stairs [gasparo fonte, cornelia fonte]

Naslov sporočila: stairs [gasparo fonte, cornelia fonte] 17/6/2013, 03:51

tag; cornelia, sister
note; juj.

minilo je že nekaj časa odkar je stopal po domačem poslopju in se veselil starih obrazov sužnjev, ki se je sprehajala naokoli in se že pripravljala na njegovo vrnitev, ki je zahtevala dobro staro beneško vino in pravo pojedino, kasneje pa počitek v njegovih prostorih. seveda je že ob prestopu praga dobil mnogo sporočil, da si ga želi oče nemudoma videti. a ga ni imel namena obiskati v instanti sekundi. komaj je prišel, živel je prejšnji teden skoraj da na konju samo v eno smer, ter tako ni mogel pričakovati da bo stekel naravnost do njega in mu poročal o njegovem potovanju. lahko je počakal še tisto malo, če mu je uspelo vse do zdaj, sploh pa so se zadeve najbolj tikale njega. navsezadnje je bil on tisti, ki se je poročal in kateri je moral stvari urejati po svoje, oče je že tako ali tako z njegovim odhodom v neapelj potrdil politično zavezo med dvema mestnima državama. sama poroka je bila zgolj pika na i za predstavo in banalnost domačinom. zato se ni imel namena takoj obotavljati v očetovih sobanah, ko razloga za skrb ni bilo. navsezadnje ni bil ravno poslan z nalogo naj koga umori, ter bi tako razumel skrb ali je delo opravil ali ne, a tudi to bi bilo odveč, ko sedaj niti enkrat ni spodletel, če pa je, pa je imel za to že svoj dober in utemeljen razlog. ogrnjen v plašč in z blatnimi škornji je stopal po poslopju njihove palače, ko je naprej odpeljal kar sam svojega ljubega konja v njegovo stajo, ter se šele nato odločil oditi v bivanjske predele. najprej se je imel namen dobro najesti in napiti, nato pa narediti tisti potrebni obisk pri staremu, ki ga bo najverjetneje hitro konec in bo lahko hitro legel počitku, ter če bo še kaj pri moči odšel naokoli po benetkah in družinsko premoženje zapravil na kakšni beneški lahki punci, ki bi plemstvu kot je on dala skoraj zastonj.
bil je ravno pri stopnišču, ko je njegovo pozornost pritegnilo veseljačenje na vrhu, katerega sprva ne bi prepisal njegovemu povratku, a je vse skupaj lahko zanikal takoj ko je njegov pogled ošinil njegovo mlajšo sestrico, ki je dejansko še imela kakšno sentimentalno navezo z njim in tudi on z njo. rad jo je imel in zanjo bi bil pripravljen storiti vse možne okrutne stvari, samo da bi zaščitil njeno dobrobit in to njeno nedolžno naravo, ki jo je tako zelo ljubil. » ljuba, « se je oglasil in se široko nasmehnil njeni sreči in njemu veselju, ko je stopala po stopnicah navzdol, ter se nato z vso težo svoje obleke vrgla v njegov pripravljen objem. njegovi prsti so se spletli med njene lase in na vrh njene glave ji je pritisnil ljubeč poljub. » cornelia. « njeno ime je izustil s tisto bratsko ljubeznijo katero je čutil do nje in se nato zgolj za dober milimeter ali dva odmaknil od nje. » si le preživela te dni brez mene, sestra, « ji je zamrmral in jo podrgnil po njenem ljubkem in majhnem nosku. nenadoma sta pojedina in pijača bila odveč, saj je resnično pogrešal svojo mlajšo sestrico, ter je čas veliko raje nadoknadil z njo in zagotovo je bila v pričakovanju kakšnih zgodb z njegove strani, kakor je to počela že svojih preteklih osemnajst let.

Naslov sporočila: Re: stairs [gasparo fonte, cornelia fonte] 17/6/2013, 07:36

this post is for the most favorite brother gasparo i've got no idea how many words is in this post and omg they make me smile so much, they're so cute!

bil je tisti dan, ko je pričakovala najbolj pomembnega člana družine, da se zopet vrne iz svojega potovanja. končno, je zavzdihnila, kajti zdelo se ji je, da je minila že cela večnost, odkar se je potikal tu in tam, in bil tako zdoma več kot preveč. vsaj za njeno mnenje, bila pa je prepričana, da le redki mislijo enako kot ona. ni razumela, zakaj so se ga njeni bratje in sestra včasih že kar namenoma izogibali, sama ga je oboževala že od malih nog, in že od takrat je skrbela zanj in mu izkazovala naklonjenost, katero bi uspel dobiti le od svoje sestre. čisto na kratko, imela ga je izjemno rada, in čeprav se je skušala do vseh članov družine obnašati enako, je pri gasparju zmeraj pozabila na kakršnekoli zavore, ter se mu včasih veselo izpovedala, oziroma se mu iskreno zjokala takrat, ko bi imela kakršenkoli strahove ali pa prepire s svojo mamo ali sestro ali s komerkoli pač. zmeraj je bil tam, da jo posluša, in ona prav tako, česar se je gasparo najverjetneje tudi zavedal. tako je že navsezgodaj zjutraj, z mislimi o tem, kaj se je zgodilo z njeno družino, začela motati po sobi in iskati primerno obleko za njegovo dobrodošel-nazaj zabavo v dvoje, ki jo je pripravila skoraj vsakič, ko je prišel domov in je potekala nekako takole: najprej ga nekaj ur ni spustila iz svojega objema, nato pa ga je najverjetneje zvlekla v enega izmed skritih kotičkov v palači ali na vrtu, ter ga izprašala o detajlih njegovega potovanja, bitke, spoznavanja novih ljudi, ali pa česa podobnega.

in tudi tisti dan ji je bil dolžen zelo zelo dolgo poročilo, kajti zavedala se je, od kod je pravzaprav prihajal domov. in seveda jo je zanimalo vse - je bila čudovita, mu je bila všeč, ali je neapelj lepši od benetk, in ali karkoli obžaluje oziroma si želi, da bi bilo drugače. v svoji najnovejši obleki je stopila ven iz svoje sobe, ter v spremstvu svojih spletičen odšla na kraj, kjer ga je že kot majhna deklica zmeraj čakala. veliko stopnišče, ki je odpiralo večino poti v vsej palači, je bilo zanjo zmeraj eden lepših spominov, ki jih je imela. in z njenimi hitrimi koraki je bila tukaj kar nekaj ur pred njegovim napovedanim prihodom, spletične pa so ji seveda delale družbo, in njihov smeh se je slišal po celotnem prostoru, ki ga je obdajalo stopnišče. in že ko se ji je zdelo, da je nekaj narobe, že ko je mislila, da se mu je kaj zgodilo, jo je ena izmed svelolasih deklet nekoliko dregnila, nato pa so se prav vse odmaknile proč v druge prostore, ter jih pustile sama. ni ji bilo potrebno reči niti besede, le preprosto je zdrsnila mimo stebrov in stopila po stopnicah navzdol, ter nato padla v njegov objem, ter ga privila tesno k sebi. “dragi,” je zašepetala v negovo uho, iz njenega grla pa se je izlil kratek smeh olajšanja, da je bilo z njim vse v redu, nato pa ga je končno nekoliko izpustila, toda še zmeraj le dovolj za to, da je lahko videla njegov obraz, “ne, nisem. napol sem mrtva in če bi bil pozen le še za minuto, bi umrla,” je nagajivo ujela njegove besede, in z rokama popravila njegovo srajco, ki je več kot očitno nakazovala, da je za njim dolga in naporna pot. “torej? je lepša od mene?” je takoj prešla k bistvu, čeprav ga je še zmeraj imela nežno vkleščenega v svoj objem, in ga je tako mislila obdržati še vsaj nekaj ur - pa saj se je tega zavedal, ni bilo prvič, ko bi storila kaj takšnega.

Naslov sporočila: Re: stairs [gasparo fonte, cornelia fonte] 18/6/2013, 05:30

tag; cornelia, sister
note; juj.

imel je čudovito sestro, pravzaprav lepše od nje ni bilo. njena lepota je bila nekaj posebnega in je sijala ven kot zlato sonce, da je bilo pravzaprav težko gledati v njo in se napajati te miline. miline, ki jo je sam hotel zaščititi pred vsemi pogledi, ter je bil pripravljen stopiti na pot vsakemu, ki bi stegnil svoje roke proti njej. cornelia je bila še toliko bolj pod njegovo zaščito, ker je dejansko imel bratski odnos do nje in ga je razumela, ter mu odpuščala njegova dejanja in po tolikih bitkah in ubojih podarila tisto mero ljubezni, ki mu sicer ni bila potrebna, saj je naučen bil živeti brez nje, a je bila še vedno tako zelo prijetna. prijetno je bilo imeti njo, da je tekla proti njemu, ter se spraševala koliko je moral trpeti, da se je vrnil v celem kosu v njen varni objem. oh, njegova ljuba sestrica. tako čudovita, tako pametna, tako ljubka in tako zelo ljubeča in njegova. » ljuba, tvoje smrti od vseh ostalih res ne bi rad imel na vesti, « ji je zatrdil z ljubečim tonom glasu, ko jo je napol držal v svojem objemu, ter je spremljal njeno popravljanje njegove uničene srajce od potovanja. takšna potovanja pa nikoli niso bila ravno najbolj udobna, prej nasprotno, bila so precej naporna in utrujajoča, a zadnje moči je bil uporabil za to da je lahko objel svojo najmlajšo sestrico in ji povedal vse kar ji je imel za povedati. med njima ni bilo skrivnosti, zgolj čista iskrenost, za katero je bila ona sedaj dovolj odrasla. smeh pa je ob njenem vprašanju preplavil prostor. » ne bodi neumna, « jo je odklonil nežno kolikor jo je lahko in svoje dlani položil na njen mehak in ljubek obraz, katerega je oboževal od dneva odkar se je rodila in osrečila vso družino. » lepše od tebe ni. ne v benetkah, še manj pa v neaplju. « artemis je bila sicer nadpovprečnega videza, ter je bila lepotica svojih vrst, a definitivno ni presegala njegovih videnih meja in njegova sestra bo vedno nekje na vrhu te lestvice. navsezadnje je bila po krvi fonte, iz benetk, ter ji je lepota bila kot posebna moč položena v zibelko ob rojstvu. » ne premore te tvoje otroške ljubkosti in polnih lic, sestra, « je še dodal in se ji mehko zasmejal, ko jo je ponovno stisnil v svoj objem in se z njo sprehodil do stopnišča, da sta bila lahko oba sedla in se v miru pogovarjala. slugam okoli je že zatrdil naj odidejo in se ukvarjajo s svojim delom, ter sta tako ostala sama v praznem in velikem prostoru palače. » ni pa grda, da me ne boš oštela za slabega bodočega moža, « se je pošalil in nekaj resnice v svojih besedah še nosil. kdo bi lagal takšnemu bitju kot je bila cornelia ? nihče. in kakšen brat bi bil, če bi jo želel pustiti oženiti nekemu plemiču iz drugega mesta ? slab. vse bi dal, da se cornelia ne bi nikoli poročila, ter nihče nikoli ne bi uničil te njene nedolžnosti in bi za vedno lahko ostala taka ob njemu in mu nudila tisti mir in spokoj, ki ga je čutil, ko je bil ob njej. ni se mogel držati stran od nje in je tako združil njune dlani v oprijem in pogledal v njene prodorne oči. » kako je kaj sestra ? gre njena nosečnost dobro ? « je spreobrnil temo pogovora. ni se razumel v te ženske zadeve, zgolj sam je vedel kaj se je zgodilo s prejšnjo ženo, ki je nesrečno preminula ob rojstvu skupaj z bodočim prestolonaslednikom, ter ne glede na vse takega razpleta ni hotel videti tudi z njo, četudi je bil njun odnos slab.

Naslov sporočila: Re: stairs [gasparo fonte, cornelia fonte] 18/6/2013, 07:12

this post is for the best brother gasparo i've got no idea how many words is in this post omg, i'm sorry, this is huge >.<

“resnično je nočeš,” je ubogljivo, kot majhen otrok prikimala, ter se zopet stisnila k njemu, tako da je lahko začutila njegovo toplino, čeprav je je bilo veliko že v samih besedah, ki jih je uspel izreči v tem kratkem času “verjetno bi te preganjala tudi po smrti, češ, kje si se tako zelo mudil. hmmm, kako bi izgledala kot duh?” je nadaljevala z nagajivim, otroškim vprašanjem. bilo je prav neverjetno, v kako zelo majhnega otroka se je lahko spremenila pred njim - četudi jo je že videl prav tako odločno in trmoglavo takrat, ko je bilo to potrebno - in kako ji ni bilo niti najmanj nerodno spraševati tako zelo banalne stvari, kot so bile prav te, o katerih ga je spraševala sedaj. kaj takšnega verjetno nikoli ne bi vprašala ob constansie, catu, njenemu očetu, ali celo materi, kajti vedela je, da bi jo vsi gledali kot da bi prišla iz druge polovice sveta. on pa je bil le tam, in njegov smeh je bilo nekaj, kar je cenila veliko več, kot katerokoli bogastvo, ki ga je premogla njena družina. rada ga je videla, tako zelo sproščena, rada je bila tista, ki ga je bila sposobna sprostiti, in oboževala je njegov nasmeh, ter vsako noč molila, da nikoli ne bi izginil iz njegovega obraza, ko jo vidi. in seveda, da bosta skupaj za zmeraj, čeprav je bilo to teoretično povsem nemogoče - zavedala se je njegove prihajajoče poroke, zavedala se je njene starosti in njene dolžnosti, ki bo kmalu bila položena prav na njene rabe in bo bila breme, ki ga bo morala nositi sama. in čeprav je vedela, da bo gasparo tam, jo je nekoliko stisnilo pri srcu vsakič, ko se je spomnila, da bo svojo ljubezen, katere še sedaj ni razumela, svojo predanost, ki so jo imeli njeni ljudje v benetkah, morala usmeriti v eno samo osebo. je bilo to sploh mogoče? vsi so pravili, da je, tudi njena sestra je tako pravila. a cornelia ji ni morala verjeti.

nekoliko olajšan nasmešek ji je ušel na obraz, ko ji je povedal, da je njegova bodoča gospa, njena bodoča sestra, lepa, pa četudi ni premogla njene lepote - saj ne da bi želela biti samovšečna, in takrat ga je, ko jo je spremil na vrh stopnic in sta se oba vsedla in je v svoje dlani vzel njene, nežno dregnila - le dovolj, da ni bolelo, in dovolj, da je lahko čutil. zmeraj je bila tako zelo pazljiva, ko se je vrnil iz potovanja. “komaj čakam, da jo spoznam,” je pripomnila, in njene svetle oči so se zalesketale od pričakovanja “in resnično upam, da bom po tem, ko jo vidim lahko rekla, da si te zaluži.” nekoliko se je namuznila, nato pa nadaljevala “drugače ne dobi mojega dovoljenja, da se poroči s teboj. pa naj si oče misli in kolovrati karkoli hoče,” vedela je, da so to le bile prazne besede, čeprav je resnično želela, da bi bilo dekle, bodoča žena, tisto, kar bi njenega brata najbolj osrečilo. to je bila drugi zakon, skozi katerega je šel in bog ne daj, da bi se končal tako zelo tragično, kot se je končal njegov prvi. nekoliko bolj se je oklenila njegovih dlani, nato pa se je naslonila na njegovo ramo, in se za trenutek zazrla predse, po popolnoma praznem stopnišču, ki je bilo tu in tam napolnjeno z služabniki in raznimi uslužbenci na dvoru. bila je prelepa misel, da so ju tako, vsi pustili sama. bilo je nekaj, kar sta si delila le ona dva. in občutek, je bil izjemen. “dragi, ko se poročiš... če kadarkoli pozabiš name, te bom do konca življenja preganjala. ne samo kot duh, je izdala svoje strahove o tem, kako bo njuno življenje potekalo po njegovi poroki “reci - ne, obljubi mi, da bova zmeraj skupaj. ne glede na karkoli,” svoje oči je usmerila direktno v njegove, na ustnicah pa ji je počival nekoliko kisel, zaskrbljen nasmešek. in nato je spremenil temo, in ni si morala kaj, da ne bi kratko zmajala z glavo, “mislim, da jo je nosečnost naredila še bolj občutljivo.” je čisto iskreno dejala “lahko si misliš - zadnjič, ko sva se pogovarjali, sem samo omenila, da boš malega ti - in tudi cato - oboževal. in je zganila celo paniko okoli tega, kako te ne bo pustila blizu,” je nekoliko razdraženo nadaljevala “ne vem, ali ji je njen mož skisal možgane, ali pa ga ni okoli nje dovolj, ali nekaj, ampak je čisto nič ne razumem več,” kratek zavzdihljaj, njen pogled pa je postal nekoliko otožen, in po nekaj sekundah se je pravzaprav zavedala, kaj je izrekla. presneto, eno izmed svojih dlani je avtomatsko pritisnila k svojim ustom in zdelo se je, kot da je bila nekoliko jezna sama nase “oprosti, dragi. zgodilo se je ogromno in mislim, da je v moji glavi nastala zmeda. morala bi jo razumeti.”

Naslov sporočila: Re: stairs [gasparo fonte, cornelia fonte] 19/6/2013, 04:05

tag; cornelia, sister
note; juj.

cornelia je lahko na eni strani krasno igrala dovolj odraslo žensko, da bi oče pomislil na njeno poroko, katero bi sam z vsemi močmi, seveda, poskušal preprečiti, ter na drugi strani pa je v celoti pokazala svojo mladost in svojo radoživost in svojo neumnost, ki je bila v njenih rosnih osemnajstih letih nekaj popolnoma naravnega in pričakovanega. in to je tudi kazala v svojem ravnanju v svetu- enkrat je bila zrela za svoja leta, zavedajoč se vsega in prelepa ženska, drugič pa je bila trapasti in igrivi otrok, da sam ni mogel povedati katero stran je imel raje. definitivno je hotel obe na svoj način obvarovati pred krutostmi sveta in pred toliko bolj krutimi ljudmi, ki so ga krojili, ter katerih je bil del tudi sam, a njej, oh bog, njej ne bi bil pripravljen storiti ničesar žalega. leta se je ne bi dotikal, če bi to pomenilo, da jo bo tako lahko zadržal v svoji varni bližini. za njo je bil pripravljen na marsikaj. » trapa, « je ljubkovalno pripomnil v njeno smer in na ustnice se mu je usedel sproščeni nasmešek, ki ga je ona sama vedno znova izzvala iz njega. » duhov ni. kdo ti polni glavo s takimi neumnostmi ? « jo je povprašal in se zazrl v njen nedolžni obraz. sam je bil precej alergičen na podobne bedarije, ki so jih mnogi izrekali na dnevni bazi. na prvem mestu je bila tukaj cerkev, ki je vernikom polnila glave o neumnostih, a človek njegove vrste se je lahko iz oči v oči soočil z dejstvom da boga ni in da ničesar v zvezi z njim. bila je zgolj neka ničla in neko upanje na katero so se vsi opirali, a so bili na koncu ljudje, ki so postorili njegovo poslanstvo. toda malo je bilo takih ljudi, ki bi mislili kakor on, ter za voljo večnega miru, je mnenje pri mnogih zadržal zase.
» kmalu, « ji je zatrdil in pomiril njeno navdušenost nad novo žensko postavo v beneški palači nad katero se sam v enaki vnemi ni veselil. saj je večina zakonov izhajala iz nekih političnih zavez in so zgolj bedaki nižjega stanu imeli to lastno odločitev v svojih rokah. tega jim ni zavidal. sam se ne bi ženil sploh če bi bilo po njegovo. bil je vojščak, vojna je bila njegovo poslanstvo, ter ne družinsko življenje, poleg tega pa je moral varovati svoje domače. » kakšne ocenjevalne kriterije pa imaš sestra ? « jo je namuznjeno vprašal, ko je tako vzela situacijo v svoje roke in res neumno mislila, da bo njeno ugovarjanje in strinjanje imelo kakšno vlogo, ko še njegovo ni imelo in je bil najbližje očetu. » potem te skoraj da rotim, da odideš očetu in mu poveš kako ta poroka nima tvojega dovoljenja. « besede so izletele iz njega, kakor da bi sam za tisto dotično sekundo verjel v njeno moč na očetovo voljo in v svetu, da bi to dejansko lahko storila. no, storila bi lahko, a oče bi se ji samo smejal in zatrdil da brata ne more v popolnosti prikleniti nase in da naj tudi sama razmišlja o poroki. » ljuba, « so njene besede sedaj ton njegovega glasu naredile malce močnejšega in veliko bolj robatega, saj je govorila nesmisle in iskala je nesmisle. prej bo zapustila artemis kot pa njo, njegovo ljubo, njegovo sestro. » obljubim ti da bova vedno skupaj. obljubim ti na življenje in smrt. obljubim ti da poroka ne bo ničesar spremenila in da bom vedno tu ob tebi in bom poskrbel da boš tudi ti vedno ob meni, « je resno zatrdil in gledal nekaj časa globoko v njene oči in imel sklenjene dlani, katere je ponesel k njenim ustnicam in poljubil njeno hrbtno stran. ne samo enkrat, ampak je to velikokrat ponovil. kako je lahko sploh pomislila da bi jo lahko zapustil ? najraje bi samo z njo nekam odšel.
zakaj je pogovor preusmeril na drugo sestro točni ni vedel. mogoče zato ker mu tudi za njo ni bilo vseeno, a bi iz ognjenih zubljev veliko prej rešil cornelio, kakor pa bi njo. tega se je zavedal. to je bil njegov greh. » zagotovo je kriv samo materinski strah. vojščaki nismo ravno najbolj nežne osebe in zagotovo na otroka gleda kakor na porcelan, ki je lahko kmalu razbit, « jo je pomiril, mogoče s tem tudi sebe, a sestra je imela svojo odločitev v svojih rokah kaj bo z otrokom in komu bo pustila blizu. sam je bil tako ali tako navajen, da je bil s cornelio bližje, ter se je veselil njenega otroka, čeprav po drugi strani ni želel tujih rok položenih na njeno mladost in nedolžnost. sama misel na to bi ga jezila. » njen mož je preveč neumen, da bi ji bil sposoben kisati možgane. sam bi prej prste pokazal na brata. vojno med nama prenašava neumno na vaju, « je komentiral in samo skomignil z rameni, kajti navsezadnje je to bila edina možna resnica. » težko jo je razumeti, « je samo zamrmral in jo spet potegnil v svoj objem in jo poljubil na čelo. » rad te imam. «

Naslov sporočila: Re: stairs [gasparo fonte, cornelia fonte] 19/6/2013, 08:06

this post is for the best brother gasparo i've got no idea how many words is in this post. :pinky:omfg.

ko jo je nežno okaral o njeni predstavi o duhovih, ki so bili pol manj resnični, kot je sama verjela, da so, si je le želela, da bi lahko tako, naslonjena na njegova ramena ostala za zmeraj. zmeraj ji je dal vedeti, da jo bo zaščitil, pred čimerkoli bi ji predstavljalo nevarnost, zmeraj je bil tisti, za katerega je vedela, da bo prejela njegovo pomoč, in uspela si je trditi tudi to, da bi, če bi ga resnično potrebovala, opustil vse posle in se vrnil domov. “oh, saj veš, tiste zgodbice o duhovih, s katerimi starši strašijo svoje otroke, da so potem bolj pridni,” se je namuznjeno izvlekla iz njegovega okarajočega vprašanja. vedel je, da ga le želi spraviti v smeh, vedel je, četudi mu tega ni nikoli povedala ne glas, preprosto vedel je že le tako, da jo je pogledal v oči in v njih lahko vidil tisto mehkobo, katero je premogla le zanj. res je bilo, da je imela rada veliko ljudi. res je bilo, da jim je želela pomagati, toda vedela je, da je bil on tisti, prvi, kateremu bi ponudila svojo ljubezen in pomoč, ko bi slednjo potreboval. “zadnji kmalu, ki si mi ga izrekel je trajal en teden. bo tokašnji še hitrejši kmalu?” bilo je zabavno, ga zmeraj nekoliko drezati, pa četudi je vedela, kje so včasih bile meje in pri teh se je zmeraj ustavila. ni bila več otrok, ni ji bilo več potrebno pojasnjevati, da je šla nekoliko predaleč in zaradi tega se je, čeprav je še zmeraj želela biti njegova mala sestrica, poskušala nekoliko zadrževati in no, ja, tudi na nek način odrasti. “oh, niso tako zelo dolgi,” je odvrnila na njegovo vprašanje o kriterijih s širokim nasmeškom na njenem obrazu “le osrečiti te mora, pa me bo najverjetneje čisto osupnila,” je enostavno odgovorila na njegovo vprašanje, a se ji je v trenutku, ko je zaprla svoja usta, utrnila še ena zahteva “in, ne sme te preokupirati s sabo ter tako posledično prevzeti ves tvoj čas, in te nekako ločiti od mene. ne maram posesivnosti,” nekoliko je skomignila z rameni, češ, to pa bi bilo po njenem to, še zmeraj pa se mu je mehko smehljala in za tiste nekaj trenutkov je preprosto pozabila na vse hudo in slabo, kar se je dogajalo okoli nje, nato pa je omenil njunega očeta. bilo je prav zanimivo, kako si tako on, kot tudi ona, nikoli nista želela poročiti. verjetno zaradi drugačnih razlogov, a vseeno, bilo je zanimivo in cornelii se je zdelo, kot da ju je tudi to na nek način le še bolj povezalo in zbližalo. z nekoliko kislim nasmeškom mu je sporočila, da si tega, da bi prepričala njegovega očeta, naj ga ne poroči, tudi na nek način želi, a vedela je, da je to čisto povsem nemogoče. le kako pa bodo drugače stabilizirali obstoj benetk, če ne tako, da si na svojo stran pridobijo kar nekaj zaveznikov?

nekoliko olajšano ga je pogledala zopet v oči, ki so se mu mehko smehljale, in uspela je prikimati ob njegovi obljubi, nato pa se se zopet privila v njegov objem, njegovi poljubi pa so še zmeraj plesali po njeni dlani “veš, to mi pomeni ogromno,” je polglasno spregovorila, z rokami še zmeraj vklenjenih ob njegove. ni mu imela namena lagati. bilo jo je strah, a strah je bil več kot opravičljiv, za vse, kar se je dogajalo. vedela je, da se časi spreminjajo in posledično se spreminjajo tudi oni, ljudje. le upala je lahko, da bodo ti kratki trenutki obstali med njima čimdlje, četudi si je sama zmeraj želela, da bi bila oba rojena nekje, na tujem kraju, na podeželju, brez skrbi, o vsem, o porokah, o bojih, o ničemer. čisto lepo jima bi bilo, v to je bila prepričana. vsaka ura preživeta z njim je bila lepša, a vsako slovo je bilo težje, in vsako poslednje čakanje nanj in upanje, da je bilo z njim vse v redu, je bilo muka. “želim si, da bi lahko kam pobegnila. skupaj.” je umirjeno nadaljevala, in čeprav je vedela, da je bilo nemogoče, se je slišalo tako zelo enostavno - a bil je le beg pred neizbežnim. beg pred nečem, kar je bilo za nekoga usojeno. a kaj, ko si je želela, da bi ob trenutkih, kakršen je bil ta, le ustavila čas in ga vrtela nazaj dneve in dneve, dokler njene oči ne bi videle ničesar več, kot večni mrak.

nekoliko se je namrščila, ko ji je povedal, kaj bi lahko bil razlog za costansijino neverjetno materinskost, in nekoliko je zmajala z glavo “še zmeraj, dragi. reci, kdaj si jo videl nazadnje?” uspela je nakratko zavzdihniti. le kaj se je zgodilo z njeno družino, “veš, želim si zopet doživeti kakšno izmed tistih družinskih kosil, ko smo bili vsi prisotni. to pa naredi odraščanje... razdeli nas, povsod.” je nekoliko razočarano pripomnila, in nato le pokimala ob njegovi opazki o sestrinem možu. bolj se ne bi bila sposobna strinjati z njim, in včasih si je resnično želela, da bi mu nekdo pred nogami spodmaknil kakšno preprogo, ali kaj podobnega. nikoli nisi vedel, morda bi ga to dejansko nekoliko zbistrilo in mu dalo misliti! ti in cato... jaz in costansie... prav zanimivo smo se porazdelili,” mu je izdala njeno opazovanje celotne situacije, “vajinemu bratcu mora biti težko, dragi,” zopet se je nekoliko ustavila “in midve s stansie imava nekaj povsem drugačnega - jaz glede cata nimam nikakršnega problema - še.” vedela je, da je bila izjemno direktna, a že pred nekaj leti mu je dala vedeti, da ni imela nikakršnega namena stopiti na stran enega izmed njih. ne, preveč ju je imela rada, in zelo je oboževala vso svojo družino. “je potovanje potekalo gladko? je bilo na njem kaj, kar te je razjezilo?” se je še uspela pozanimati, čeprav bi takole, v njegovem naročju lahko zadremala tudi kar tukaj, na teh kamnitih stopnicah, bilo ji je čisto vseeno. njegove naslednje besede so jo presenetile, a presenetile so jo vsakič, ko jih je izustil, njegov poljub na čelo pa jih je le še bolj potrjeval, “in jaz imam rada tebe, dragi. zelo rada,” mu je zagotovila, ter se nekoliko izvila iz njegovega naročja, tako da je zopet lahko videla njegove oči, ki so odsevale tisto mehkost. z eno izmed dlani je segla po njegovem obrazu, a jo je milimeter pred njim za nekaj trenutkov ustavila, nato pa s prsti nežno zdrsnila po njegovih podočnjakih in licu, “utrujen si, brat,” je pripomnila s svojo opazko v nekoliko zaskrbljenem tonu “si že kaj jedel, odkar si nazaj?”

Naslov sporočila: Re: stairs [gasparo fonte, cornelia fonte] 26/6/2013, 03:42

tag; cornelia, sister
note; če bi bila posneta serija po tem forumu, s temi osebami in canoni, bi bila tale dva my all time favourite ship, juj no :3 srčka, pikija, vsee. hart

tako majhno in ljubko dekletce je zmoglo prebuditi v njemu nekaj kar mnogi niso mogli, mnogi bolj odrasli in izkušeni od nje, in to je bila ljubezen. čista in iskrena ljubezen do njegove najmlajše sorodnice. v njegovem tonu je bila sled karanja, a v resnici ni bil jezen nad njo ali razočaran, njena otroškost in naivnost ga je otoplila in izbrisala robatost z obraza in predstave o vojni in smrti v glavi, ker je vedel da je to hotel prihraniti za njo. hotel je z delom sebe da obvaruje fantazije v svoji glavi in se ne ukvarja s tistim, kar jo čaka tam zunaj kot resnica postrežena na srebrnem pladnju. na drugi strani pa jo bo on na vse pretege poskušal pred tem zavarovati in preprečiti njene solze, bolečino in smrt. » hočeš reči da nisi pridna ? « jo je zbodel in narisal droben nasmešek na svoje vlažne ustnice, ki jih je pred sekundo obliznil s konico svojega jezika, zgolj iz neke prirojene navade v trenutku. v resnici pa je dobro vedel o katerih zgodbah je govoril in vedno jih je sovražil. njuna mater je bila poosebljena nežnost ujeta v zakon z robatim in uspehom željnim moškim, ki je uspel od benetk zgraditi tisto kar so domačini imeli danes, ter tako je hotel da tudi ostane. zato je sam veliko raje poslušal zgodbe o bojih, o preteklosti rodnega mesta in želel samo več kot je njegov oče dosegel, ter želel si je vladati vsemu živemu in imeti neomajne pravice. tiste zgodbe o namišljenih duhovih mu niso segale do srca. smejal se jim je, sovražil jih je, izogibal se jim je. » bojim se da to ta celo prehiter, « ji je zamrmral in ji prihranil podobe o političnem zavezništvu nad katerim temelji njegov zakon. res ji ni bilo še potrebno poslušati o tem kako bo tudi sama poročena z nekom, ki bo imel od nje zgolj dobiček, ter ne ljubezen. njena ljubezen do sveta pa bo bila uničena, ko se bo njegova roka dotaknila njene kože, da bo sam jo bil primoram odrezati od napada besa. za enkrat ji je to res hotel prihraniti in ohraniti njeno fantazijo. » osrečiš me lahko dandanes samo še ti, dobro vino in uspešen boj, « ji je zamrmral, a cenil je to njeno ljubezen in prizadevanje za srečen zakon v katerega on sam ni verjel, čeprav je obsojal prehitro in bi mogoče artemis znala biti noro zaljubljena vanj in tako spoštovati njegovo besedo, ter mu kot žena katero si je pridobil na svoja pleča, biti čim bolj služna in upoštevna. » in če stori to ? kaj boš storila ? « se je znašel pri vnovičnem zbadanju, čeprav ni pričakoval veliko. zagotovo bi samo z besedami tarnala pri njej in se namuznila ob vsaki njeni besedi, medtem ko pa bi on v slednjem in obratnem primeru reagiral veliko huje. moža bi ubil, ga vrgel v reko ali vrgel psom. samo stran od sestre bi ga hotel videti. » nihče me ne bo ločil od tebe. saj to veš. «
» zate bom vedno storil nemogoče, sestra, « ji je še dodatno zagotovil, čeprav je to sama lahko že vedela in čutila to njegovo ogromno ljubezen, ki jo je čutil do nje in do njenih svetlih las in njenega obraza in celo njenega srca, njene dobrote, » vedno. « njena sreča, njen nasmeh in njena dobrobit so bile stvari, ki so njemu pomenile ogromno, ter se je za njih lahko veliko bolje boril kakor ona sama. njegove ustnice so poljubljale njeno mehko in majhno dlan in vsak stik s koščkom njene kože je nanj vplival pomirjajoče. bila je tako mila, svetla in nedolžna, kakor ona sama. nedotaknjena, če je odštel njegove mnoge poljube, a to mu je bilo dovoljeno, saj si jo je nekako sam skoraj da lastil. » tudi jaz, « se ji je zaupal in se nasmehnil ob sami misli da bi zares pobegnila nekam. » lažje bi te obvaroval pred svetom. bila bi le ti in jaz. dobro bi živela in nič ti ne bi manjkalo. stran bi bila od vseh ljudi, a je nemogoče. na benetke me vežejo stvari in tebe tudi. nismo družina nižjega stanu, smo otroci vladarja. naše življenje spet ni tako zelo preprosto. « njegove besede pa niso imele smisla. sestra se je vsega tega dobro zavedala, saj ni bila neumna, četudi jo je sam obvaroval pred nekaterimi resnicami izza vrat kraljestva. kdo in kaj je, pa se je sama še predobro zavedala, ter kakšna je njegova vloga v družini in kaj pomeni biti vojščak. njun pobeg ni bil možen, saj bi tvegala preveč, ter zavrgla tisto kar sta sedaj lahko imela tu in zdaj. » ne pomnim, « se je spet zaslišal njegov robati glas in sklonil je glavo ob njenem vprašanju, » vendar sem tudi veliko potoval in ona ima svoje obveznosti – « njuna starejša sestra ga je prezirala, a ljubko dekle poleg njega se ni moglo zavedati koliko, ter niti je ni hotel utrujati s takimi stvarmi. prav zato so bili izgovori veliko boljša izbira. » ne vem cornelia, če se bo to sploh kdaj ponovilo. « v resnici pa ji je hotel povedati, da ne ve če bo tokrat lahko izpolnil njeno željo, kakor skoraj vsako poprej. prisluhnil je tiho njenim besedami in se jim drobno nasmihal. » in ne imej ga. tvoj brat je in pravico ga imaš imeti rada, čeprav med nama odnosi niso najboljši in enako je s stansio. nikoli ne bi mogel zahtevati, da izbiraš med njima in med mano, ker vem da ne bi bilo pravično, « je samo zamrmral in jo obdržal v svojem močnem oprijemu, da je lahko čutil tisto njeno ljubezen, ki je nadomestila tisto katero ni imel s strani preostalih v palači. » potovanje je bilo na mirno. poleg problemov z enim izmed konj preostalih težav ni bilo. vreme je bilo ugodno in uspeli smo jezditi tudi kdaj pozno ponoči, ter zmanjšali število postankov, « ji je odgovoril in naslonil svoje lico na vrh njenih svetlih las. ob njenih povratnih besedah o njenih občutkih, je sam uspel zapreti oči za tisti trenutek in si narisati iskreni nasmešek na svoj obraz in omiliti robati izraz. » lepo je to slišati. ni lepše poezije od tvojih besed, « je spremil njeno govoričenje, ko se je izmaknila iz njegovega objema in s svojo drobno dlanjo zdrsela preko njegovega obraza, da je zacelila prav vsako rano iz prejšnjih bojev. » dobro sem, « ji je z mehkim tonom glasu zagotovil, » nisem uspel. prišel sem ravno, ko si se ti narisala na vrhu stopnic. bi jedla z menoj ? «

[/b]

Naslov sporočila: Re: stairs [gasparo fonte, cornelia fonte] 9/7/2013, 09:49

this post is for the best brother gasparo i've got no idea how many words is in this post. :pinky:omfg.

"odvisno od dneva," je čisto iskreno odgovorila na njegovo vprašanje. bila je kristalna resnica, in on je to vedel še veliko bolj, kot kdorkoli drug na tem svetu. vedel je, da bo zmeraj povedala svoje mišlenje, kar pa včasih ni bilo najbolj pametna in vljudna poteza. ne za žensko, ne za deklico, kot je bila ona. "in od oseb, s katerimi imam opravka," je preprosto dodala k prvemu delu. tudi to je vedel veliko bolj, kot kdorkoli drug. vedel je, da bo spoštovala le tiste, ki spoštujejo njo. in čeprav so njeni pogledi včasih spominjali na utopične, si ni morala kaj, da ne bi razmisljala tako, kot je. ni bila kakor stansie. ni znala biti, kakor je bila njena sestra. ni vedela kako. in si potihem tudi ni želela biti takšna, kot je bila starejša svetlolaska, s katero sta se družili že od samega rojstva. ob njegovem mrmrajočem odgovoru, je njene oči zajel manjši zaskrbljen lesk, "dragi..." je začela nekoliko tišje, "se tega ne veseliš... vsaj malo?" nekoliko je stisnila njegovo dlan in nežno ugriznila v svojo spodnjo ustnico, odraz tega, da je sedaj bila resnično v skrbeh za to, ali je to kar pravzaprav počnejo tudi prav. ni si želela, da bi njen najstarejši in najljubši brat živel v razmerah, katere zanj ne bi bile ugodne in se ob njih ne bi počutil vsaj povprečno dobro. "kako pa ze pravzaprav izgleda?" saj sploh ni vedela, zakaj je napeljala nazaj na temo lepote ženske, ki je sedaj bila bratova bodoča žena. morda je bil to strah, strah pred tem, da se bo zopet z njo zgodilo kaj tragičnega. strah pred tem, da bo zopet prizadet. ni si želela tega. ne zanj. "lahko je srečna, da te je dobila za bodočega moža," mu je zagotovila, čeprav je vedela, da njene besede ne bodo pomagale prav nič več kot ponoči lahko pomaga pregorela svetilka, nato pa z mislimi zopet zdrsnila v preteklost njiju obeh, in kako zelo bolj je bilo enostavno takrat, ko sta bila se veliko mlajša. "oh?" je nekoliko namuznjeno pristavila ob tem, kar ga osreči "kaj pa, če se mi čez tri dni pridružiš na kratkem sprehodu po mestu? mogoče boš našel še kaj drugega, kot le te tri stvari." včasih se je spraševala, ali je bila nekoliko čudaška, da jo je osrečil že samo en nasmeh prebivalca benetk. ali pa so bili njeni standardi sreče tako zelo nizki? karkoli je bilo, zdelo se je, da je kar izjemno dobro delovalo tako na družino fonte, kot tudi na prebivalce. ni namreč morala zanikati, da je slednje imela rada prav toliko, kot njeno celo družino. in zdelo se je, da ji oni prav tako vračajo taisto ljubezen.

ko jo je zbodel o tem, kaj bo storila, je le skomignila z rameni "ne bi bilo težko, jo poslati nazaj v neapelj." na ustnice pa se ji je naslikal širok namesek "ali pa jo izgubiti v nasi palači za nekaj ur," je hihitaje nadaljevala, "nisem ravno tega naredila eni izmed služkinj, ki se je veliko preveč očitno smukala okoli mojega bratca?" pomežiknila mu je, še zmeraj s tistim razposajenim nasmeškom, in ga zopet močno objela. "vem, brat. vendar me je strah," se je uspela nekoliko zresniti ob zopetšnji omembi njune ločitve. "vem da bi. vendar si ne želim, da bi bilo to potrebno. kdarkoli. lahko samo upamo, da resnično ne bo." nekoliko je zavzdihnila, a njeno razpoloženje se je zopet dvignilo ob sami omembi njunih neuresničljivih sanj, nečesa, česar si je zmeraj želela, a je bilo zanjo nedostopno, neotipljivo in oddaljeno več milj in milj. vedela je, da bi ju že sam majhen poskus verjetno skoraj stal življenja. verjela je tudi, da ju niti njun oče ne bi bil sposoben obvarovati pred izdajalstvom, ki bi ga pokazala ob begu in ki si ga je po tihem želela, a njegova izvedba je bila povsem nemogoča "tudi to vem. najin oče bi naju živa zažgal. ali pa se kaj hujsega, kot to." je brez ovinkarjenja prikimala ob nemogočem. a kljub temu, kljub temu, da je to vedela, si je se zmeraj upala želeti.

"ne brani je," je nekoliko razdraženo rekla, čeprav je vedela, da ima na nek način prav. a vedela je tudi, kaj si njena sestra misli o njem in vse skupaj jo je velikokrat napravilo jezno. "vem, kaj je v njenih mislih in vem, da se te boji. toda vseeno, včasih se mi zdi, da gre nekoliko čez rob s svojimi skrbi. še zmeraj si najin brat. otrokov stric. zasluziš si ga vsaj videti in pestovati," njen glas je postajal vedno tišji, dokler ni končala s svojimi besedami. vedela je, da je njeno barantanje ničelno in je bilo vse na sestrini dobri volji, "rada ju imam, da. ampak če se naše poti ločijo v prihodnosti, in bi morala izbirati v eno ali drugo smer, v eni tebe in v drugi njiju dva, veš koga bi izbrala," zopet tista iskrenost, ki je ni bila sposobna zadržati v sebi vsakokrat, ko je bila z njim. zakaj je bilo njuno življenje tako zelo zapleteno, pa je na zunaj izgledalo tako zelo enostavno in lahkotno? ko jo je stisnil k sebi, ga je ona prav tako, z nekoliko šibkejso močjo, stisnila v svoj objem . "sem vesela, da je vse potekalo gladko in niste imeli preogromnih težav," je s širokim nameskom nadaljevala njun pogovor, njen nasmeh pa se je še bolj razširil ob njegovih naslednjih besedah. nekoliko se je namuznila, "kaj res? no potem pa -" zopet se je sklonila k njemu in nežno zasepetala v njegovo uho, le zanj "rada te imam, rada te imam, rada te imam, ..." iz njenih ustnic pa se je slednje izlil kratek hehet čiste sreče. ni verjela njegovim besedam, da je bil dobro. vedela je, da jo le želi pomiriti in preživeti čas z njo. in počutila se je nekoliko sebično. "lahko jeva skupaj, da," je privolila v njegovo povabilo, čeprav je vedela, da je on vedel, da to vprašanje niti ni potrebovalo njenega odgovora. "ampak obljubi mi, da boš po tem počival. obljubi."

» beach cave [cornelia fonte, constansie fonte]
» constansie fonte, cornelia fonte & ottavio malatesta
» dining hall [gasparo fonte, artemis gonzaga]
» piazetta [lorenzo castani & cornelia fonte]
» courtyard [gasparo fonte, eulalia de medici]

stairs [gasparo fonte, cornelia fonte]

stairs [gasparo fonte, cornelia fonte]

Similar topics

Similar topics