odi et amo je slovenski rapidfire rpg forum brez word counta in brez cenzure. dogajanje je postavljeno v renesančno italijo in se centrira na šestih velikih družinah. trenutno na forum sprejemamo samo canon like. za morebitno pomoč in vprašanja se obrnite na administratorko rose.




januar 1520, 10 - 17°C


 
KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava


dobrodošli na odi et amo! piše se leto 1520. mestne države so razdrobljene med seboj, še vedno pod idejnim vodstvom svetega rimskega prestola in papeža leona X. sklepajo in razdirajo se politične naveze, več stoletne zamere obljubljajo nove vojne in v vsem tem kaosu vztrajno cveti italijanska renesansa. življenje še nikoli ni bilo tako sočno.















none as of yet





osnovna ideja foruma odi et amo je nastala v sodelovanju z almo in klavdijo. forumska grafika, skin, zasnova, pravila in canon lista so delo rose. posebna zahvala gre reckless iz ptb, brez katere bi kode tega foruma zares zgledale porazno. tisočkrat hvala!




Share | .
 

 marker [ottavio malatesta & clarice mengoni]

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
leonello de medici
avatar
reputation : 46
hometown : rome
character age : 30

ObjavljaNaslov sporočila: marker [ottavio malatesta & clarice mengoni]   11/6/2013, 10:16

tag, clarice mengoni pinky

lahen korak ga je popeljal proti velikemu odprtemu trgu, kjer so vsak dan znova obrtniki in kmetje na razgled položili tisoče domačih produktov. na pamet je poznal svojo pot tod okrog; najprej je bila tukaj tista gospa, ki je skupaj s svojo hčero - grdo kot sam satan, nedvomno prekleto od boga - prodajala čipke in gazo in najrazličnejše preprosto blago, ki ni bilo skorajda ne omembe vredno, če ne bi gospa v svojem globokem glasu preglasila polovice ostalih trgovcev, tako glasno je namreč klicala čez trg in k sebi vabila kupce, ki so najbrž njeno šaro kupili, ker so se je bali, ne pa zaradi prave kvalitete. ali pač. na blago se ni spoznal. potem je bilo dalje mogoče najti nekaj kmetov, ki so prodajali svoje pridelke, v tem letnem času ogromno sadja; vsakič, ko jo je ucvrl mimo, je pri zadnjem kmetu ukradel kos grozdja, ne da bi ga ta opazil. tokrat ni bilo nič drugače, neopazno je smuknil tisto vejico s sočnimi sadovi in zavil levo, preden bi ga kdorkoli opazil. ob visoki steni je bilo postavljenih nekaj nadstreškov in pod njimi so bili najrazličnejši kovači, ki so na drugi strani trga tudi prebivali, dan so pa preprosto preživeli tukaj in izpolnjevali svoja naročila. eden izmed njih, starec krepostne postave in dolgih, belih las, je vsak dan ob isti uri vihtel kladivo in si glasno prepeval hvalnice mariji. bil je naravnost komična pojava in ottavio je bil precej prepričan, da so ga ulični igralci pri svojih lutkah vedno znova uporabili za lik starega perverzneža. ničkolikokrat so se obregnili ob papeža samega, njegovo ime so nadomestili s stoterimi drugimi, predvsem z imeni prejšnjih papežev, a jasno je bilo, da govorijo o leonu desetem, sploh, ko so tolikokrat namignili na to, kako v sobane vodi svoje dečke. nasmehniti se je moral, ko se je sam zavedal, da dekleta tja vodi ravno tolikokrat. kogarkoli, pravzaprav; starec je bil izjemni potrebnež. obenem nikoli ne bi znal res govoriti preko njega; starec mu je dal vse, kar si je v življenju lahko zaželel. še enkrat je zavil na levo, da je končal nedaleč stran od bordela, kamor so menda zahajali kardinali in ljudje visokih položajev, ker so bile kurbe morda bolj fine kot tiste, ki se jih je dalo pobrati na ulici ponoči. med hojo je v usta metal en grozd za drugim, da je bila zdaj tenka vejica prazna. odvrgel jo je kar po tleh in ob tem pazil, da ne bi zadel tistega ubogega brezdomca, ki je prosjačil za kruha in vode. ubogi starec. že je hotel zaviti naprej, da bi prišel do tiste krasne krčme, kjer bi lahko preživel nadaljnjih nekaj ur, ko je v senci visoke stene opazil znan obraz. je bila to prav zares ona? naredil je korak bliže. seveda je bila. vse je kazalo na to, da ga niti za trenutek ni opazila, zrla je v drugo smer, morda ekstremno zatopljena v misli, morda zgolj v stanju zamaknjenosti. tako se ji je približal in ujel njeno dlan in na obraz zarisal širok nasmešek, ko jo je pozdravil: "draga gospodična, kako lepo te je videti!"
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
 

marker [ottavio malatesta & clarice mengoni]

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
odi et amo :: odi et amo's archives :: archives :: roleplay conversations-