ji je dejal v pozdrav in se vljudno priklonil njeni podobi, ko je naposled le sedel poleg nje, » klicali ste me. « svoje besede je pospremil s tipičnim posegom po vinu, ki je zadnje dneve bil še posebej stalnica v njegovem vsakdanjiku in tudi današnji dan ni bil izjema.

KORINA| 279 | lamee