odi et amo je slovenski rapidfire rpg forum brez word counta in brez cenzure. dogajanje je postavljeno v renesančno italijo in se centrira na šestih velikih družinah. trenutno na forum sprejemamo samo canon like. za morebitno pomoč in vprašanja se obrnite na administratorko rose.




januar 1520, 10 - 17°C


 
KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava


dobrodošli na odi et amo! piše se leto 1520. mestne države so razdrobljene med seboj, še vedno pod idejnim vodstvom svetega rimskega prestola in papeža leona X. sklepajo in razdirajo se politične naveze, več stoletne zamere obljubljajo nove vojne in v vsem tem kaosu vztrajno cveti italijanska renesansa. življenje še nikoli ni bilo tako sočno.















none as of yet





osnovna ideja foruma odi et amo je nastala v sodelovanju z almo in klavdijo. forumska grafika, skin, zasnova, pravila in canon lista so delo rose. posebna zahvala gre reckless iz ptb, brez katere bi kode tega foruma zares zgledale porazno. tisočkrat hvala!




Share | .
 

 piazzetta [ottavio malatesta & gaia bronzino]

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
leonello de medici
avatar
reputation : 46
hometown : rome
character age : 30

ObjavljaNaslov sporočila: piazzetta [ottavio malatesta & gaia bronzino]   10/6/2013, 10:41

tag, gaia bronzino pinky

dan se je prevešal v večer; znova se je znašel na trgu, po tem, ko je v taverni, ki je bila dosegljiva iz majhne piazzette, pojedel nekaj, kar naj bi bilo menda podobno kosilu in zvrnil vrček rdečega vina, ki so ga predstavljali kot ostijskega, pa četudi daleč naokrog ni bilo nobenih vinogradov, kjer bi zanj lahko gojili grozdje. pa so vseeno zanj računali več, kot bi smeli; obilna starka se je majala od ene k drugi leseni mizi in s svojimi okroglimi prsti tapkala po ukrivljeni površini, dokler ni bila želena vsota izplačana. sam je predolgo posedel za tisto mizo, navsezadnje pa ji je pustil nekaj kovancev in se odstranil, ko je pričela postajati svetloba v majhnem prostoru vedno temnejša, in vrnil se je na trg, kjer je privezal svojega konja. z dlanjo je zdrsel po konjevem obrazu, da bi ga pomiril, da bi ga konj spoznal, ko se mu je približal, da se mu ne bi zmešalo, še preden bi lahko prepoznal ottavijev vonj ali domač dotik. s pogledom je obstal na temnih očeh živali, ki so, tako se je zdelo, zrle naravnost nazaj v njegove. spraševal se je, kdaj se bo prikazala; kdaj bo znova ujel pogled lepe gospe, ki je zapravljala čas z izmečkom, kakršen je bil on. gotovo ji je moralo laskati, ko je s čopičem poudaril njene najbolj fine poteze na mnogoterih platnih; gotovo jo je veselilo, ko je vedela, da njeno lepoto kuje med zvezde. bila je prevzetna gospa, a ugajalo mu je; mnogokrat je nanj stresla obtožbe, ki jih ni bil vreden, in vendar se jih ni branil. ničesar na njej se ni branil, bila je njegova muza, bila je čudovita gospa, ki mu ni ponudila samo svoje pozornosti, temveč tudi svoje telo, kakorkoli bi si ga utegnil zaželeti. nekaj čisto drugega je bilo - biti z lepotico visoke klase, za razliko od tistih poceni prostitutk rima, čudovitih žensk, ki vendarle niso predstavljale posebnega doživetja. z gospo bronzino, po drugi strani, je bilo razburljivo in prijetno. in potem, ko je nekaj trenutkov opazoval teksturo konjevega tenkega kožuha, je zaslišal korake in ko se je obrnil v njihovo smer, je že vedel, s kom se bo srečal, ko bo ujel obraz približujoče se osebe. prav zares, četudi je imela čez glavo poveznjeno kapuco, brez dvoma zato, da je zvedavi pogledi ne bi prepoznali, je v trenutku lahko vedel, da je ona. "moja gospa," je glasno dejal čez trg, sprašujoč se, če ga je sploh opazila. "zdaj lahko snamete pokrivalo, prepričan sem, da sva.. precej sama."
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
francesca tressantti
avatar
reputation : 1
hometown : venice
character age : 18

ObjavljaNaslov sporočila: Re: piazzetta [ottavio malatesta & gaia bronzino]   18/6/2013, 02:06

ottavio :3;
oprosti za čakanje in lame post. matura ubija. -.-


Skrajno nadležno je bilo sedeti v papeževi rezidenci, biti ujet v majhen, zatohel prostor, ki je bil za papeževo osebno sprejemnico navadna luknja, imeti na sebi težko, vse prej kot zračno obleko in poslušati pridigo svetega očeta, namenjeno njej in njenemu vse prej kot spodobnemu obnašanju. Močno jo je imelo, da bi odkrito zavila z očmi in njegovi svetosti povedala, da se je začel ponavljati približno pol ure nazaj. Biti papežev pankrt je vsekakor imelo svoje bonitete, a zasebne avdience zagotovo niso bile ene izmed njih. Kot tudi ne kup nalog, ki bi jih kot dukesa morala opravljati. Stvar je sicer nadvse elegantno rešila s tem, da je enega izmed svojih zaposlenih povišala v upravnika enote, ki je namesto nje opravljal vse njeno delo, a je za pomembne stvari še vedno potreboval njeno privoljenje. Kot je izgledalo pa se papež ni strinjal z njenim načinom dela; manj kot nekaj minut nazaj ji je priznal, da je upal, da jo bodo nove zadolžitve odvrnile od razvratnega načina življenja. Kakopak, kot da bi se tako banalna stvar, kot je bilo delo, lahko zdela nekomu njenega kova dovolj zanimiva, da bi opustil svoj nadvse kratkočasni način življenja. Ob tej priložnosti, ko je starec ni karal pred celim zborom takšnih in drugačnih dostojanstvenikov, mu je tudi povedala, da obveznosti nikakor ne ustrezajo njenemu načinu življenja. Seveda je bila ob tem nadvse spoštljiva in je pristavila še, da vsak večer moli, da bi ji bog podaril moč, ki bi bila potrebna za njeno preobrazbo v ustrežljivo, skromno damo, vendar je dala njena vedno prisotna aroganca slutiti, da bo pri naslednji spovedi morala med grehe uvrstiti še laganje. Že tako majhen znak podrejenosti, pa četudi lažen, je bil za svetega očeta očitno dovolj, saj jo je na hitro odslovil in se odpravil k večerji, sama pa je odhitela čim dlje od Vatikana, na ulice Ostie. Čez glavo je imela iz stare navade poveznjeno veliko kapuco, ki je vsaj nekoliko zaščitila njeno zasebnost; ljudje v Rimu so znali biti naravnost kruti, ko je prišlo do govoric in opravljanja. Ni ji bilo dejansko mar, kaj so govorili za njenim hrbtom, a moški, ki se ga je nadejala srečati, je bil bolj odvisen od ljudske naklonjenosti kot ona sama. Ko je stopala po ulicah se je previdno ozirala naokoli, vse dokler ni prispela do majhne piazzette, ki je bila videti povsem zapuščeno. Bila je že na tem, da nadaljuje svoje pohajkovanje, ko ga je zaslišala: glas, ki bi ga prepoznala med množico. »Ottavio!« se je na njenem obrazu prvič po dolgem dnevu pokazal nasmešek, ko je zanemarila cel kup zahtevanih vljudnostnih fraz. Prečkala je trg in se medtem mimogrede otresla kapuce, ki ji je padla na ramena, nato pa se ustavila korak ali dva od temnolasega umetnika. »Hvala bogu, da si spregovoril, saj bi te sicer zagotovo spregledala. Ulice so prazne, kot  bi bilo mesto nekropola.«
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
leonello de medici
avatar
reputation : 46
hometown : rome
character age : 30

ObjavljaNaslov sporočila: Re: piazzetta [ottavio malatesta & gaia bronzino]   19/6/2013, 01:40

tag, gaia bronzino pinky
note: no worries, you should take the time you need! pa vso srečo z maturo, hihi.

nasmejana je bila in to mu je bilo povšeči; njena široka obleka je samo nekoliko zavalovila v vetru sem ter tja, in ko je kapuca zdrsnila iz njene glave, se je pred njim znova prikazal ljubi obraz. "precej drugače kot doma, kajne?" se ji je nasmejal in pristopil bliže, da ji je lahko poljubil hrbtno stran dlani, ki jo je ujel v svojo, ob čemer pa pogleda niti za trenutek ni odmaknil od njenih oči. donna gaia. vatikanski zaklad, eden izmed najprestižnejših. kljub temu, da je s poljubom končal, je njeno dlan še vedno pridržal ob svojem obrazu, nanjo je prislonil svoje lice. "mislil sem, da bi se lahko sprehodila po mestu," je dejal s tihim glasom, nagnil je glavo, da je imel ustnice pri prstih njene dlani, poljubil je enega in nato drugega. veliko raje bi se ljubil kot sprehajal po mestu, če je že bil iskren, a pripravljen je bil tudi na to; saj bi ji navsezadnje vedno dal natanko tisto, kar bi si utegnila zaželeti, kar pa je tudi ona sama navsezadnje še predobro vedela. "ali pa bi ostala tukaj.." je nadaljeval in izpustil njeno dlan, da je lahko nežno padla nazaj ob njeno telo, med tem ko je njegova dlan zdaj zaobjela njeno lice in pristopil je bliže, preblizu, glede na to, v kakšen družbeni rang je spadala ona in v kakšnega on, toda tako zelo si jo je želel poljubljati. če bi njen neuradni oče vedel, da se je zapletla z njim, potem bi ga nedvomno zaukazal izgnati iz papeške države ali ga celo ubiti, a kaj, ko si ni znal pomagati, pri lepih ženskah prav nikoli ne. bil je odvisen od njihove topline, popolnoma vseeno je bilo, kdo so bile. podobno je veljalo za slehernega dečka, ki ga je kdaj vzel v posteljo, a pri dečkih je bilo to zmeraj tako drugače. vedno sta oba vedela, da mora njuna afera ostati skrivnost, zato ni bilo nikdar nobene možnosti, da bi ju našli. med tem so bile ženske.. toliko bolj naporno se je bilo kontrolirati ob njih, ker je bil sistem toliko drugačen.. previdno je približal obraz njenemu in svoje čelo naslonil na njenega. "pogrešal sem vas, gospa," je zašepetal, nato pa svoje ustnice v nježnem, a dovolj strastnem poljubu združil z njenimi. dišala je po vročem italijanskem poletju. oboževal je njen vonj, njene sladke ustnice, njene ostre obrazne poteze, njene odločne oči. bila je italijanska lepotica, o kateri se je govorilo po dolgem in počez. bila je legenda. nocoj je bila njegova.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content

ObjavljaNaslov sporočila: Re: piazzetta [ottavio malatesta & gaia bronzino]   

Nazaj na vrh Go down
 

piazzetta [ottavio malatesta & gaia bronzino]

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
odi et amo :: odi et amo's archives :: archives :: roleplay conversations-