odi et amo je slovenski rapidfire rpg forum brez word counta in brez cenzure. dogajanje je postavljeno v renesančno italijo in se centrira na šestih velikih družinah. trenutno na forum sprejemamo samo canon like. za morebitno pomoč in vprašanja se obrnite na administratorko rose.
januar 1520, 10 - 17°C
dobrodošli na odi et amo! piše se leto 1520. mestne države so razdrobljene med seboj, še vedno pod idejnim vodstvom svetega rimskega prestola in papeža leona X. sklepajo in razdirajo se politične naveze, več stoletne zamere obljubljajo nove vojne in v vsem tem kaosu vztrajno cveti italijanska renesansa. življenje še nikoli ni bilo tako sočno.
none as of yet
osnovna ideja foruma odi et amo je nastala v sodelovanju z almo in klavdijo. forumska grafika, skin, zasnova, pravila in canon lista so delo rose. posebna zahvala gre reckless iz ptb, brez katere bi kode tega foruma zares zgledale porazno. tisočkrat hvala!
Naslov sporočila: gonzaga, caterina vittoria 17/6/2013, 00:41
caterina vittoria gonzaga
18 / NAPLES / AMBER HEARD
kate / 14 / none
včasih se mi je dozdevalo, da si je moj oče na ramena nakopal preveč, kot bi dejansko zmogel nesti. imeti štiri otroke in se ob tem še ubadati z vsemi političnimi zadevicami, ki jih je prineslo njegovo bogastvo ni preprosto. kar je verjetno tudi razlog, da sem bila kot najmlajša vedno bolj prepuščena sama sebi. le nekaj služkinj mi je delalo družbo. ampak ne bom se pritoževala. morda sem tako lahko užila še največ življenja.
*
"gospodična, ne vem če je to dobra ideja." z vzdihom sem se ozrla nazaj proti svoji pomočnici in s konicami prstov pogladila lok. "me mar misliš zatožiti millenna?" rjavolasa služkinja, s prestrašenim izrazom na obrazi in odeta v topel, rjav plašč je sunkovito odkimala. "seveda ne." zdelo se mi je, da je ogorčena. "potem pa pridi." nisem želela izgubljati časa. nisem verjela, da naju bo kdo ujel, a tvegati nisem hotela. čeprav bi morda morala, nisem povsem verovala v boga. ničesar nisem imela za čudež. in ničesar nisem jemala za samoumevno. vse je bilo odvisno od mene. tudi to, ali se bova z millenno lahko izmuznili iz dvorca. "bog nama pomagaj." je zadaj zamrmrala millenna in zavila sem z očmi. "millenna, bog nama ne bo pomagal, če ne bova nečesa naredili še sami." hitro sem stopila proti vratom in vame je kmalu udaril svež nočni zrak. z nasmehom sem se pognala proti hlevu, kjer je že pripralvjena čakala afrodita. moja kobila. veselo sem se ji nasmehnila in zlezla nanjo. millenna mi je negotovo sledila na črnem žrebcu. za trenutek sme s eustavila na dvorišču in se zazrla v njen prestrašeni obraz. "to millenna. temu se reče zabava." nato sem čutila samo še vetrič, ko sem se z afrodito v glaopu pognala v noč.
*
tovrstni izhodi mi niso bili tuji. oče je imel preveč dela z ostalimi, da bi se dejavno ukvarjal še z mano. zato sem na svoje nočne dogodivščine vseskozi vlekla svojo mlado pomočnico millenno. tako sem potešila svojo potrebo po avanturi in se hkrati tudi izurila v jahanju in streljanju z lokom. vem, vem. tovrstne rčei niso primerne za dame. a vedno se najde izjema, kajne? dovolj spretna sem bila, da me niso zalotili. tako sem lahko ukrotila tudi svojo odločnost in ambicioznost, ki ju je bilo za pojme ljudstva kar malo preveč. a sem ju znala uporabiti, ko je prišel čas. pred očetom sem igrala pridno deklico in si tako vsakič prislužila nasmeh njegovega utrujenega obraza. toliko dela je imel, ubožec. morda je bilo le prav, da sem mu vse svoje podvige prikrila.
*
"težek dan, oče?" sem se vljudno pozanimala, ko sva vnovič ostala sama pri večerji. utrujeno je zavzdihnil in nekoliko oklevajoče pokimal. "toliko dela je. ah catarina, samo še zate nisem našel primernega snubca." nekoliko sem otrdela, a vse želela prikriti z mirnim nasmehom. že sem odprla usta, da bi nekaj rekla, a me je prehitel. "a morda je tako še bolje. zadnje čase mi to prinaša same težave." sprostila sem se. oče zaenkrat še ni dejavno razmišljal o moji poroki. tega sem se bala. bala, da mi bo mož vzel svobodo, ki sem jo do sedaj uživala. da se bom morala omožiti s kakšnim političnim mogotcem in bodo moje življenje napolnjevali samo še dolgočasne zabave, kjer sem bom morala prisliljeno smehljati ljudem, ki jih ne poznam. "ne skrbi oče, vse se bo uredilo." utrujeno se je nasmehnil. "tako rad te imam catarina. tako mirna si in skromna." rahlo sem se nasmehnila. tukaj se je zmotil.
*
svojo strast sem krotila tudi v igranju na klavir. že kot 8-letna deklica sem poskušala nanj zaigrati sovje skladbe. tako kot je večina ljudi rada slikala, sem sama rada igrala in skladala. tako je nasplošno izgledlao moje življenje in zadovoljna sem bila z njim. sem se kdaj vprašala, če mi bo moja dvoličnost prinesla težave? seveda. a živim za trenutek. ne za prihodnost.
KAT ♥ PICTURE TO BURN
rose
reputation : 1
Naslov sporočila: Re: gonzaga, caterina vittoria 17/6/2013, 02:00
YOU HAVE BEEN ACCEPTED !
tvoj opis je bil sprejet na forum odi et amo ! preden začneš s pisanjem vpiši svoj face claim v to temo, nato si še poskrbi domovanje tukaj, ter izpolni še zadnji obrazec prav tu in tvoje pisanje se lahko prične ! welcome. :3
