odi et amo je slovenski rapidfire rpg forum brez word counta in brez cenzure. dogajanje je postavljeno v renesančno italijo in se centrira na šestih velikih družinah. trenutno na forum sprejemamo samo canon like. za morebitno pomoč in vprašanja se obrnite na administratorko rose.




januar 1520, 10 - 17°C


 
KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava


dobrodošli na odi et amo! piše se leto 1520. mestne države so razdrobljene med seboj, še vedno pod idejnim vodstvom svetega rimskega prestola in papeža leona X. sklepajo in razdirajo se politične naveze, več stoletne zamere obljubljajo nove vojne in v vsem tem kaosu vztrajno cveti italijanska renesansa. življenje še nikoli ni bilo tako sočno.















none as of yet





osnovna ideja foruma odi et amo je nastala v sodelovanju z almo in klavdijo. forumska grafika, skin, zasnova, pravila in canon lista so delo rose. posebna zahvala gre reckless iz ptb, brez katere bi kode tega foruma zares zgledale porazno. tisočkrat hvala!




Share | .
 

 piazza mercanti [lorenzo castani, lucrezia marino]

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: piazza mercanti [lorenzo castani, lucrezia marino]   27/6/2013, 01:10

tag, lucrezia marino pinky

Pod roko je vodil svojo ženo, gospo Ambrosine, ki je kar sijala od veselja, ker ji je njen predragi mož znova namenil nekaj pozornosti. Bila je nadvse smešna ženska, ki je po teh letih še zmeraj pričakovala moževo absolutno vdanost. Ni bila neumna, še zdaleč ne, vedela je, kako se je Lorenzo za njenim hrbtom rad pozabaval, a istočasno je bila dovolj ignorantna do njegovega značaja, da je v sebi še vedno upala, da se bo zvečer vrnil v njeno posteljo. Bila je.. kakor da bi bila še zmerom zaljubljena, čeprav to ni imelo nobenega smisla. Lorenzo je nanjo pozabil skorajda nemudoma po tem, ko sta se poročila, in k njej se je vračal samo takrat, ko je bil dovolj pijan, da ga je to izrabljeno meso še utegnilo vzburiti. Kar se je pripetilo izjemno redko. Tako sta se torej sprehajala skozi mesto, on in njegova rjavolasa francozinja, ki tudi zdaj, ko je živela v Milanu že nekaj okrog deset let, ni znala prikriti svojega očitnega francoskega naglasa. Govorila mu je o tem, kako so ga otroci pogrešali, ko je bil odsoten v Benetkah, in vedel je, da je to laž. Njegovi otroci ga niso pretirano marali, ker je bil povsem odsoten, gluh za njihove želje, interes za njih je kazal edinole takrat, ko bi mu lahko prinesli kakšne ugodnosti. Ni se ukvarjal z njimi, z veseljem jih je prepustil Ambrosine in njenemu nemalemu številu dvornih služabnic, ki so menda z njimi lepo delale. Kar ga pa pravzaprav tudi ni pretirano zanimalo. Imel je sina, naslednika, bil je preskrbljen. In imel je tistih nekaj punčk, ki vsekakor niso spadale na njegovo stran. Ni znal skrbeti zanje, ni se znal obnašati okrog njih, ni jih znal spraševati vprašanj, ki bi vodila v civiliziran pogovor. Ni bil material za očeta, bil je material za odličnega vojščaka, bojevnika, osvajalca. Ostalo mu preprosto ni ničesar pomenilo. Zašla sta na piazzo mercanti, kjer se je nabral cel kup trgovcev z naravnost absurdno robo, s kičem, ki je veliko bolj zanimal njegovo ženo, kot njega. »Ja, ja, seveda,« ji je brez posebnega zanimanja odvrnil, ko mu je rekla nekaj o tem, da si bo ogledala prtičke pri eni izmed stojnic. Kar naj, tako ali tako sam ni vedel, kaj za vraga si naj počne z njo. Tako je malce postal, ko je končno izpustila njegovo roko in se odcepila od njega; sam si je z roko šel skozi svoje lase in jih potisnil nazaj, pogled mu je ušel po trgu, kjer se je mešala mestna sodrga z bogatimi prebivalci, ki so si želeli ogledati absurdne ekstravagance. Nedaleč stran je igrala ulična skupina, prepoznal je lutke, ki so jih prikazovali na njihovem odru, prepoznal je sebe, kako nateguje nedvomno eno izmed neštetih kurb, za katere se je seveda vedelo, nikdar ni tajil. Ulične skupine so ga zabavale, njihova vulgarnost se mu je zdela prijetna sprememba v času, ko si manj premožni niso upali niti pisniti. Razveseljevali so njegove ljudi. Zakaj torej ne. Obrnil se je, da bi se odpravil v drugo smer, po možnosti pod visoke stebre, da bi užil nekaj krepko potrebne sence na tako sončen dan, ko je nedaleč stran opazil Lucrezio Marino. Vsi so vedeli, kako zelo se Castaniji in Marini ne prenesejo, kako ti dve družini že od nekdaj tekmujeta.. malokdo pa je vedel, da sta imela z donno Lucrezio prav prijetno zvezo, ko sta se oddaljila od zvedavih oči mestne sodrge. »Gospa Lucrezia,« je pozdravil s hudomušnim nasmeškom na obrazu; četudi se ni imela namena ustaviti ob njem, je zdaj imela veliko manj izbire. Oh, prav zabavna sta bila, takole na javnem; bila sta kot izredno prepričljiva igralca, med katerima so kresale iskre.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
lucrezia marino
avatar
reputation : 2

ObjavljaNaslov sporočila: Re: piazza mercanti [lorenzo castani, lucrezia marino]   27/6/2013, 20:15

dan se je pričel z enim tistih juter, ki so vse naokrog razglašala, da so si marini sinoči privoščili le še eno v vrsti njihovih vse preveč razkošnih in razuzdanih zabav. spalnica nadvse ugledne milanske dame lucrezie se je skozi dogajanje noči spevrgla v nekakšno zbirališče pijanih mladeničev in mladenk višjega pa tudi nižjega razreda, ki so sedaj v globokem spancu naokrog poležavali v stotih različnih pozah in na stotih različnih kotičkih ogromne sobane. drobna služabnica je pazljivo preskakovala prepletene ude, ki se tako ali drugače niso odzivali na moteče vibracije zaradi litrov vina, ki so jim zabavo pestrili pozno v noč in se nazadnje le prikopala do speče lepotice z neprepoznavno grivo, na pol potrgano smaragdno zeleno obleko in nič kaj vzorno ukleščeno med dva mlada adonisa brez srajc. previdno jo je stresla, sprva nežno nato že malce bolj odločno, skrivoma se je namreč bala, da se bo signora prebudila v enega njenih znamenitih 'črnih dnevov', ko se iz neznanega razloga (pa čeprav bi se dalo kriviti njeno življenje na robu, kar se tiče zdravja) zbudi razpoložena približno tako nejevoljno kot zmajevka, ki so ji brezobzirno odvzeli dragocen spanec. ob takšnih dnevih, usodnih za večino prisotnih na dvoru, se dama posledično ne premakne iz zidov svoje spalnice, kriče in godrnjajoč ob vsaki priložnosti. bila je izjemno nepredvidljiva glede svojega razpoloženja in na sploh, toda tokrat je mala clarice bila uspešna; sicer zmeden, mežikajoč izraz na mladem obrazu, ki sprva ni obljubljal nič dobrega, se je sprevrgel v kombinacijo vedrega pogleda in smehljaja, ki se je ob pogledu na stanje v njenem zasebnem prostoru le še bolj razširil in se kaj hitro sprevrgel v pridušen smeh. »ah, mar se nismo odlično zabavali sinoči, draga clarice?« besede je namenila dekletu, ki je plašno pokimalo in ji pomignilo po vseh ležečih naokrog. »so le pijani ali so bili zgolj tako dolgočasni, da sem jih dala vse pobiti?« ob svoji neokusni šali se je, tokrat glasneje, zasmejala, služabnica pa bi, če ne bi bila navajena, skoraj prebledela ob črnem humorju marinov, ki so kar naprej dokazovali, kako lahkomiselno so sposobni po svoji svobodni želji upravljati z vsem in vsemi, s pristnim dovoljenjem ali pač brez. »daj, pokliči stražo, naj jih naženejo ven. čudovit dan je,« je nadaljevala, medtem ko ji je ponujala roko, da ji pomaga prek živih trupel, nakopičenih okrog in okrog, »in jaz se odpravljam ven.« tako je s prirojeno ignoranco za svoje goste lahkotno stopila proti ogledalu, se pričela slačiti in ob trkih mečev ter posledičnem godrnjajočem zbujanju prisotnih že stala gola, vsem na ogled, kot majhna deklica s širokimi očmi nestrpno čakajoč na služnjičad, da jo spravi v red. sončni žarki so našli pot tudi v notranjost in v užitku ob njihovih ljubečih dotikih je lucrezia priprla oči, se vnovič opravičila pokojnemu očetu, ki ga je vendarle imela rada in se prepustila sladki misli, kako neizmerno obožuje to življenje.

kakšno uro za tem se je že vrtela po trgu mercanti, da ji je spremstvo komaj lahko sledilo; poskušala je vse sočne sadeže, ki so ji jih ponujali nenadoma razveseljeni trgovci, sprejemala je vrtnice, nasmihala se je znancem plemiških družin in privlačnim mladim vajencem obrtnikov ter uživala tako, kot je čisto vsakič v tem obupnem mestnem vrvežu. morda ni bila dama s prav tipičnim poreklom, toda ljudi milana je imela ovite okrog prsta ne glede na vse – bila je vse preveč pristno razigrana in odkrita, da bi ji kdo želel kaj slabega. znašla se je med luksuznimi izdelki, kičem, ki so ji ga umazani trgovci navdušeno prilagali k odkritemu vratu, ji laskali z ulično obarvanimi komplimenti in jo poskušali privabiti k svojim stojnicam. z nasmeškom se je prebijala naprej, večje zanimanje je imela za umetnine ne daleč od tod, a pot ji je tako rekoč prekrižal odvraten castani, ki je bil odvraten ne le zaradi svojega imena, temveč tudi zaradi svoje prekrite, a zbadljive vulgarnosti in nikomur razumljive privlačnosti. točno tako, kot ji je bilo všeč. njegov nasmešek ji je dal vedeti, da je ne bo zlahka odnesla, a iskreno povedano boja niti ni nameravala kar tako predati. navidez nepomembna, sovražna snidenja z glavo castanijev so ji v resnici predstavljala vrhunec zabave. »lord castani je pokimala s strupenim nasmeškom, ob pogledu nanj privzdignila obrv in z očmi sledila njegovi dami nedaleč proč. »kaj vas je prineslo semkaj? razvajate svojo ljubko ženo?«
tagged the castani bastard, lorenzo pinky
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
lorenzo castani
avatar
reputation : 39
hometown : milan
character age : 35

ObjavljaNaslov sporočila: Re: piazza mercanti [lorenzo castani, lucrezia marino]   8/7/2013, 20:39

tag, lucrezia marino pinky

bila je prav toliko zvita kot on, prav enako žilava; to je bil čar in prekletstvo milančanov, predvsem castanijev in marinov. če bi se ti dve družini pričeli marati, še več, če bi se povezali, bi najbrž po svetu zanetili peklenski ogenj, ki ga ne bi udušilo prav nič na tem svetu. če bi se njuni družini povezali.. o bog, svetu bi zavladalo nekaj tako zelo hudičevega in izprijenega, da še sam ni vedel, če bi bil to sposoben prenašati. takšni sta bili družini castanijev in marinov; morda je obstajal prav dober razlog, da so se s prezirljivim pogledom držali stran drug od drugega. »kakor da bi jo bilo potrebno še dodatno razvajati,« je zmajal z glavo, ko je še njegov pogled pobegnil za gospo ambrosine. ne, ni bila tako slaba, kot ji je pripisoval, bila je le izmerno dolgočasna. polna same sebe je bila nekoč, francozinjam je bilo to prirojeno, a spremenila se je v njegovo osebno služabnico, veliko bolj ubogljivo in uklonjivo, kakor je bila nekoč. seveda se je še tu in tam njena prevzetnost prikazala v vsem svojem sijaju, kot denimo sedaj, ko je okrog svojega vratu ovešala nek gromozanski kič, ki je sicer deloval pristno, čeprav je bil sam precej prepričan, da tej umazani trgovski sodrgi ni bilo zaupati. »moja žena je francozija, donna lucrezia,« je nadaljeval, ko se je s svojimi očmi znova vrnil k njenim, pogled je uprl vanje; bile so kakor temni biseri. ah, gospa marino; ko bi jo le lahko takole zagrabil okrog vitkega pasu in ji dvignil vse te nepotrebne sloje oblek in se zasadil vanjo, kot bi se spodobilo.. namesto vsega tega nesmiselnega govoričenja. občasno ga je zabavalo; tokrat bi jo veliko raje preprosto položil. »tem je razvajenost potisnjena v zibelko.« govoril je brez posebnega interesa, ambrosine je bila zanj le še ena od neštetih pik na tlakovani cesti, nič bolj pomemnega od jutranjega piša vetra. več je vedel o neštetih kurtizanah, s katerimi je spal, kot pa o njej; več ga je zanimalo o neštetih kurtizanah, s katerimi je spal, kot pa o njej. »in vi?« se je pozanimal in za en samcast trenutek ošinil spletično, ki je s sklonjeno glavo stala nedaleč stran in nedvomno ubogljivo kakor pes sledila svoji gospe. ha, tudi sam bi ji sledil, če bi bil rojen hlapec, ki bi se mu ponudila takšna priložnost. tale deklina, na pogled komaj petnajstletna, je gotovo videla več, kot je marsikateri kot ona rojen videl v vsem svojem življenju. razvratne zabave družine marino, ki so prelivali vino v potokih, so bile veliko več, kot so si praviloma privoščili castaniji. oni so pili, občasno poiskali kakšne kurtizane in se na koncu koncev vrnili v svoje sobane, kjer so jih pofukali, kakor jim je srce poželelo. med tem je slišal, da je bilo pri marinih precej drugače. precej bolj podobno.. orgijam. o bog, nemogoče je bilo reči, kako bi na takih zabavah užival tudi on sam. »povejte, se je dobro končala včerajšnja gostija?« nekoliko pred osmo je postopal po mestu, ko je zavil mimo palače, pred katero so se zbirale kočije, plemiči družine marino so se poljubljali s svojimi gosti in služnjičad je že takrat nosila naokrog kupice z vinom, pa je bilo vse to zgolj začetek. oh, tudi sam je nadvse potreboval nekaj takega.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content

ObjavljaNaslov sporočila: Re: piazza mercanti [lorenzo castani, lucrezia marino]   

Nazaj na vrh Go down
 

piazza mercanti [lorenzo castani, lucrezia marino]

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
odi et amo :: odi et amo's archives :: archives :: roleplay conversations-