odi et amo je slovenski rapidfire rpg forum brez word counta in brez cenzure. dogajanje je postavljeno v renesančno italijo in se centrira na šestih velikih družinah. trenutno na forum sprejemamo samo canon like. za morebitno pomoč in vprašanja se obrnite na administratorko rose.




januar 1520, 10 - 17°C


 
KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava


dobrodošli na odi et amo! piše se leto 1520. mestne države so razdrobljene med seboj, še vedno pod idejnim vodstvom svetega rimskega prestola in papeža leona X. sklepajo in razdirajo se politične naveze, več stoletne zamere obljubljajo nove vojne in v vsem tem kaosu vztrajno cveti italijanska renesansa. življenje še nikoli ni bilo tako sočno.















none as of yet





osnovna ideja foruma odi et amo je nastala v sodelovanju z almo in klavdijo. forumska grafika, skin, zasnova, pravila in canon lista so delo rose. posebna zahvala gre reckless iz ptb, brez katere bi kode tega foruma zares zgledale porazno. tisočkrat hvala!




Share | .
 

 throne room [serena de medici, lorenzo castani]

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
paulina donato
avatar
reputation : 38
hometown : venice
character age : 30

ObjavljaNaslov sporočila: throne room [serena de medici, lorenzo castani]   18/6/2013, 07:04

rada je imela potovanja in bila je zelo prepričljiva govorka – morda jo je ravno zaradi tega oče tako rad poslal po drugih mestih in po praktični celi celini, da je v njegovem imenu sklepala dogovore in počela vse, kar je bilo potrebno. tako zelo dobro in prepričljivo je znala izbirati besede in ravnati z ljudmi – vedno se je vrnila s točno tistim, kar je hotel. ljudje so jo spoštovali – če ne od trenutka, ko je zakorakala v njihove elegantne dvorane, pa vsekakor do trenutka, ko je odšla. vedno brezhibno urejena, vedno popolnoma mirna in z nasmeškom, ki se je poigraval na njenem obrazu. nihče ni nikoli vedel, kaj se ji plete po glavi. nihče ni nikoli mogel priti niti blizu njenih resničnih misli in v tem je vsekakor nekoč uživala, zdaj… zdaj pa se je tega že naveličala. bili so preveč predvidljivi, preveč običajni in pokorni. morda je zahtevala preveč, ampak vsekakor bi bilo malo spremembe prav osvežujoče.
z lahnim vzdihom je stopila iz kočije; kot vedno popolnoma urejena, z razkošno obleko in s kodri, ki so se usipali po njenem hrbtu. nekaj pramenov je imela potegnjenih nazaj in spetih na zadnji strani glave – njena služabnica se je že zdavnaj naučila, kako mora to opraviti, da je ne bi razjezila. ampak saj ni bilo važno; milano je bil prav takšen kot nekoč. večkrat je že bila tukaj in mesto jo je vedno znova znalo presenetiti. oče jo je sem poslal s prav posebnim namenom in s pomembnim sporočilom, ki ga je morala predati. in zdaj sta pred njo hitela dva služabnika in ji odpirala vrata ter jo vodila naravnost do moškega, ki ga je morala srečati.
odprli so ji vrata v sobo in zakorakala je v notranjost. vrata za njo so se zaprla, medtem ko je ugotovila, da jo je pustil čakati. kako zelo… neumno. imela je tistih nekaj trenutkov, da se je razgledala po prostoru, nato pa je obstala ob odprtem oknu in zaslišala korake za seboj šele čez nekaj trenutkov. počasi se je obrnila; njene oči usmerjene samo na osebo za njo. »ah, lorenzo castani,« je spregovorila s svojim mehkim glasom; ko je ugotovila, kdo stoji pred njo. še nikoli ga ni srečala. je pa slišala o njem – ampak navsezadnje, kdo ni? »pošilja me njegova svetost… sporočilo je precej preprosto, res,« se je nasmehnila; ni je poznal dovolj dobro, da bi razumel resničen pomen tega nasmeška. »prikloniti se morate papežu ter mu zaobljubiti zvestobo in vojaško pripadnost,« je počasi nadaljevala, da bi doumel pomen sporočila. »znalo bi biti precej neprijetno, če tega ne bi storili,« je mirno nadaljevala, kot da klepetata o vremenu ali umetninah ali nečem povsem banalnem, čeprav je bilo tokrat v njenih očeh nekaj nevarnega.



tagged: lorenzo.  

_________________
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: Re: throne room [serena de medici, lorenzo castani]   18/6/2013, 08:32

tag, serena de medici pinky

ravno je sedel za ogromno jedilno mizo v eni velikih soban razkošne palače, kjer je posedala tudi njegova družina. en obraz mračnejši od drugega; sploh ni bilo nenavadno, ne po tem, ko je njegov oče znova priredil eno odmevnejših gostij, kjer so se ves večer zalivali z vinom, kakor da bi bilo od tega odvisno njihovo življenje. bratje so vino prenašali kar dobro, a izpili absolutno preveč, kakor tudi on sam. njegov oče, med tem.. hja, starec več ni bil v formi za pijančevanje in na nagubanem obrazu so se mu zarisali tolikšni kolobarji, da je prav zares izgledal kot živi mrtvec. naslanjal se je na komolce in osivela glava se je še komaj držala trupa, tako zelo jo je sililo, da bi padla po mizi. drugje bi ga opazovali po strani, a ne v castanijevi palači. tukaj je bilo, kakopak, jasno, da so vsi pili in se veselili v tolikšnih merah, da je bilo naravnost nesprejemljivo; in nihče ni nikogar gledal zviška. bili so jabolka, ki so padla blizu drevesa, en bolj podoben očetu kot drugi, a nihče prav toliko, kakor lorenzo. zato mu je tudi sedel najbližje, kot njegov najzvestejši oproda, oseba, vredna kar največ spoštovanja. težka lesena vrata so se odprla in skoznja je spoštljivo vstopil sluga. s sklonjeno glavo je pristopil k mizi, ko mu je utrujeni gospod castani nakazal, naj to stori, in mu pričel nekaj šepetati. nekaj besed je lorenzo lahko jasno razločil, predvsem pa besedo 'odposlanik iz rima'. kaj je tista bogaboječa sodrga delala tukaj? na njihovem dvoru? v njihovih prostorih? v trenutku se je zbudil iz jutranje otopelosti, pogled se mu je srečal z očetovim. starec mu je po kratkem razmisleku naročil, naj bo on tisti, ki bo sprejel odposlanike iz rima. "saj veš, kako se takim ljude streže," se mu je zadovoljno nasmihal, ob čemer je lorenzo nemudoma pomislil na odsekano glavo, ki bi jo lahko v vatikan poslali kot odgovor na njihove mnoge zahteve. vatikan je vedel, da ima milano pod prstom mogočno vojsko in niso si mogli privoščiti takšnih sovražnikov; zato so jim pošiljali neznosne zahteve, ki so jih castaniji večno zavračali. nihče od njih se ni imel namen prikloniti pred papeškim prstanom, naj je bilo to še tako zahtevano. imeli so svoje hrbtenice in prav nihče se ni imel namena klanjati.. veri. z ležernimi koraki, ki so odmevali po praznem hodniku, se je napotil proti glavnji dvorani palače, kjer so sprejemali takovrstne odposlanike. služabnika pred njim sta odprla vrata in.. za njimi izrisala žensko silhueto. to je bilo - naravnost absurdno. prepoznala ga je, četudi on nje ni prepoznal; nedvomno le še ena izmed armade svetih pankrtov, ki jih je njegova 'svetost' nosila pod svojim zlatim okriljem.  počasi se je sprehodil mimo nje, prisluhnil njenim nesmiselnim zahtevam, ki so jih slišali že ničkolikokrat, nazadnje pa se je ustavil pred stopnicami, ki so vodile do stola, na katerem je prestoloval njegov oče. "in sveti papež.." je pričel z občutno ironijo v glasu, "je sklenil, da tokrat pošlje sem svojo pankrtsko hči? da nas.. s svojim nedvomno sijajnim darom za retoriko prepriča, da se uklonemo eni in edini pravi veri?" povzdignil je obrvi, na licih se mu je zarisal zbadljiv nasmešek. seveda, to bo tisto, kar jih bo prepričalo. morda njena vlažna pička, ko se bo nastavila slehernemu možu v tej palači. "oprostite, gospa," se je zdaj skoraj nejeverno nasmejal in odkimal z glavo, ob čemer ji je dal čas, da tudi sama dojame absurdnost situacije. "ampak ne zanimajo nas vaše zahteve."
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
paulina donato
avatar
reputation : 38
hometown : venice
character age : 30

ObjavljaNaslov sporočila: Re: throne room [serena de medici, lorenzo castani]   18/6/2013, 10:16

že ko ga je prvič ošinila s pogledom, je vedela, da bodo z njim težave. bil je… bil je eden izmed tistih ljudi. spominjal jo je na njenega drugega moža; s tistim prepričanim pogledom na obrazu in držo, ki je naznanjala, da je poln samega sebe. morda je bil dober pri čemerkoli pač že, ampak tega se je zavedal tudi sam in to je vse skupaj nekoliko pokvarilo. res je imel privlačen obraz; vse, kar so o njem govorili, se je zdaj izkazalo za resnično. na žalost tudi to, da je bil popoln kreten. škoda, tudi njen drugi mož je bil popoln kreten… in to se zanj ni najbolje izteklo. res škoda, da je tako tragično preminil v tisti nesreči...misli so se v njeni glavi hitro podile, ampak izraz na njenem obrazu je ostal miren in nadvse graciozen tudi po tem, ko je spregovoril. »odločitve svetega očeta se vas sploh ne tičejo… ne zares,« ga je obvestila ter se prav zares potrudila za dokaj normalen izraz na obrazu, čeprav bi najraje naznanila, da z njim še ni preživela niti pet minut in bi ga že najraje dala ubiti. ampak opozorili so jo – vsi so rekli, da je ta družina takšna in da jim ne bo mogla tako zlahka priti do živega. ravno zaradi tega je tudi bilo dogovorjeno, da bo v mestu preživela več časa kot bi ga kje drugje. uradno so bile to njene počitnice. neuradno… neuradno je imela samo več časa, da družino divjaških in povsem zoprnih kretenov v nekaj prepriča. je res mislil, da jo bo užalil, če izpostavi nekaj govoric? da se bo s solzami v očeh obrnila ter ponižno odkorakala? serena se ni nikoli uklanjala ljudem. imela je svoja načela in svoje meje in ljudje, kot je bil on, je niso niti premaknili. »in ne glede na vaše očitno veselje do govoric tukaj nisem zato, da bi govorila o tem. samo… strogo poslovno,« je rekla in se samo nasmehnila, kot da bi jo njegov trud zabaval. pa saj jo tudi je – prav, bili so močni in vsekakor bi bil rim v pomembni prednosti, če bi jih imeli za zaveznike, ampak nikoli ni bil nihče nepogrešljiv. to je bila pomembna lekcija, ki jo je serena že zdavnaj dojela, zaradi česar je po malem prezirala ljudi, ki so se imeli za kaj posebnega.
lahko se je zasmejala ob njegovih besedah – končno je le nakazala, da jo zabava in da se v situaciji prej zabava kot pa da bi jo spravljala ob obup ali nejevoljo zaradi njegove nepripravljenosti na sodelovanje. »ne, ne gospa. serena de medici,« ga je popravila in pogled usmerila skozi okno, dokler ni spet spregovoril in se je počasi obrnila – tokrat s celotnim telesom in s polovičnim nasmeškom na obrazu, ko se je počasi in brez velike naglice sprehodila po prostori, njena dlan pa je se je tu in tam povsem mimogrede dotaknila kakšnega predmeta, dokler ni naposled obstala pred njim, ponosno vzravnana in s privzdignjeno brado. »kaj vas potem zanima? zabave? vino? bitke?« se je pozanimala in mu namenila prizanesljiv nasmešek. »sveti oče vam ponuja neke vrste kompromis in če vas ne moti; naravnost neumni boste, če jih boste zavrnili,« si je dovolila drobno nevljudnost. »poleg tega ena in edina vera pri tem nima nič,« mu je obrnila hrbet in se vrnila k oknu, tokrat pa je bilo v njenem glasu nekaj posmehljivega. vera. ona – in večina ljudi, ki jih je spoštovala – je verovala samo v moč.




tagged: lorenzo.  

_________________
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: Re: throne room [serena de medici, lorenzo castani]   19/6/2013, 00:57

tag, serena de medici pinky

"seveda ne," je zadovoljno prikimal. ne, niso se ga tikale, ker sveti stolici ni imel namena priseči zvestobe, kakor je tudi ni imel namena priseči nihče v njihovi družini. če bi jo, potem morda; zdaj vsekakor ne. "razumeti morate samo, da je skoraj nekoliko žaljivo, da je po toliko neuspelih poskusih zdaj k nam poslal.." pogled mu je zdrsel po suhljatem telesu navzdol, spet navzgor; ni bila grda, še zdaleč ne, a ideja vatikana mu je predstavljala prav posebno gnusobo. nikakršnega interesa ni imel, dvomil je, da bi se mu vstal ob njej, četudi bi se pred njim prislikala povsem gola. "vas," je končno zaključil, ko so se njegove oči znova srečale z njenimi. mislila je, da je pretkana in pametna, njena prepričanost vase je sijala v prostor, a zanj je bila nihče, tako zelo nepomembna, kot najnižji med njihovimi služabniki. a veliko bolj osovražena. "seveda, seveda, prišli ste, da poskusite z vljudnostjo, nato mi zagrozite z vsemi sankcijami, po katerih bo sveti oče posegel, če se ne bomo uklonili.." ji je zrecitiral zgodbo, ki jo je znal na pamet, "in na koncu, kot mnogi pred vami, boste odšli praznih rok." obrnil ji je hrbet in se sprehodil po stopnicah navzgor, dokler se ni končno ustavil pred kraljevskim stolom, ki ga je sicer praviloma okupiral njegov oče. sedel je nanj, zdaj so se njegove oči znova srečale z njenimi. vedel je, da jo spravlja ob pamet, delovala je kot močna in ponosna ženska in gotovo ni pričakovala tako hitre zavrnitve. sam, po drugi strani, ni pričakoval niti, da se bo zadeva vlekla tako dolgo, kot se je trenutno. nikakšrnega interesa niso imeli do vatikana; vatikan pa je vedel, kaj je dobro zanje, zato so še vedno poskušali. kako.. zabavno. komaj zaznavno je prhnil ob njenem izgovorjenem imenu. torej je bila ena izmed njih, čistokrvna, kot je bilo le mogoče. papeževa prava, priznana hči. pankrt vseeno, a priznan pankrt. kako očarljivo. "vse od naštetega, vsekakor, čeprav bi bitke postavil na najvišji rang," se ji je nasmehnil, čeprav se je pod njegovimi besedami skrivala tiha grožnja. papež je poznal številčnost milanske vojske, tiste, ki so jo vodili castaniji, in moral je vedeti, da bi bil korak proti njim neumen. zbral je lahko večjo armado, seveda, a kaj, ko so imeli castaniji preko njega trdno zavezništvo s francozi in utrjeno vojaško podporo benečanov; ničesar jim niso mogli. ponujali so lahko in ponujali, a castaniji se niso klonili pred praznimi obljubami večnega življenja in božje naklonjenosti. "povejte torej," si je pomel dlani, eno v drugi, med tem pa jasno nakazal, da ga njena odločnost predvsem zabava. morda še ni vedela, da bije davno izgubljeno bitko. "kakšen kompromis neki bi mi lahko ponudil sveti oče, da bi ga bilo neumno zavrniti?"
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
paulina donato
avatar
reputation : 38
hometown : venice
character age : 30

ObjavljaNaslov sporočila: Re: throne room [serena de medici, lorenzo castani]   19/6/2013, 04:04

oh ja, tip je bil pravi sonček. spet je potrdil njene domneve in padel naravnost v kategorijo ljudi, ki jih je iz dna srca prezirala. sicer je to veljalo bolj kot ne za vse ljudi, ampak nekateri ljudi je prezirala s prav posebno strastjo in on... on je bil ta človek. on je bil pravi, šolski primer za človeka, ki ga serena ne bi mogla nikoli marati. pred seboj je imel samo samega sebe in svoje interese – sploh ni bil pripravljen pomisliti na karkoli drugega in je že vnaprej trmasto zavračal prav vse poskuse, da bi koga poslušal. zagotovo je v prepiru raje potegnil meč kot pa da bi se s človekom soočil verbalno. »nisem prišla po komplimente,« se je hladno nasmehnila ob njegovih besedah, s katerimi se je v trenutku zapisal na vrh seznama osovraženih ljudi. morda je mislil, da je bil pretkan in spreten, ko je takole z besedami skušal udarjati po njej, a serena tega ni videla tako – bil je samo presneto neumen. zavezništvo bi prineslo prednosti obema stranema in bi le utrdilo položaj, ki so ga imeli. nihče se ni branil povezave s svetim mestom – nihče razen neumnežev in norcev. »nihče mi ni povedal, da je med vašimi mnogimi talenti tudi napovedovanje prihodnosti,« je ostala povsem mirna, ker ni imela nobenega razloga, da ne bi. njegove besede ji niso pomenile prav nič – ohranila je svojo prepričanost vase; svojo večno hladno eleganco, ki jo je tako dobro nosila. zdaj se je očitno pretvarjal, da je kralj, ko se je tako ponosno usedel in ji očitno skušal – kaj, pokazati njeno mesto? serena se je v nastali situaciji celo zabavala, ker vsekakor ni pričakovala, da bo imela priložnost srečati tako zelo... zoprnega moškega.
najraje bi ga poslala k vragu, čeprav je morala priznati, da je v njej vzbudil določeno mero zanimanja. nihče se ji ni drznil na takšen način postaviti po robu – ne še, čeprav se je soočala z vsemi vrstami moških, ki so bili prepričani, da vladaju svetu. »pravi vojščak, kaj? gotovo vam celoten svet leži pod nogami,« si je dovolila posmehljiv nasmešek ob besedah, iz katerih se je kar cedil sarkazem, zavit v tisto očarljivost njenega mehkega glasu. kako je bil poln samega sebe – to je bilo res neverjetno. do njega je gojila močan občutek nezaupljivosti in prezira, ampak tega ni nakazala niti z enim samim pogledom. počasi in lahkotno se je sprehodila preko prostora ter obstala pred njim; pred njegovim prestolom, v katerem se je počutil tako mogočnega. »ničesar ne bi izgubili. milano bi ostal suveren in pod varstvom svetega očeta... kar bi prineslo vam in nam določeno mero prednosti.« govorila je počasi, kot da bi se želela prepričati o tem, da jo bo razumel. »ampak po drugi strani...« je zdaj sklenila roki v naročju in pogled popolnoma prepričano in skoraj izzivalno uprla vanj, »bi morda o tem morala govoriti z vašim očetom.« bilo je tako očitno, da ga je ravnokar oklicala za nesposobneža – tega ne bi mogel nihče dokazati, ampak hkrati mu je dala vedeti, da ga ne jemlje resno in da se ga niti slučajno ne boji. »kralj se najbrž bolje spozna na stvari,« je zadnjo bodico postregla s popolnoma očarljivim nasmeškom.



tagged: lorenzo.  

_________________
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: Re: throne room [serena de medici, lorenzo castani]   19/6/2013, 21:08

tag, serena de medici pinky

preko obraza se mu je razpotegnil zvit nasmešek, mešan s pristnim zadovoljstvom. ni vedel, če je bilo tudi njej jasno, toda iskreno ga je zabavala. bila je kot kak dvorni norček, le da njej ni bilo potrebno na koncu predstave pritisniti kovanca v roko. to je počela samoiniciativno in zagreto; veliko bolje kot katerikoli plačanec, če je bil iskren. skoraj zasmejal se je, ko ga je zavrnila, da ni prišla iskati komplimentov; to ji je šlo približno tako dobro kot njene prave namere - vse je šlo v obratno smer. "ni ravno potrebno biti jasnovidec, da veš, kaj se bo izcimilo iz vatikanske ponudbe," je zadovoljno skomignil z rameni. sam bi to veliko raje poimenoval zdrava pamet, a vsekakor je lahko bilo po njenem. prekleto, tiste trohice razuma, ki bi jo morda celo pričakoval od tako močne družine, ni bilo.. nikjer. naravnost interesantno. mar bi jih podkupili z darovi, o kakršnih povprečni kmetje še slišali niso! odgovor bi bil seveda enak, a vsaj dogajanje bi se razpletalo nekoliko drugače. "ne ves svet.." je odkimal s taistim nasmeškom, ki si ga je naslikala tudi ona, kajti če je res verjela, da ga bo takšno zbadanje vrglo iz kože, se je motila. ni ga bilo enostavno razjariti, sploh ne takrat, ko je sklenil, da bo ostal nasmejan in zadovoljen. morda v drugačni situaciji.. ah, morda bi jo v drugačni situaciji že nekajkrat udaril po tistih koščenih ličkih in ji dal vedeti, kje je njeno mesto - že samo zato, ker je ženska, če ne iz drugih razlogov - in situacija bi bila povsem urejena. zdaj je bila vseeno odposlanica, vseeno je moral z njo ravnati vsaj približno pametno, če se ni hotel v vojni znajti nepripravljen. če bi bil k njemu poslan kdo nižjega ranga, manjše pomembnosti - kdorkoli -, bi njegovo glavo privezal konju okrog vratu in ga pognal nazaj proti rimu. zdaj.. se je počutil posebej milostljivega. "ne še," je nato dodal, njegov nasmeh se je ob tem znova razširil do ušes. nekoč. ne bo več trajalo dolgo, to je vedel. "oh!" je nenadoma z desnico udaril po svojih prsih, kakor da bi se v njegovem srcu nekaj zganilo. "gospa," se je na stolu nagnil naprej, za trenutek je pristno izgledal, kakor da je navdušen nad njeno idejo, "tako sijajne ponudbe nisem dobil še nikdar!" nato se je v njegovem glasu zaslišal tisti izrazit sarkazem, ki ga je že prej komaj prikrival, in preko obraza se mu je zopet razvil tisti zvit in prezirljiv nasmeh, meda castanijeva večna zapuščina na sleherni generaciji. "sploh si ne znam misliti, kakšen bebec bi moral biti, da bi vas zavrnil.." nato se je zasmejal in njegov smeh je glasno odmeval od praznih zidov visoke dvorane, med tem ko se je znova udobneje nastanil v prijetno oblazinjen stol. kako obscena ponudba! kakor, da želijo skleniti ponudbo s kakšnim trgovcem nižjega ranga, ki prenaša poceni robo. nikakor ga ni zanimalo. "oh, da," je prikimal, njegova desnica se je oprijela naslonjala za roke, pogled mu je šinil prav tja in njegovi prsti so pričeli drseti po izrezljani površini. "moj oče bi se morda res bolje spoznal na to, a prepričan sem, da ta trenutek leži v postelji s strašanskim glavobolom in dvema kurbama, vsako na svoji strani.." njegov pogled se je zdaj znova srečal z njenim. bila je ponižana in bila je zavrnjena. kaj je še iskala tukaj? "in dvomim, da bi se mu ljubilo vstati samo zato, da bi vas še on sam osebno zavrnil."
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
paulina donato
avatar
reputation : 38
hometown : venice
character age : 30

ObjavljaNaslov sporočila: Re: throne room [serena de medici, lorenzo castani]   9/7/2013, 00:36

lahko je videla, v katero smer je vse to šlo – ampak raje bi si odgriznila roko, kot da bi mu pokazala, kako zelo ji je to najedalo in kako zelo ga je zaradi tega sovražila, prezirala ali karkoli že. bil je samo še eden v vrsti divjih članov njegove družine. včasih se je morala vprašati, kako za vraga so kadarkoli sploh pridobili položaj, ki so ga imeli. gručica divjakov. kot da bi prišli iz prejšnjega stoletja. kot da je bilo tako težko sklepati zavezništva – serena je še predobro vedela, da ni bistvo v vojaški moči in v preliti krvi. bilo je pomembno, ampak ne toliko kot strateška zavezništva, pametno sklenjena z močnimi družinami, ki so posledično skovale zavezništvo, ki ga ni bilo mogoče prelomiti. in od njega so vsi nekaj odnesli, kreten pa je zdaj stal pred njo in skušal biti pameten. in nenadoma je vedela, da ga bo zrušila. morda ne zdaj – ampak prišel bo dan, ko bo to dosegla in v tem neverjetno, neizmerno uživala. nihče se ni norčeval iz njene družine. in nihče – ampak res nihče – se ni norčeval iz nje. sploh ne presneti svetlolasec z neumnim izrazom na tistem zoprno privlačnem obrazu.
bil je bebec. ampak niti sanjalo se mu ni, kakšen. vsaj ne popolnoma in ni se zavedal, da je v njej prižgal ogenj jeze in tisto hrepenenje po krvi. njegovi krvi. načeloma bi bila v redu tudi njegova glava, postrežena na pladnju, ampak to je bilo osebno in za to je nameravala poskrbeti sama. bilo bi zabavno, kajne? tako ali tako bo v mestu ostala dovolj dolgo. in njen tokratni nasmešek – širok, očarljiv in zadovoljen sam s seboj – je bil posledica njenih misli, čeprav se ni niti slučajno skladal z njegovimi besedami. ni jih dojela kot zavrnitev – ni ga spoštovala dovolj, da bi dejansko cenila njegovo mnenje. smola zanj. »seveda. se opravičujem, pozabila sem na sijajne navade vaše družine,« so bile njene besede izrečene s popolnoma vljudnim tonom, ki je v sebi nosil tudi nekaj posmeha. »ampak cenim vašo misel,« je dejala, ko je potisnila pramen svetlih las nazaj z več pozornosti, kot jo je namenila njemu v teh preteklih nekaj minutah. »to je vaša odločitev. kakorkoli že, nikamor še ne grem, zato se bova še večkrat srečala.« pojma ni imel, kaj se je pletlo po njeni glavi. karkoli je že mislil – bilo je trikrat huje. »zato, do naslednjič,« je rahlo sklonila svojo glavo nekam v njegovi smeri, potem pa sta se njuna pogleda srečala in bilo je očitno da ga prezira, nato pa se je obrnila in odkorakala iz sobane.


tagged: lorenzo.  

_________________
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content

ObjavljaNaslov sporočila: Re: throne room [serena de medici, lorenzo castani]   

Nazaj na vrh Go down
 

throne room [serena de medici, lorenzo castani]

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
odi et amo :: odi et amo's archives :: archives :: roleplay conversations-