pred 20 leti
bela oblekla se je nežno prijemala njenega oprsja in razkazovala nekoliko več kot bi smela, za dekle svoje starosti. dolga rokava so se na koncu razširila v velikanske vence, do tal segajoča obleka pa je med hojo nevede zakrivala nekaj bele kože. zlati lasje so bili spet v ljubki kiti in med seboj prepleteni, tako, da ni bilo lasu, ki bi ji lahko silil v oči. v rokah je držala čašo rdečega vina, ki ji ga je prinesel eden izmed sužnjev, naredila požirek in poskrbela, da so krvavo rdeče ustnice dobile nov odtenek barve.  njene oči so pri tem nepregibno strmele v moškega, povsem krvavega, ki je ležal na tleh in skorajda nezavestno momljal molitev. čašo, ki je bila po nekaj požirkih prazna, je potisnila v roke enemu svojih sužnjev, potem pa naredila korak naprej in se obrnila h očetovim vojakom » prebičajte ga do smrti, « je zahtevala, med tem ko so se ustnic prelevile v širok nasmešek, oči pa so se zalesketale ob svetlobi peterih sveč okoli nje. občudovala je glasne krike in solze, ki so spolzele po sužnjevih licih, ob vsem tem je občutila celo nekakšno toploto  pri srcu. kot osemnajst letni deklici bi jo moral pogled na izmaličeno telo pretresti, namesto tega, pa je z užitkom prav vsakič gledala trpljenje svojih posebnih izbrancev, nad katerimi se je z vsem užitkom izživljala. tako telesno kot tudi psihično. bela obleka je zaradi krvavega pršenja nenadoma postala rdeča, na ustnicah pa je občutila sladko kri, moškega pred njo. roke je prepletla med seboj in pokimala vojaku, ki je iskal njen pogled. prenehal je. mučenje se je prenehalo. a zgolj tistega večera. imela je dovolj. v roke je prijela krpo, si obrisala krvav obraz in odšla, kot bi bilo predstave konec.

danes
vloga žene je ni nikdar prav nič mikala. čeprav jo je mama že od nekdaj skrbno pripravljala na to, da bo nekoč stopila v zakon s tujim moškim in mu spočela otroke, kot se za žensko spodobi. ni marala biti odvisna, niti stati ob strani nekemu staremu moškemu, ki ga nikakor ne bi želela zadovoljiti in mu biti žena. tako je imela v glavi kar nekaj dobrih izgovorov zakaj ne bi že tako kmalu stopila v zakonski stan, potem pa ji je oče sporočil novico, da jo namerava poročiti z najstarejšim donatovim in njena kolena so se nenadoma zamajala, njeno srce pa je poskočilo, ko so ga oči prvič uvidele. takrat je bilo prvič, da si je dovolila čutiti nekaj globljega kot zgolj posteljni užitki, ki si jih je delila s sužnji. zaljubila se je, na srečo v moškega s katerim jo je oče nameraval poročiti. in tako hitro kot je njena zaljubljenost prišla, jo je minila tudi sreča, ko je ugotovila, da čustva nikakor niso bila obojestranska. ona je bila tista, ki je bila zgolj ranljiva in čustvena, med tem ko je on želel ostati zgolj na formalnem nivoju in podpisu zakonske listine. že zaradi samega ponosa se je prepričala, da je bilo med njima konec, svoje srce pa zaklenila v trdno kletko in poskrbela, da nikdar več ni videlo svetlobe. dnevi, ko je v topli zakonski postelji čakala nanj so torej minili, ona pa se je zopet vrnila k tistemu pri čemer je bila že od nekdaj najboljša. mučenju.